Jedro

Za dedovanje zaščitenih kmetij velja poseben režim, ki se razlikuje od splošnih pravil ZD, zlasti zaradi izpeljave načela nedeljivosti kmetij. To prihaja do izraza najbolj v določbi, da deduje zaščiteno kmetijo praviloma samo en dedič, in načela, da se dediču zaščitene kmetije omogoči prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo. Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov deduje nujni dedič tudi zemljišče ali druge nepremičnine ali premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo, vendar le do višine nujnega deleža (3. odstavek 15. člena ZDKG).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II./b in III./a in b izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju med drugim ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem spadajo nepremičnine pod vl. št. 52, k.o. G. (parc. št.: 1/1, ½, 2, 25, 26, 27, 28, 29/1, 29/2, 30, 134, 135, 136, 138, 139, 140, 142, 144/1, 144/2, 145/1, 145/2, 146, 148, 153/1, 154, 162, 163, 164), kar tvori zaščiteno kmetijo na podlagi odločbe RS UE Krško z dne 9. 5. 2000, št. 32103-79/00-404; da zapustnik ni napravil oporoke, zaradi česar je nastopilo dedovanje na podlagi zakona, do katerega so upravičeni dediči prvega dednega reda, zapustnikova žena R. A., zapustnikov sin A. B ter zapustnikova hči A. A.; nadalje je med drugim razglasilo: da je prevzemnik zaščitene kmetije A. B., in sicer parc. št. 1/1, 25, 26, 27, 28, 29/1, 29/2, 30, 134, 135, 136, 138, 139, 140, 142, 144/1, 144/2, 145/1, 145/2, 146, 148, 153/1, 154, 162, 163, 164 do celote, za parc. št. ½ in 2, vse k.o. G., pa do ½; za nujno dedinjo parc. št. ½ in 2, k.o. G. pa A. A. in sicer do ½. Nadalje je odredilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa pri nepremičninah last zapustnika opravi ustrezne vpise, in sicer med drugim, od vl. št. 52, k.o. G. odpis parc. št. ½ in 2, ter zanju otvoritev novega vložka v isti k.o. pri novo otvorjenem vložku vknjižba lastninske pravice na imeni: A.B. in A. A., vsakega do ½; po odpisu pa pri ostalih nepremičninah parc. št. 1/1, 25, 26, 27, 28, 29/1, 29/2, 30, 134, 135, 136, 138, 139, 140, 142, 144/1, 144/2, 145/1, 145/2, 146, 148, 153/1, 154, 162, 163, 164 vknjižbo lastninske pravice na ime A. B..

Zoper sklep o dedovanju (v delu, ko je sodišče za nujno dedinjo do ½ parc. št. ½ in 2 vl. št. 52, k.o. G. razglasilo A. A.) se pritožuje dedič A. C. ml. (v nadaljevanju dedič). V pritožbi navaja, da sklep o dedovanju sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da razglasi dediča A. C. ml. za dediča oziroma prevzemnika celotne zaščitene kmetije (vključno s parc. št. ½ in 2, k.o. G.), podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sta nepremičnini za kateri je sodišče odločilo, da jih do ½ deduje A. A., del zaščitene kmetije, ki sta z samo zaščiteno kmetijo še kako povezani v celoto in bi v takšnem primeru prišlo do razbitja same zaščitene kmetije in nemožnosti funkcioniranja same kmetije. Sodišče se ne bi smelo opreti na mnenje UE Krško z dne 18. 4. 2008, ker gre za mnenje izdano v upravnem postopku, ki nima nobene zveze s samim postopkom in gre zgolj za generalno in splošno mnenje, ki v konkretnem primeru ne more imeti nikakršne teže. Za uporabo tretjega odstavka 15. člena ZDKG morata biti izpolnjena 2 pogoja, in sicer da gre za upravičene razloge in da nepremičnina ni pomembna za zaščiteno kmetijo. V predmetnem postopku ti pogoji nedvomno niso izpolnjeni. Sporni nepremičnini sta najpomembnejši del kmetije. UE Krško ni preverila kaj ti dve nepremičnini dejansko pomenita za samo zaščiteno kmetijo, saj je navedlo, da ni dolžno preverjati stanja na terenu. Popolnoma nejasno je ostalo o kakšnem znesku v zvezi z izplačilom nujnega deleža je govora glede dedinje A. A. in se sklepa v tem delu sploh ne da preizkusiti. Ves čas je pripravljen izplačati delež sodedinji, vendar kljub temu opozarja, da je sama vrednost ocenjenih nepremičnin previsoka. Njegovih pripomb sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Pritožbi prilaga geografski prikaz in posnetek nepremičnin, iz katerih nedvomno izhaja, da sta sporni parceli pomemben del kmetije in da se ne moreta deliti. Priglaša stroške pritožbene stroške.

Dedinja A. je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato sodišču druge stopnje predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Preizkus sodbe je mogoč le, če vsebuje razloge o odločilnih dejstvih (prim. 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

Za dedovanje zaščitenih kmetij velja poseben režim dedovanja, ki ga določa Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Navedeni zakon glede na Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predstavlja lex specialis, kar pomeni, da se splošni predpis, to je ZD, uporablja samo za tista vprašanja, ki v ZDKG niso posebej urejena (6. člen ZDKG). Za dedovanje zaščitenih kmetij tako velja poseben režim, ki se razlikuje od splošnih pravil ZD, zlasti zaradi izpeljave načela nedeljivosti kmetij. To prihaja do izraza najbolj v določbi, da deduje zaščiteno kmetijo praviloma samo en dedič in načela, da se dediču zaščitene kmetije omogoči prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo. Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov deduje nujni dedič tudi zemljišče ali druge nepremičnine ali premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo, vendar le do višine nujnega deleža (3. odstavek 15. člena ZDKG). Varstvo, ki gre nujnemu dediču, je v tem, da ni prikrajšan za nujni delež. Vprašanje, v kakšni obliki ga bo dobil, kadar je predmet zapuščine zaščitena kmetija, pa je tako odvisno od tega, ali obstajajo upravičeni razlogi za to, da dedič vendarle deduje zemljišče ali druge nepremičnine oziroma premičnine in, ali so te pomembne za zaščiteno kmetijo, na kar pravilno opozarja tudi pritožnik. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o dedovanju napravilo zaključek, da ob upoštevanju navedenega zakonskega določila in glede na pozitivno mnenje upravnega organa o izločitvi dela parcel, sledi predlogu predlagateljice A. A., zato jo je tudi razglasilo za dedinjo do ½ spornih parcel, pri čemer pa se ni opredelilo do tega zakaj meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi navedeni pogoji v smislu citiranega določila 3. odstavka 15. člena ZDKG. Nadalje je tudi zaključilo, da vrednost navedenih dveh parcel ne presega višine nujnega deleža, pri čemer pa ponovno ne pojasni razlogov za takšno odločitev, tako, da je tudi v tem delu potrebno pritrditi pritožniku, da se navedenega zaključka ne da preizkusiti. Ker izpodbijani sklep o dedovanju tako v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti, je podana, sicer tudi po uradni dolžnosti upoštevana, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in 6. členom ZDKG.

Sodišče prve stopnje je torej bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep o dedovanju sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II./b in III./a in b izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in 6. členom ZDKG).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedena izhodišča, odpraviti navedeno kršitev in nato ponovno odločiti v kakšni obliki bo dedinja A. A. dobila svoj nujni delež.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.