Jedro

Huda telesna poškodba ne more pomeniti vzroka, temveč le posledico škodnega dejanja, in vsaka huda telesna poškodba ima vzrok v nekem samostojnem škodnem dogodku, ki predhodno že obstaja. Stališče sodišča, da določba 52. člena ZPP v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker je škoda nastala zaradi neustreznega ravnanja zdravstvenega osebja in ne zaradi hude telesne poškodbe, je zmotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je na ugovor tožene stranke z izpodbijanim sklepom izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v predmetni pravdi (tč. I izreka sklepa) in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani (tč. II izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili tožniki, ki višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožniki zatrjujejo, da je sklep nepravilen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter napačno uporabo oz. kršitvijo drugega odstavka 52. člena ZPP. V zvezi s procesno kršitvijo pojasnjujejo, da se o ugovoru tožene stranke niso mogli izjasniti, da jim z opustitvijo vročitve odgovora na tožbo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar že samo po sebi terja razveljavitev izpodbijanega sklepa. Uveljavljajo kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj bi jim po njihovem mnenju morala biti pravica do izjavljanja zagotovljena tudi pri procesnih kršitvah. V zvezi s tem se sklicujejo na stališče Ustavnega sodišča. Nadalje tožniki v zvezi z uporabo drugega odstavka 52. člena ZPP navajajo, da ima vsaka huda telesna poškodba vzrok v nekem samostojnem škodnem dogodku, da sam vzrok odgovornosti za izbirno pristojnost ni pravno relevanten in je smisel navedenega pravila o izbirni krajevni pristojnosti ravno v tem, da oškodovancem, ki so huje telesno prizadeti, olajša pravdanje s tem, da jim le-to omogoči v bližini prebivališča. Menijo, da v konkretnem primeru ni sporno, da gre za hudo telesno poškodbo in nepogodbeno odškodninsko odgovornost, zato imajo po drugem odstavku 52. člena ZPP pravico do izbire krajevne pristojnosti po območju svojega bivališča. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev pravil ZPP ni podana. ZPP v drugem poglavju določa postopanje sodišča in možnosti strank v zvezi s krajevno (ne)pristojnostjo sodišč. V primerih ko je določeno več možnih krajevno pristojnih sodišč, kot v konkretnem primeru, ima tožnik do vložitve tožbe možnost izbire, toženec pa lahko v odgovoru na tožbo ugovarja krajevno pristojnost izbranega sodišča. V primeru takšnega ugovora sodišče prve stopnje najprej presodi njegovo utemeljenost, pri čemer upošteva tudi določbo drugega in tretjega odstavka 17. čl. ZPP, ki določa, da se pristojnost sodišča presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, v kasnejšem postopku spremenjene okoliščine pa na pristojnost ne morejo več vplivati. Sodišče prve stopnje je tako v konkretnem primeru ravnalo v celoti v skladu s pravili ZPP, saj vročitev odgovora na tožbo nasprotni stranki še pred procesno odločitvijo sodišča o krajevni nepristojnosti v ZPP ni predvidena. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila tožnikom s takšnim ravnanjem kršena njihova pravica do izjavljanja, saj so se o sklepu sodišča lahko izrekli v pritožbi zoper sklep in je njihove navedbe višje sodišče upoštevalo.

5. Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer opozarja na nepravilno interpretacijo 52. člena ZPP in pravila o izbirni krajevni pristojnosti v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo. Glede na drugi odstavek 52. člena ZPP lahko tožeča stranka, če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, vloži tožbo med drugim tudi pri sodišču, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče. Stališče sodišča, da navedena določba v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker je škoda nastala zaradi neustreznega ravnanja zdravstvenega osebja in ne zaradi hude telesne poškodbe, je zmotno. Pritožba ima prav, ko navaja, da huda telesna poškodba ne more pomeniti vzroka, temveč le posledico škodnega dejanja in da ima vsaka huda telesna poškodba vzrok v nekem samostojnem škodnem dogodku, ki predhodno že obstaja.(1)

6. V prid navedeni razlagi govori tudi smisel oz. namen predmetne določbe. V odškodninskih sporih je želel zakonodajalec tožniku olajšati sodno varstvo, zato mu je omogočil, da lahko izbere sodišče, ki je zanj ugodnejše: bodisi po območju, na katerem je bilo storjeno škodno dejanje oz. v primeru smrti ali hude telesne poškodbe tudi po območju njegovega prebivališča. Ob navedenem je interpretacija sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačna. V konkretnem primeru nastala posledica – cerebralna paraliza brez dvoma pomeni hudo telesno poškodbo. Gre torej za zatrjevano hudo telesno poškodbo, ki je po navedbah tožnikov povzročena z zdravniško napako. Pritožniki imajo zato prav, da lahko vložijo tožbo tudi pri sodišču z območja, kjer imajo prebivališče. 7. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Iz sodne prakse uporabe drugega odstavka 52. člena ZPP izhaja, da je citirano pravilo uporabljivo največkrat v primerih prometnih nesreč (npr. sklep Vrhovnega sodišča I R 15/2000 z dne 4.5.2000, VSL sklep I Cp 1079/2011).