Jedro

Zapustnik je v oporoki navedel, da po njemu deduje sorodnik, ki bo zanj skrbel do smrti in to je bila zunajzakonska partnerica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 880,84 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 15. dne po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 376/2014 z dne 23. 3. 2017 razsodilo: "I. Ugotovi se, da ima tožeča stranka D. K., T. ..., dedno pravico po zapustniku M. S., roj. ...1953, nazadnje stanujočem C., na podlagi oporoke iz naslova zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 30. 11. 2003. II. Tožbeni zahtevek se v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da ima dedno pravico po zapustniku M. S., roj. ...1953, nazadnje stanujočem C., na podlagi zakona iz naslova zunajzakonske skupnosti z zapustnikom, kot neutemeljen zavrne. III. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.430,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti." Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je pokojni skupaj s tožnico po materini smrti, to je od maja 2010, ko se je tožnica preselila na S., kjer sta živela s pokojnim M. S., živela v izvenzakonski skupnosti do njegove smrti. Preživljala sta se z njegovo pokojnino, tožnica pa je, ker ni imela dohodkov, gospodinjila, urejala mu je zdravstvene pripomočke, z njim je šla na šolanje, saj je pokojni doma potreboval koncentrator za kisikovo bombo, tožnico so vedno v bolnici navedli kot zunajzakonsko partnerico, na tem naslovu je imela prijavljeno začasno prebivališče, zato je zaključilo, da je med njima obstajal zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR in da iz določb Zakona o dedovanju izhaja, da tudi zunajzakonski partner deduje po pokojnem. Sodišče je zato štelo, da je tožnica bila tista sorodnica zapustnika, ki je na podlagi oporoke iz naslova zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 30. 11. 2003 upravičena in ima dedno pravico po zapustniku na podlagi oporoke iz naslova zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 30. 11. 2003. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica kot zunajzakonska partnerka za pokojnega skrbela na njegovem domu do njegove smrti, s čimer je izpolnjen tudi dodaten pogoj iz oporoke, da zapustnika neguje doma in ne v domu starostnikov. Ugotovilo je še, da je zapustnik v oporoki razpolagal z vsem svojim premoženjem, zato ne pride v poštev zakonito dedovanje. Zato je sprejelo odločitev, da se ugotovi, da je tožnica na podlagi oporoke iz naslova zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 30. 11. 2003 dedinja po pokojnemu, zavrnilo pa je preostali del zahtevka, po katerem naj bi imela tožnica dedno pravico po zapustniku na podlagi zakona iz naslova zunajzakonske skupnosti. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev, vsebovano v točki I. in III. izreka se pritožuje prvotožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Prva tožena stranka v pritožbi meni, da izveden dokazni postopek pokazal, da tožnica nima dedne pravice po pokojnem M. S. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim, ni pravilen. V pritožbi še ugovarja vrednosti spornega predmeta, katero je navedlo sodišče prve stopnje in bi po njenem prepričanju moral glasiti znesek spornega predmeta na 3.500,00 EUR. Zapustnik in tožeča stranka po mnenju prvotožene stranke nikoli nista živela v zunajzakonski skupnosti, nikoli nista bila partnerja in sta se poznala zgolj nekaj let. M. S. je ves čas prebival na S. in nikoli v V., za vsa dela je poskrbel sam, le določenih ni mogel. Njuno prijateljevanje je pred smrtjo pokojnega prenehalo in tožnica pri pokojnem nikoli ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, ampak zgolj začasnega. Med njima ni bilo dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in tudi ni bilo ekonomske povezanosti. Med pokojnim in tožnico ni bilo obojestranske čustvene navezanosti, na kar kaže dejstvo, da med pokojnim in tožečo stranko ni bilo navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči, ker je dokumentacijo za prijavo prebivališča tožena stranka urejala po smrti tožeče stranke in s tem je očitno na dan smrti pokojnega zasledovala ekonomski interes. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izpovedi prič, saj tožnica ni predložila dokazov, ki bi potrjevali obstoj zunajzakonske skupnosti, glede vseh potrebnih elementov za obstoj zunajzakonske skupnosti in tudi ni predložila dokazov, da je za pokojnega kakorkoli skrbela, mu pomagala pri preživljanju do njegove smrti, ni predložila dokazov o plačilu, o delu in podobno. Na oporoki, datirani na 2. 12. 2011 ni podpis pokojnega, temveč je nekdo drugi pripisal kraj P., kjer je živela tožeča stranka, medtem ko pokojni ni nikoli živel v P. Zato oporočni dedič ne obstaja. Zapustnik je napisal oporoko, ki se nanaša na zapustnikovo mamo ali drugega krvnega sorodnika in nima kakršnekoli povezave s tožečo stranko. Tožeča stranka je špekulirala s tem, ko ni takoj predložila v tej pravdi obeh oporok. Odnos med pokojnim in tožečo stranko je bil le v tem, da je šlo za medsebojno sodelovanje v smislu pomoči pokojnemu, drugih elementov pa ni bilo izkazanih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpoved prič P. N., A. N., M. K. in F. S. Sodišče je spregledalo, da je pokojni dejansko želel, da pride do dedovanja na podlagi oporoke, zato je le-to tudi hranil. Tožena stranka je glede navedb na naroku z dne 10. 11. 2015 prekludirana, ker jih ni navedla do prvega naroka za glavno obravnavo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca grafologa je procesnopravno napačna, saj je takšno zahtevo postavila tožeča stranka in ne tožena, sicer pa je mnenje izvedenca grafologa popolno. Sodišče je v izpodbijani sodbi z dne 23. 3. 2017 prekoračilo tožbeni zahtevek in tudi svojo pristojnost. Sodišče bi moralo namreč odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele na to o podrednem, sodišče je pa storilo ravno obratno. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Po mnenju tožeče stranke ne držijo očitki tožene stranke, da je sodišče v izpodbijani sodbi le na kratko povzelo vsebino izvedenih dokazov in na tej podlagi sprejelo zaključek, s katerim se tožena stranka ne strinja in sicer v delu, da je med pokojnim M. S. in tožnico obstajala izvenzakonska skupnost. Nadalje ni pravilen zaključek tožene stranke, da je izveden dokazni postopek pokazal ravno nasprotno, torej da med pokojnim in tožečo stranko ni bilo izvenzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na pritožbeni očitek glede vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke, da zapustnik in tožeča stranka nista imela skupnega gospodinjstva, saj slednjega nista delila, da ob smrti nista živela skupaj in da tožeča stranka pri pokojnem ni imela prijavljenega prebivališča in je zato pritožba v tej smeri neuspešna. Dokazni postopek ni potrdil ugovornih in sedaj pritožbenih navedb tožene stranke, da je zapustnik lahko za vsa dela poskrbel sam, razen za delo na zemlji, za kar naj bi terminsko prihajali k njemu obe dvojčici, vedno skupaj in da sta bili za to plačani. Ni utemeljena nadaljnja pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora toženke glede prijav prebivališč tožnice in je spregledalo, da je tožnica zasledovala zgolj svoj ekonomski interes pri zapustniku. Povsem pavšalne in v celoti nekonkretizirane so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče oprlo svojo sodbo na izpovedbe prič, ki niso bile vpletene v vsakodnevno življenje pokojnega in jim življenje tudi ni poznano, ker z njim niso imel stikov, prav tako pa naj bi bile v sorodstveni ali drugačni povezavi s tožečo stranko in naj bi imele interes za izid sodnega postopka in zato ne morejo biti objektivne priče. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da je zunajzakonska skupnost prenehala. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da oporočno dedovanje v konkretnem primeru pride v poštev in da ima tožeča stranka dedno pravico na podlagi oporoke z dne 30. 11. 2003, saj je bila zapustnikova volja, da za njim deduje dedič, ki bo njegov sorodnik in bo zanj skrbel, tožnica pa tega pogoja ne izpolnjuje. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih. Vse okoliščine v zvezi z oporoko z dne 2. 12. 2011 je sodišče prve stopnje pojasnilo. Tudi pritožbena graja dela sodišča v zvezi z izvedencem grafologom, ki je bil dokazni predlog tožene stranke, je v celoti neutemeljena. Sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka in tudi ne svoje pristojnosti. Sodišče prve stopnje je v celoti odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, kateremu je delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe prvotožene stranke je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je ugotovilo, da ima tožeča stranka na podlagi oporoke iz naslova zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 30. 11. 2003 dedno pravico po zapustniku M. S. Sodišče prve stopnje je štelo tožečo stranko kot tisto sorodnico, ki je navedena v oporoki z dne 30. 11. 2003, ki je vse do smrti zapustnika zanj skrbela in pokojnega ni spravila v dom upokojencev. Pritožba prvotožene stranke pri tem neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je šlo za krvno sorodstvo med pokojnim in tožnico. Takšnega zapisa v oporoki z dne 30. 11. 2003 ni. Pokojni je zapisal, da v kolikor bo njegova mati umrla, bo dedoval tisti sorodnik, ki bo zanj skrbel do njegove smrti. Pri tem ni zapisal, da to mora biti njegov krvni sorodnik, temveč zgolj njegov sorodnik in sodišče prve stopnje je to sorodstvo štelo za dokazano s tem, ko je ugotovilo, da je med pokojnim in tožečo stranko obstajala zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR. O obstoju zunajzakonske skupnosti je s strani sodišča prve stopnje odločeno pravilno, saj so vse priče, razen tistih katere v pritožbi omenja prva tožena stranka, govorile o in izpovedale o obstoju vseh elementov za obstoj zunajzakonske skupnosti, ki je trajala med pokojnim in tožnico vse od materine smrti pa do smrti pokojnega. V tem času sta pravdni stranki imeli začasno prebivališče na naslovu Z.. Samo tožnica je bila tista, ki je do smrti pokojnega zanj skrbela tako na njegovem domu, kakor tudi pri sebi v P., zanj je urejala vse posle in je bila tudi v zdravniških kartotekah navedena kot njegova zunajzakonska partnerica. Vse priče, razen tistih katere navaja v pritožbi prva tožena stranka, so izpovedale tudi o njuni medsebojni čustveni navezanosti, ki je obstajala že pred smrtjo matere pokojnega. Kot povsem verodostojne priče je sodišče prve stopnje navedlo med drugim drugotoženo stranko, ki je izpovedala, da je pokojnega M. S. in tožečo stranko smatrala kot partnerja in da je tožnica lepo skrbela zanj, z njegove strani pa je tudi bilo videti zaupanje, predanost in vdanost. Nesporazuma med njima ni zaznala. Tožnica je zanj skrbela od leta 2010 dalje in je vzorno skrbela za vrt in gospodinjstvo. Priča J. H. in M. J. sta izpovedala, da je pokojni predstavil tožnico kot prijateljico s katero živi in je za pokojnega tudi urejala vse posle pri društvu paraplegikov. Da sta tožnica in pokojni živela v izvenzakonski skupnosti kot izvenzakonska partnerja je potrdila tudi priča M. F. in M. F., katerima je pokojni tožnico predstavil kot svojo partnerko. Obstoj elementov zunajzakonske skupnosti so potrdile tudi priče A. E., F. I in pa tožničina sestra dvojčica. Priči A. E. in V. B. sta tudi verodostojno izpovedali v zvezi z oporoko z dne 2. 12. 2011 in sta povedala, da je pokojni s tem dodatnim zapisom na originalno oporoko le potrdil navedbo iz oporoke, da bo tožnica tista, ki bo dedovala po njem. Tudi D. P. in L. J. sta izpovedala, da je pokojni navajal, da bo za njim dedoval tisti, ki bo zanj skrbel. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpoved priče P. N. in je ugotovilo, da z njim ni imela pogostih stikov in je njeno izpoved ocenilo kot neverodostojno, saj je v določenih delih izpovedovala v nasprotju z listinskimi dokazi. F. S. je bil posredna priča, M. K. pa je izpovedal, da je bila hrana, ki jo je tožnica pripravila, dobra in da ni slišal prepirov oziroma nesporazumov med tožnico in pokojnim M. S. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo izpoved priče A. N. in ji ni poklonilo vere, saj je S. M. kot pokojnikova sošolka in dobra prijateljica povedala, da je tožnica M. S. vedno skušala ustreči in jo je pokojnik glede tega izrecno pohvalil. Da je tožnica živela in skrbela za pokojnega je potrdila tudi priča J. A., to je potrdila tudi M. H., pokojnikova soseda. Tako je sodišče prve stopnje pravilno, metodološko dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj (člen 8 ZPP) in na podlagi celotnega dokaznega postopka sprejelo pravilen zaključek, da je med tožnico in pokojnim M. S. obstajala izvenzakonska skupnost, saj so o tem vedele izpovedati priče, ki nimajo interesa, da v pravdi uspe katera od strank. Ugotovilo je tudi, da do smrti pokojnika med tožnico in njim ni bilo nesporazuma, ki bi lahko bil razlog za utemeljeni razhod. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj začasnega prebivališča, zato sklicevanje na ponareditev listin za prijavo tožnice za stalno prebivališče, za ta pravdni postopek ni dokazno pomembno.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da mnenje grafologa ne vpliva na veljavnost oporoke z dne 30. 11. 2003, da gre za lastnoročno oporoko zapustnika in je sodišče prve stopnje pravilno obrazlagalo vsebino te oporoke, ko je ugotovilo, da je tožnica kot zunajzakonska partnerka, torej kot sorodnica za pokojnika skrbela na njegovem domu, do njegove smrti, s čimer je izpolnjen tudi dodaten pogoj z oporoke, da zapustnika neguje doma in ne v domu starostnikov. Prvotožena stranka ni zatrjevala, da je skrbela za pokojnega od materine smrti, to je v obdobju treh let, ko je bil zapustnik popolnoma odvisen od tuje pomoči kot invalid paraplegik. Zato tudi iz tega razloga ne more biti oseba, ki bi bila po zapustnikovi volji tista sorodnica, ki bi dedovala po pokojnem. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna in jo pritožbene navedbe ne morejo omajati.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vrednosti spornega predmeta. Tožena stranka v pritožbi ne navede katera dejstva in dokaze bi sodišče prve stopnje morala šteti za prekludirane in ki naj bi jih tožeča stranka podala na naroku dne 10. 11. 2015. Pritožba tudi v tem delu tako ni utemeljena.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba prvotožene stranke neutemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo ob uporabi določbe člena 353 ZPP in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo ni storilo bistvenih kršitev določb ZPP, sodišču prve stopnje pa se niso primerile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo kot jih je le-ta priglasila s stroškovnikom, s katerim je bila seznanjena tudi tožena stranka in je sestavljen iz stroškov za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT, ter pavšalni znesek po tar. št. 6001 in 6002 v znesku 10,00 EUR, kar vse skupaj povečano za 22 % DDV znaša 880,84 EUR. Ta znesek mora tožena stranka povrniti tožeči na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.