Jedro

V postopku nadzora je po določbi 352. člena ZBan-1 položaj stranke (v ožjem pomenu) priznan osebi, nad katero se opravlja nadzor (subjektu nadzora), kot strankam v širšem pomenu in s tem kot stranskim udeležencem pa še (in izključno) članom uprave banke. Temu ustrezno je v določbah ZBan-1 urejeno tudi vročanje odločbe, izdane v postopku nadzora. Odločitev tožene stranke, da se zahtevi za vročitev odločbe tožnikoma ne ugodi in zahtevo s sklepom zavrže na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, je pravilna in skladna z zakonom.

Do vročitve odločbe so upravičene izključno osebe, ki bi se postopka pred izdajo odločbe v skladu z zakonom morale oziroma lahko udeleževale zaradi varstva svojih pravic. Gre za pravico, vezano na položaj stranke, torej na položaj, ki tožnikoma po določbah ZBan-1 glede na naravo in zahtevo po učinkovitosti upravnega odločanja, ni priznan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopke.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka med drugim zavrgla zahtevo tožnikov za vročitev odločbe o izrednih ukrepih v banki A. d.d., Ljubljana, z oznako PBH 24.20-021/13-010 z dne 17. 12. 2013. Odločitev je utemeljena s specialno procesno ureditvijo po določbami Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Banka Slovenije odloča o izrednih ukrepih nadzora po uradni dolžnosti. Skladno z 332. členom ZBan-1 v postopku do izdaje odločbe niti banki kot subjektu nadzora in naslovniku izrednih ukrepov ni priznana pravica do aktivne udeležbe v postopku z uveljavljanjem nasprotnih dejstev in okoliščin, zato do priznanja takšne pravice tudi ni upravičen stranski udeleženec. V postopkih zoper odločbe Banke Slovenije je pritožba izključena (334. člen), izključena so tudi izredna pravna sredstva (330. člen). Sodno varstvo proti odločbi banke o izrednem ukrepu pa je v upravnem sporu priznano le banki (347. člen). Varstvo delničarjev in upnikov je v primeru odločbe o izrednih ukrepih na podlagi določbe 350. a člena zagotovljeno v morebitnem pravdnem postopku. Banka Slovenije je zato odločbo o izrednem ukrepu vročila banki in članom uprave. Drugim osebam odločbe ni dopustno razkriti, saj odločba, zlasti pa njena obrazložitev, vsebuje zaupne informacije o banki, katerih uporaba in razkritje je omejeno (členi 227. do 231. ZBan-1). Iz navedenih razlogov je na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnika vlagata tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) iz razlogov bistvene kršitve določb upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) odpravi in odloči, da je tožena stranka njuni zahtevi za vročitev odločbe dolžna ugoditi, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglašata tudi stroške postopka.

Ob izdaji odločbe sta bila imetnika obveznic z oznako B. Ni torej sporno, da je tožena stranka z izdajo odločbe št. 24.20-021/13-010 z dne 17. 12. 2013 posegla v njune pravice, saj so bila tožečima strankama z razveljavitvijo obveznic odvzeta sredstva in občutno poseženo v njuno lastninsko pravico. Stališče tožene stranke, da nimata pravnega interesa za sodelovanje v postopku niti na način, da se jima vroči odločba, ne drži. Tožnika imata namreč možnost pravnega varstva tudi v drugih postopkih, kot to navaja že tožena stranka sama. Tako imata pravico do povrnitve škode skladno s 350.a členom ZBan-1, vendar pa s podatki o tem, ali bi bil v primeru stečaja banke vsaj del njune terjatve poplačan, ne razpolagata. Z njimi razpolaga tožena stranka in morajo biti, da je ta zakonita, navedeni tudi v odločbi o izrednem ukrepu. Pravico iz 350.a člena lahko torej tožnika uveljavljata le, če jima je vročena odločba, na podlagi katere sta bila razlaščena. Pravno varstvo pa tožnika lahko uveljavljata tudi z ustavno pritožbo, saj jima je z odločbo, ki jima ni bila vročena, kršena ustavno zagotovljena pravica do zasebne lastnine.

Tožbo vlagata na podlagi 4. člena ZUS-1, saj so jima bile z izpodbijano odločbo kršene pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave oziroma 13. in 16. člena EKČP, enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave ter pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma 8. člena EKČP. Kot že pojasnjeno, tožnika drugega pravnega sredstva ne moreta učinkovito uveljavljati, saj za dokazovanje potrebujeta podatke, s katerimi razpolaga tožena stranka. Tožnika sicer dopuščata možnost, da je zgolj pravica zahtevati odškodnino zadostno pravno sredstvo, vendar opozarjata, da tako pravno sredstvo skladno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ne ustreza kriteriju učinkovitosti, če stranka postopka nima možnosti seznanitve z odločbo, ki jo s pravnim sredstvom napada.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču primarno predlaga, da tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1, oziroma podredno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Poudarja, da sta tožnika zahtevo za vročitev odločbe utemeljevala s položajem stranskega udeleženca po 43. členu ZUP, takšnega položaja pa jima ZBan-1 (352. člen) glede na naravo upravnega odločanja ne priznava. Glede na tožbene navedbe, po katerih tožnika zahtevata vročitev odločbe zaradi možnosti učinkovitega varstva pravic v drugih postopkih, pa tožeča stranka ponovno poudari, da sta tožnika vročitev odločbe zahtevala v upravnem postopku, po določbah upravnega postopka pa do vročitve nista upravičena. Tožena stranka sme zaupne informacije posredovati sodišču, če jih potrebuje v postopku, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti (231. člen ZBan-1).

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je (izključno) sklep tožene stranke o zavrženju zahteve tožnikov za vročitev odločbe o izrednem ukrepu, ki ga je v postopku nadzora banki izrekla tožena stranka. Gre za procesni sklep, ki je skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 predmet presoje v upravnem sporu, saj je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta za tožnika končan. Tožnika sta do vložitve tožbe upravičena na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUS-1 kot osebi, katerima je bila pravica do udeležbe v postopku, ki sta jo uveljavljala z zahtevo za vročitev odločbe zavrnjena. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep je torej v upravnem sporu zagotovljeno, kar (že samo po sebi) izključuje tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Ker ima po drugem odstavku 229. člena ZUP pravico zahtevati vročitev odločbe oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranski udeleženec, je odločitev, ne glede na pravna sredstva, ki jih zakon o(ne)mogoča in ne glede na legitimacijo tožnikov za vložitev tožbe v postopku sodnega varstva pred upravnim sodiščem, odvisna od odgovora na vprašanje, ali (bi) tožnika zaradi varstva njunih pravnih koristi morala biti udeležena v postopku pred izdajo odločbe. Odgovor na navedeno vprašanje je, ob upoštevanju specialne zakonske ureditve stranke v postopku nadzora po določbah ZBan-1, po presoji sodišča negativen.

Po 330. členu ZBan-1 odloča Banka Slovenije o posamičnih zadevah iz svoje pristojnosti po postopku, ki je določen v splošnih določbah 10. poglavja, če zakon za posamezno vrsto postopka ne določa drugače. Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe ZUP.

Pravna ureditev stranke in stranskega udeleženca v postopku, ki ga opravlja Banka Slovenije, je v določbah ZBan-1 v razmerju do 42. in 43. člena ZUP urejena specialno, kar pomeni, da se določbe 42. in 43. člena ZUP v obravnavanem postopku ne uporabljajo. V določbah ZBan-1 je namreč kot stranka postopka, ki ga izvaja Banka Slovenije, opredeljena tako oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, torej oseba, ki ima po določbah ZUP položaj stranke, kot tudi oseba, ki bi se po določbah 43. člena ZUP lahko udeleževala postopka kot stranski udeleženec (prim. 371. člen). V postopku nadzora je po določbi 352. člena ZBan-1 položaj stranke (v ožjem pomenu) priznan osebi, nad katero se opravlja nadzor (subjektu nadzora), kot strankam v širšem pomenu in s tem kot stranskim udeležencem pa še (in izključno) članom uprave banke. Temu ustrezno je v določbah ZBan-1 urejeno tudi vročanje odločbe, izdane v postopku nadzora (353. člen).

Odločitev tožene stranke, da se zahtevi za vročitev odločbe tožnikoma ne ugodi in zahtevo s sklepom zavrže na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, je iz navedenih razlogov po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom.

V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče poudarja, da so do vročitve odločbe skladu z določbami ZUP in ZBan-1 upravičene izključno osebe, ki bi se postopka pred izdajo odločbe v skladu z zakonom morale oziroma lahko udeleževale zaradi varstva svojih pravic. Gre torej za pravico, vezano na položaj stranke, torej na položaj, ki tožnikoma po določbah ZBan-1 glede na naravo in zahtevo po učinkovitosti upravnega odločanja, ni priznan. Da bi bilo drugače, tožnika niti ne zatrjujeta. Dostop do informacij o poslovanju banke, ki ga terjata zaradi učinkovitega varstva pravic v postopku po 350.a členu ZBan-1 oziroma v postopku pred Ustavnim sodiščem, pa je (izven upravnega odločanja) urejen v 231. členu ZBan-1, na katerega se sklicuje že tožena stranka.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.