Jedro

Tožena stranka je ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Republike Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Ker je tožnik že pred vstopom v Republiko Slovenijo v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, poleg tega pa je njegova ciljna država Italija, kot je tožnik večkrat povedal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) ter odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 26. 1. 2022 od 12.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 26. 1. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica izhaja, da je bil tožnik prijet 11. 1. 2022 v bližini mejnega prehoda Starod, policiji pa je tedaj navedel, da je razlog za izhod iz izvorne države ekonomski ter da je njegova ciljna država Francija. Ko je bil v zvezi z ukrepom omejitve gibanja zaslišan, je povedal, da je imel že vloženo prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji, vendar odločitve ni prejel. Imel je razgovor ter je prejel obvestilo, na katerem je pisalo, da mora državo zapustiti v 25 dneh, zaradi česar je odšel. Želel je v Italijo. V Sloveniji za azil ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela slovenska policija.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi okoliščina, da je posameznik že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku na Policijski postaji Ilirska Bistrica navedel, da je njegova ciljna država Francija, Italijo pa je kot ciljno državo navedel ob vložitvi prošnje. Tudi na soočenju o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je navedel, da želi v Italijo. S tem, ko je predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici EU in jo nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Glede na ravnanje in izjave in da je celo navedel, da v Sloveniji za azil ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Bolgariji. Tožnik je zapustil Bolgarijo po tem, ko je tam podal prošnjo za mednarodno zaščito in je bil z njim opravljen razgovor. Bolgarijo je po opravljenem razgovoru in pred izdano odločitvijo tudi zapustil. Njegova pojasnila, da odločitve ni prejel, prejel pa je dokument, na katerem je bilo navedeno, da mora zapustiti državo, glede na vloženo prošnjo za mednarodno zaščito niso prepričljiva. Tožena stranka upravičeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije prav tako samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Da je v konkretnem primeru podana znatna begosumnost, je potrdil s svojimi izjavami tožnik sam, saj je vseskozi navajal, da je njegova ciljna država Italija oziroma Francija, v Sloveniji pa za azil sploh ne bi zaprosil, če ga ne bi prejela policija. Poleg tega je prečkal še eno državo članico in sicer Hrvaško, pa tam ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, kar še dodatno potrjuje njegov namen priti v ciljno državo. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistik se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Tožnik je predhodno že zapustil azilni dom v Bolgariji in se odpravil proti Italiji. Da želi priti v Italijo, nakazujejo tudi njegova ravnanja in izjave, saj v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje je sicer navedel, da bo na svojo odločitev počakal, vendar njegova predhodna ravnanja tega ne potrjujejo. Takšno ravnanje tožnika pa utemeljuje sklepanje tožene stranke, da če bi bil nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani in mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi nadaljeval svojo pot proti Italiji.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se je tožena stranka v konkretnem primeru odločila za strožjo obliko omejitve gibanja, pri čemer pa je le-to utemeljila s tem, da sta v Azilnem domu samo dva varnostnika in en receptor. Če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti na škodo tožnika. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Tožnik se v Bolgarijo ne želi vrniti in zatrjuje, da bo ostal na območju Republike Slovenije do zaključka postopka po Dublinski uredbi. Odrejeni ukrep ni sorazmeren. Obvezno zadrževanje na območje Azilnega doma za čas do morebitne predaje bi doseglo svoj namen. V Bolgariji je bil pridržan, torej nastanjen v zaprt oddelek in mu je bilo rečeno, da če v roku 25 dni ne zapusti Bolgarije bo še 6 mesecev lahko zaprt. O samem bolgarskem azilnem postopku, svojih pravicah in obveznostih ni bil nikoli informiran v svojem maternem jeziku. Meni, da bi bil ob vrnitvi v Bolgarijo zopet nastanjen v zaprt center in ne nastanitveni center Državne agencije za begunce. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

5. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pojasnjuje, da ima pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti. Javna korist pa tudi ne more biti podana v tem, da se pridržanje tožnika nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in pri njem vztraja ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

**K toči I izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 9. 2. 2022 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj za to, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da v skladu z (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu sklicevala na razloge iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. 10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke. V zvezi s tem zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil. Prošnjo je vložil v Bolgariji ter od tam odšel, preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. V zvezi z navedenim je tožena stranka tudi pojasnila, da poteka postopek za ponovni sprejem tožnika v Bolgarijo, kar v tej zadevi niti ni sporno. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-11 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Republike Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Ker je tožnik že pred vstopom v Republiko Slovenijo v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, poleg tega pa je njegova ciljna država Italija, kot je tožnik večkrat povedal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS.

11. Kot izhaja iz listin v spisu in tega, kar je tožnik zaslišan pred sodiščem povedal, je za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji. Povedal je, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil po enajstih dneh bivanja v centru za tujce, saj bi ga sicer, kot so mu dejali, za šest mesecev zaprli v zapor, kar pa ni želel. Po vložitvi prošnje, so ga premestili v azilni dom, kjer je dobil list papirja, na katerem se je vsakodnevno odčrtalo njegovo bivanje tam. Povedali so mu, da v azilnem domu lahko ostane zgolj 25 dni. Po izteku tega časa, pa ga bodo zaprli za šest mesecev. Zato je Bolgarijo zapustil. Kot je povedal, dobi vsak prosilec za azil takšen list, na katerem je označeno, koliko časa sme bivati v azilnem domu. Po izteku tega časa azilanti odidejo v gozd, kjer pa je tudi zaradi mraza življenje zelo težko. Iz teh razlogov je Bolgarijo zapustil in na odločitev ni počakal. List, ki ga je prejel v azilnem domu, je vzela oseba, ki jih je pripeljala do bolgarsko - srbske meje. Če bi srbska policija pri njem našla ta dokument, bi ga gotovo vrnili v Bolgarijo, kamor se ni želel vrniti.

12. Iz navedenega izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito že vložil v drugi državi članici in od tam odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka. Njegovim izjavam v zvezi s časovno omejenim bivanjem v azilnem domu, katerega prekoračitev bi vodila v odvzem prostosti, pa sodišče težko sledi niti jih ni tožnik dokazno podprl. S tem je izpolnil kriterij iz tretje alineje 84.-a člena ZMZ-1. Glede na to, da je ukrep pridržanja mogoče izreči le, če je podana znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je sodišče presojalo še, ali so podane dodatne okoliščine, ki pomenijo neposredno in konkretno stopnjo nevarnosti pobega.

13. Pri tem sodišče sledi toženi stranki, ki nadalje ugotavlja, da je tožnika po nezakonitem prečkanju hrvaško – slovenske meje prijela policija 11. 1. 2022 in ga namestila v Center za tujce, kjer je 13. 1. 2022 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je v razgovorih pred uradnimi organi navajal Francijo oziroma Italijo. Tožnik je kot ciljno državo navedel Italijo tudi na zaslišanju pred sodiščem. Na izrecno vprašanje pooblaščenke tožene stranke je še odgovoril, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil takoj ob prijetju s strani policije, zaprosil pa bi tudi, če ga policija ne bi našla. Sodišče tožniku v tem delu njegove izpovedbe ne more slediti, saj podatki spisa izkazujejo drugačno dejansko stanje. V upravnem spisu se nahaja njegova vloga (namera) za vložitev prošnje z dne 13. 1. 2022. Poleg tega pa je iz policijske depeše z dne 12. 1. 2022 razvidno, da je bil prijet v skupini ljudi med počitkom po uspešnem prestopu hrvaško – slovenske meje. Če bi tožnik resnično želel v Republiki Sloveniji sam zaprositi za mednarodno zaščito, potem se gotovo ne bi skrival v gozdu. Takšna njegova izjava je tudi povsem nasprotna temu, kar je povedal v razgovoru ob omejitvi gibanja. Takrat je namreč izjavil, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla. To pa je po presoji sodišča povsem razumljivo ob njegovi želji, da pride do Italije.

14. Glede na navedeno te okoliščine tudi po presoji sodišča utemeljujejo realno in neposredno nevarnost, da bi tožnik zapustil tudi Republiko Slovenijo, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ne more iti v škodo tožnika, če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna pooblastila varnostnikov, da bi mu bilo lahko gibanje omejeno v Azilnem domu in v Centru za tujce ter da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščino v zvezi s prosilcem, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kot razlog, zakaj je tožnik pridržan v Centru za tujce, upoštevala ne le način varovanja, ampak tudi okoliščine, ki se nanašajo na samega tožnika. V izpodbijanem sklepu je na strani 5 navedla, poleg opisa samega načina varovanja v Azilnem domu, tudi to, da je tožnik predhodno že zapustil Azilni dom v Bolgariji in se odpravil proti Italiji, povzela je njegovo izjavo, da je sam rekel, da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za zaščito in da je želel priti v Italijo ter, da je v Sloveniji zaprosil za azil izključno zaradi tega, ker ga je ujela policija. Dodatno je še navedla, da za mednarodno zaščito ni zaprosil na Hrvaškem, čeprav je to državo prečkal. V zaključku je navedla, da takšno ravnanje utemeljuje sklepanje pristojnega organa, da v kolikor bi bil nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani in mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi nadaljeval svojo pot proti Italiji. Torej je tožena stranka svojo odločitev, da tožnika pridrži v Centru za tujce, utemeljila tudi z njegovimi osebnimi okoliščinami in ne samo z načinom varovanja.

16. V zvezi z tožbenimi navedbami, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do zaključka postopka po Dublinski uredbi pa sodišče ugotavlja, da se je tudi tožena stranka do te njegove izjave, ki jo je podal ob podaji prošnje, v izpodbijanem sklepu že opredelila, ko je navedla, da njegova predhodna ravnanja take izjave ne potrjujejo (stran 5 izpodbijanega sklepa).

17. Tožnik v tožbi tudi navaja, da bi po njegovem mnenju bil ob vrnitvi v Bolgarijo zopet nastanjen v zaprt center in ne nastanitveni center Državne agencije za begunce ter bi bil obravnavan kot tujec in da Bolgarija ne bi spoštovala Dublinske uredbe. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu ne ugotavlja okoliščin, ki so povezane z vrnitvijo tožnika v Bolgarijo, zato te tožbene navedbe niso relevantne za ta postopek. O tem, ali bo odgovorna država Bolgarija, se odloča v drugem postopku, zoper odločitev pa, če za tožnika ne bo ugodna, lahko uveljavlja sodno varstvo v postopku določitve odgovorne države članice. V tem upravnem sporu pa se odloča o tem, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika pridržala v Centru za tujce.

18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

19. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

20. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da je z odvzemom prostosti kršena njegova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo. Tako zatrjevana škoda pa je zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Težko popravljiva škoda zgolj s to navedbo ne more biti izkazana, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.