Jedro

Podlago za presojo skrbnosti v primeru, ko se zatrjujejo protipravna ali neskrbna ravnanja tako povzročitelja škode na eni strani kot tudi oškodovanca na drugi strani, predstavlja določba 179. člena OZ, ki zahteva tehtanje soprispevkov oziroma vzrokov, ki lahko bremenijo pravdne stranke, torej na eni strani povzročitelja škode, na drugi strani pa oškodovanca. Uzakonjeno je torej soočanje „krivdnih“ soprispevkov k nastanku škode in/ali ugotavljanje obojestranskih vzrokov, ki so posledično povzročili presežek škode od tiste, ki bi nastala, če bi vzročno posledični „neksus“ bremenil le povzročitelja škode. Nujno je tako tehtanje oziroma ocenjevanje mreže vzročnosti, v katero so lahko vpeta vsa ravnanja, ki so povzročila večji obseg škode, kot bi kljub napačnemu pravnemu pouku nastala v primeru vložitve pritožbe zoper napačen sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, kot tudi/ali odgovornostnih deležev pri nastanku škode ne le tožnic, temveč tudi tožene stranke.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.118,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 22. 1. 2006 dalje do plačila ter naložilo tožečim strankam, da plačajo toženi stranki njene stroške v znesku 872,50 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pritožnice same nosijo stroške pritožbenega postopka.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 151/2013 z dne 29. 5. 2013, in sicer glede vprašanja: ali je odškodninska odgovornost toženke zaradi vsebinsko napačnega sodnega sklepa z napačnim pravnim poukom izključena zaradi opustitve vložitve pravnega sredstva s strani oškodovane stranke, ki je/ni imela odvetnika?

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagajo dopuščeno revizijo tožeče stranke. Predlagajo, naj se reviziji ugodi ter sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnic ugodi ter ugotovi z vmesno sodbo o stopnji odgovornosti tožečih strank oziroma upravičenosti tožnic do odškodnine, glede višine odškodnine pa naj se zadevo vrne v nadaljnji postopek pred sodišče prve stopnje. Izpodbijajo pravno stališče sodišča druge stopnje, da bi morale stranke bolje poznati pravo kot sodnik – strokovnjak na svojem področju, in bi morale vedeti, da je sklep o prekinitvi postopka zaradi zahtevkov tretjih oseb v zapuščini napačen, da je bil pravni pouk v sklepu z dne 9. 4. 2001 napačen, da je pravilno, da imajo pravno sredstvo ter tudi kakšno pravno sredstvo imajo na razpolago, v katerem roku in na katero sodišče ga morajo vložiti. Zahteva po zmanjšanju škode v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je prestroga in neživljenjska, saj se od stranke zahteva večja skrbnost (običajna – neprofesionalna skrbnost povprečno razumnega človeka) kot od zapuščinskega sodnika (profesionalna skrbnost visoko kvalificiranega pravnika, specialista na svojem področju). Sodišče druge stopnje torej meni, da mu niti Zakona o dedovanju ni treba poznati, pač pa morajo na to paziti stranke. V vprašanje skrbnosti sodnika se sodišče ni spuščalo, pač pa je izključitev krivde presojalo le s stališča skrbnosti strankinega ravnanja. To je v nasprotju s pomenom in smislom oškodovančevega prispevka, pa tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki v primeru deljene odgovornosti presoja skrbnost in ravnanje obeh udeleženih strank (povzročitelja škode in oškodovanca). Tudi stališče, da bi moral odvetnik bolje poznati pravo kot zapuščinsko sodišče, je prestrogo. Gre sicer za dva enakovredna standarda profesionalne skrbnosti, kar pa pomeni zgolj izenačitev prispevka k nastanku škode, ne pa izključitev odgovornosti enega na račun drugega. Sprejemljivo bi bilo le stališče, da sta sodnica, ki je izdala napačen sklep z napačnim pravnim poukom, in odvetnik, ki se zoper sklep ni pritožil, enakovredno prispevala k nastanku škodljivih posledic. Kar se tiče ravnanja tožnic, ki nista imeli pooblaščenca, pa je dodatno utemeljevanje stopnje skrbnosti nasproti sodnikovi nepotrebno. Sodnik je dolžan bolje poznati pravo kot laična stranka. Sodišče druge stopnje očita strankam, da bi morale razumeti, kaj pomeni odpoved strank pritožbi, medtem ko zapuščinskemu sodišču odpusti nepoznavanje kroga strank v zapuščinskem postopku v povezavi z zmotno uporabo določbe člena 210/1 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Razbremenitev povzročitelja škode mora biti namreč sorazmerna neskrbnosti oškodovanca. Gre za dve napaki sodišča, ki sta med seboj v tesni povezavi. Z napačnim pravnim poukom je zapuščinsko sodišče povzročilo, da tožnice niso mogle preprečiti nastanka škode oziroma jim je sodišče to močno otežilo z lastnim krivdnim ravnanjem. Nevzdržno je tudi razlogovanje drugostopenjskega sodišča, da zato, ker bi se moral in mogel pritožiti odvetnik, ki je zastopal eno od dedinj, njegova opustitev učinkuje za vse tri. Tudi če bi takšna strogost do odvetnika veljala, ne obstoji zakonska ali logična podlaga, da bi učinek njegove opustitve veljal na škodo preostalih dveh strank, ki s tem nista imeli nič. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo z veliko malomarnostjo, ker je izdalo sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka in ker je zapisalo, da ni pritožbe. Ni šlo za zapleteno zadevo, pač pa za odločanje v zapuščinskem postopku, glede katerega mora sodišče pravo poznati. Stališče sodišča druge stopnje popolnoma izniči pomen pravnega pouka. Pomeni, da stranka sodišču ne sme zaupati, da napačen pravni pouk stranki škoduje in da se je sama dolžna pozanimati za njegovo pravilnost ter bdeti nad pravilnostjo sodnih odločb. To je v nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS na področju civilnega in kazenskega prava ter prakse Ustavnega sodišča RS, ki se je izjasnila, da napačen pravni pouk stranki ne sme povzročiti škodljivih posledic, pri čemer je s tem v izpodbijani sodbi druge stopnje napačno uporabljeno materialno pravo. Sodna praksa je torej enotna, da je škodljive posledice napačnega pravnega pouka za stranko treba preprečiti, ne glede na zastopanost po odvetniku. Napačen pravni pouk je v konkretnem primeru povzročil nerazumen zastoj postopka in nastanek škode stranki, vse pa v povezavi z vsebinsko napačnim sklepom. Materialno pravo je bilo torej napačno uporabljeno glede določbe 171. člena OZ oziroma člena 153/3 OZ, ki ju sodišče druge stopnje sploh ne bi smelo uporabiti ter člena 26/1 Ustave RS, ki bi ga moralo uporabiti, vezano na določbe 210. člena ZD in določbe členov 3 do 4/1 in 6 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 3/2 ZPP, obe v zvezi s 163. členom ZD.

5. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Pravilni so pravni zaključki sodišča druge stopnje, da mora v skladu s procesno ureditvijo odločba sodišča prve stopnje vsebovati med drugim tudi pravni pouk, v katerem je naveden rok za vložitev pravnega sredstva, in sodišče, pri katerem se vloži, in da je bilo zato sodnikovo ravnanje v konkretnem primeru protipravno, saj ni bila uporabljena povsem jasna določba zakona oziroma je šlo za dejanje, ki je izven zakonsko dopustnega ravnanja. Materialnopravno napačno pa je v reviziji izpodbijano stališče, da je izključena odgovornost tožene stranke, ker naj bi morala vsaka od tožnic svoj del škode preprečiti z vložitvijo pritožbe zoper sklep, ki je vseboval napačen pravni pouk oziroma je izključil možnost vložitve pritožbe, ker naj bi se vse stranke pritožbi odpovedale.

8. Iz ustaljene sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da napačen pravni pouk ne sme nikoli škodovati pravdni stranki (le stranka ne more pridobiti na podlagi napačnega pravnega pouka več pravic, kot ji gre po zakonu, za kar pa ne gre v spornem primeru)(1). To velja tudi v spornem primeru, ko gre za nepravilen pravni pouk v „dejanskem smislu“, za v pravni pouk zmotno zapisano neresnično okoliščino, da so se stranke odpovedale pritožbi. Sodišče prve stopnje bi tako moralo v zapuščinskem postopku dopustiti tudi prepozno vloženo pritožbo, če bi bila ta seveda vložena, s svojim ravnanjem pa jo je nasprotno prav preprečilo, zavedlo tožnice, in s tem nedvomno podaljšalo zaključek zapuščinskega postopka. Povedano je pomembno za presojo ključnega materialnopravnega vprašanja v tej zadevi - odgovornosti oziroma soprispevkov posameznih pravdnih strank za nastale škodne posledice. Podlago za presojo skrbnosti v primeru, ko se zatrjujejo protipravna ali neskrbna ravnanja tako povzročitelja škode na eni strani kot tudi oškodovanca na drugi strani, predstavlja določba 179. člena OZ, ki zahteva tehtanje soprispevkov oziroma vzrokov, ki lahko bremenijo pravdne stranke, torej na eni strani povzročitelja škode, na drugi strani pa oškodovanca.(2) Uzakonjeno je torej soočanje „krivdnih“ soprispevkov k nastanku škode in/ali ugotavljanje obojestranskih vzrokov, ki so posledično povzročili presežek škode od tiste, ki bi nastala, če bi vzročno posledični „neksus“ bremenil le povzročitelja škode. Nujno je tako tehtanje oziroma ocenjevanje mreže vzročnosti, v katero so lahko vpeta vsa ravnanja, ki so povzročila večji obseg škode, kot bi kljub napačnemu pravnemu pouku nastala v primeru vložitve pritožbe zoper napačen sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, kot tudi/ali odgovornostnih deležev pri nastanku škode ne le tožnic, temveč tudi tožene stranke. Ob takšnem materialnopravno pravilnem izhodišču celo v primeru prve tožnice, ki jo je zastopal odvetnik, ni mogoče nujno v celoti izključiti odgovornosti tožene stranke, kar pomeni, da se v konkretnem primeru lahko navedene okoliščine upoštevajo ne le v korist druge in tretje tožnice, ki sta „laični stranki“ in nista imeli strokovno usposobljenega pooblaščenca (to da je imela pooblaščenca sodedinja pravno ni pomembno), temveč tudi v prid prve tožnice. Ni tako mogoče povsem izključiti odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja sodišča, ki je arbitrarno - v direktnem nasprotju z dejanskim stanjem, zapisalo, da so se vse tri tožnice odpovedale pritožbi. Ob pravilnem pravnem pouku bi namreč, kot zatrjujejo tožnice, vložile pritožbo, in preprečile nerazumno podaljšano - večletno trajanje zapuščinskega postopka, ki naj bi povzročilo zatrjevano večjo izgubo izgubljenega dobička (obrestovanja denarnih zneskov) zaradi kasnejše pridobitve zapustničinih denarnih sredstev. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila „napaka očitna in v oči vzbujajoča, in da se lahko celo prava neuka stranka spomni, ko prejme sklep, da se ni odpovedala pritožbi, in vsaj v grobem razume pravni pomen odpovedi pritožbi in da vse to toliko bolj velja za odvetnika, ki ni pri prekinitvi postopka niti na obravnavi niti po prejemu sklepa v ničemer nasprotoval“, lahko pomeni opisani delež oškodovank k nastali jim škodi in posledično potrebo po znižanju zahtevane odškodnine. Kategorična naprtitev izključne odgovornosti v breme tožnic oziroma popolna izključitev odgovornosti tožene stranke v sodbah sodišč prve in druge stopnje pa je v nasprotju z opisano ureditvijo deljene odgovornosti, katere zadostna presoja meril za določitev deleža odgovornosti pravdnih strank je bila v izpodbijanih sodbah do sedaj opuščena.(3) Pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička zaradi neutemeljeno vodenega oziroma prekinjenega zapuščinskega postopka iz razloga, ker se tožnice niso pritožile zoper sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, s čimer bi skrajšale časovno obdobje do izdaje sklepa o dedovanju, ki se je podaljšal zaradi neupravičeno dopuščene pravde, je torej materialnopravno zmotna.

9. Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava so bile pomanjkljivo ugotavljane vse v poštev prihajajoče pravotvorne dejanske okoliščine. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Natančnejši napotki za delo sodišč v novem postopku glede na zgoraj obrazloženo niso potrebni.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej glede prepovedi negativnih procesnih posledic napačnega pravnega pouka odločbo Ustavnega sodišča RS Up-148/01 z dne 29. 11. 2001; glej tudi judikaturo Vrhovnega sodišča RS, na primer: sklep III Ips 35/2014 z dne 17. 6. 2014, sodba in sklep VIII Ips 403/2009 z dne 21. 6. 2011, sklep II Ips 860/2007 z dne 9. 10. 2008, sklep II Ips 69/2006 z dne 26. 7. 2007 in sodba I Ips 71/2003 z dne 20. 1. 2005. Op. št. (2): Prvi odstavek 171. člena OZ se glasi: „Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine“.

Drugi odstavek istega člena se glasi: „Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.“ Op. št. (3): Tudi v teoriji se je pri presoji deljene odgovornosti oblikovalo več meril za določitev deleža odgovornosti odgovorne osebe: odgovornost, sorazmerna povečani verjetnosti nastanka škode, zaradi ravnanj oškodovanca; razbremenitev odgovornosti sorazmerno ravni neskrbnosti oškodovanca (oz. pravilo o primerjalni neskrbnosti); odgovornost, sorazmerna stopnji verjetnosti, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodni dogodek (škodo). Glej o tem več v N. Plavšak: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“; GV Založba , Ljubljana 2003, strani 965 do 968.