Jedro

Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD trajala več kot let, izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da je oseba v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS.

V konkretnem primeru je tožnik zapustil RS julija 1991, od koder se zaradi vojne ni mogel vrniti v RS. Upravni organ je pravilno štel, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od julija 1991 do julija 1996. Pravilno pa je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, saj je ugotovil, da tožnik v tem obdobju ni zaprosil za vizum, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje, kot tudi ne za dovoljenje za zaposlitev oziroma delo v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnik vložil dne 2. 7. 2012 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Londonu na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na navedbe tožnika in zaslišane priče (tožnikovega očeta) je bilo ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil julija 1991, tj. pred 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Iz Slovenije je odšel na Hrvaško na obisk k starim staršem in se nato zaradi vojne na Hrvaškem v Slovenijo ni mogel vrniti v Slovenijo do decembra 1995. Zato je šlo v času od julija 1991 do decembra 1995 za tožnikovo upravičeno odsotnost iz RS. Vendar pa tožnik ni izkazal, da bi se v obdobju od decembra 1995 do decembra 2000 skušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, saj njegova ravnanja ne kažejo na to, da bi si skušal pridobiti vstopni vizum za Slovenijo. Od leta 1995 živi v Veliki Britaniji, v kateri mu je tudi bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje in je tam tudi zaposlen. Ima potni list BiH. Do leta 1995 je bil le enkrat v RS na obisku pri svoji družini, vendar brez urejenih dokumentov, od leta 1999 pa večkrat letno prihaja na obiske. Po izvedenem postopku je organ zaključil, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS od decembra 1995 dalje in zato, upoštevajoč določbo 1. č člena ZUSDDD, ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik sodi med tujce, ki so na dan 25. 6. 1991 bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ in ki so na dan 23. 12. 1990 v RS imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS in da bi zato moral izkazati, da v RS od 23. 12. 1990 dalje tudi dejansko živi. Izkazano je tožnikovo dejansko življenje od 23. 12. 1990 do julija 1996 (in ne od julija 1991 do decembra 1995, kot je to navedel prvostopenjski organ), ko se zaradi vojnih razmer ni mogel vrniti v RS, ne pa tudi za obdobje od julija 1996 dalje. Tožnik se v obdobju od julija 1996 do julija 2001 ni poskušal vračati v RS. V postopku ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v obdobju po petletni upravičeni odsotnosti iz RS v nadaljnjem obdobju petih let poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Ni si poskušal pridobiti vizuma, niti ne dovoljenja za začasno prebivanje, niti ne najti zaposlitve oziroma dela ali stanovanje. Svoj status v RS si je prvič skušal urediti z vložitvijo prošnje za stalno prebivanje. Ker tožnik pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Kot bistveno kršitev pravil postopka navaja, da je zavrnitev njegove prošnje v izpodbijani odločbi utemeljena protislovno, z dvema med seboj nezdružljivima utemeljitvama in sicer je s trditvijo, da Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa, ampak prostovoljno, nezdružljiva trditev, da je bil po kriterijih ZUSDDD upravičeno odsoten v obdobju od julija 1991 do decembra 2005 oziroma po presoji pritožbenega organa do julija 2006. Če bi držala prva utemeljitev, da tožnik Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa, potem nobena njegova kasnejša odsotnost iz Slovenije ne bi mogla biti upravičeno odsotna v smislu ZUSDDD. Tudi dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Trditev, da je tožnik julija 1991 odšel na Hrvaško, da bi tam vstopil v hrvaško vojsko, je v nasprotju s trditvami tožnika, da je tja odšel na obisk k babici in dedku in da se je šele potem, ko je izbruhnila vojna, pridružil hrvaški vojski. Tožnikov oče je na zaslišanju sicer izjavil, da je tožnik odšel na Hrvaško, da je tam vstopil v hrvaško vojsko, toda tudi če bi ta trditev res ustrezala vsebini in smislu očetove izjave, bi moral organ to neskladje s tožnikom razčistiti. V primeru, da bi organ upravičeno štel, da je tožnik odšel na Hrvaško z namenom, da bi se vključil v hrvaško vojsko, pa pomeni napačno uporabo materialnega prava njegovo sklepanje, da potem Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa. Zapustil jo je začasno, bodisi zaradi obiska starih staršev, bodisi zaradi vključitve v hrvaško vojsko, nato pa se zaradi posledic izbrisa v Slovenijo ni več mogel vrniti, saj ga je le-ta štela za tujca, ker ni imel več pravice bivanja v Sloveniji in zato tudi ne pravice do vstopa v njo. Prav tako je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Zakon določa, pod katerim pogojem je v „nadaljnjem obdobju petih let“ izpolnjen pogoj dejanskega življenja, ne pa kot to napačno interpretira MNZ, da je ta pogoj izpolnjen samo v obdobju nadaljnjih petih let. Ta pogoj je izpolnjen, če se je oseba poskušala vrniti v Slovenijo v času odsotnosti, torej kadarkoli v času odsotnosti, ne pa ravno in samo v drugih petih letih svoje odsotnosti. Če bo sodišče zavzelo stališče, da je interpretacija MNZ pravilna in zakonita, potem naj pojasni, kako je to lahko v skladu z Ustavo RS in kako je to povsem nesmiselno zahtevo možno šteti za skladno s človekovimi pravicami. Sproži naj tudi postopek neustavnosti določbe četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Toda še pomembnejši vidik protiustavnosti določbe 1.č člena ZUSDDD je v tem, da kot pogoj za popravo krivice po ZUSDDD predpostavlja kakršnekoli izkazane poskuse vrnitve prav in izključno v drugih petih letih odsotnosti, ne prej in ne kasneje. Nesporno je namreč, da do 24. 7. 2010 ni obstajala nobena zakonska podlaga, ki bi izbrisane upravičevala do vrnitve v Slovenijo. Šele ZUSDDD je to vračanje kot prvi omogočil. Če sodišče meni, da taka zakonska ureditev ni v nasprotju z načeli pravne države, potem naj to ustrezno pojasni. Opozarja tudi na izdano pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 230/2012 z dne 19. 6. 2013, v kateri je sodišče v točkah od 9 do 12 obrazložitve podalo drugačno interpretacijo četrtega odstavka 1. člena ZUS-1. Če sodišče tej interpretaciji ne bo sledilo, naj navede razloge za nesprejem takšne interpretacije. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah iz odločbe z dne 29. 8. 2013 in jih, v izogib ponavljanju, ponovno ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Sodišče zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik zapustil RS julija 1991, od koder se zaradi vojne ni mogel vrniti v RS. Zato je upravni organ pravilno štel, da je pri tožniku kljub njegovi odsotnosti izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od julija 1991 do julija 1996. Pravilno pa je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, saj je ugotovil, da tožnik v tem obdobju ni zaprosil za vizum, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje, kot tudi ne za dovoljenje za zaposlitev oziroma delo v RS. Zato je pravilno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD in da zato posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča v upravnem postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Ni utemeljena tožbena navedba, da je zavrnitev tožnikove prošnje v izpodbijani odločbi utemeljena protislovno. Prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi na strani 5 izpodbijane odločbe jasno navedel, da je pri tožniku pogoj dejanskega življenja v RS v obdobju od julija 1991 do decembra 1996 (po presoji drugostopenjskega organa do julija 1996) izpolnjen, ker se tožnik v tem času v Slovenijo ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer. Ker ni sporno, da je tožnik zapustil Slovenijo julija 1991, to tudi po presoji sodišča pomeni, da je zapustil Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Tudi ni utemeljena tožbena navedba, da zakon določa, pod katerim pogojem je v „nadaljnjem obdobju petih let“ izpolnjen pogoj dejanskega življenja in da je ta pogoj izpolnjen, če se je oseba poskušala vrniti v Slovenijo kadarkoli v času odsotnosti, ne pa ravno in samo v drugih petih letih svoje odsotnosti. Po mnenju sodišča je določba četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD jasna in ne sproža dileme o tem, pod katerim pogojem je v „nadaljnjem obdobju petih let“ izpolnjen pogoj dejanskega življenja. Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD trajala več kot let, izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je oseba v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS. Gre torej za obdobje nadaljnjih petih let po obdobju pet let iz razlogov iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDDD. Ravno tako pa je tožena stranka navedeno določbo tudi interpretirala. Navedena zakonska določba po oceni sodišča ni protiustavna, zato prekinitev postopka po 156. členu Ustave RS zaradi ugotavljanja protiustavnosti določbe četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD po mnenju sodišča ni potrebna. V zvezi z izpostavljeno sodbo Upravnega sodišča RS pa sodišče dodaja, da se ravnanja osebe, ki kažejo na to, ali se je oseba v času odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, presojajo glede na dejanske okoliščine vsakega konkretnega primera, zato se tožnik na citirano sodbo ne more uspešno sklicevati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.