Jedro

Tožena stranka bi morala s tožnikovo vlogo postopati po 1. odstavku 67. člena ZUP in od tožnika zahtevati, da postavi jasen zahtevek. Pomembno je namreč, ali je tožnik zahteval izdajo potrdila po 179. ali po 180. členu ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena, v zvezi s 1. točko 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbi tožnika ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.5.2003 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo (2. odstavek izreka).

Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 5. odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila o sodelovanju pri obrambi države v času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991, ki ga potrebuje v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se je tožena stranka sklicevala na 7. odstavek 2.a člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), po katerem lahko status vojnega veterana med drugim pridobi tudi oseba, ki je prestopila iz nekdanje JLA in je bila v času od 26.6.1991 do 18.7.1991 udeležena v neposrednih obrambnih aktivnostih. Po 26. členu ZVV pa se status vojnega veterana dokazuje z ustrezno odločbo, potrdilom ali drugo javno listino pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil. Po določbah 179. člena ZUP lahko državni organi na zahtevo stranke izdajajo potrdila le o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco, pri čemer se za uradno evidenco šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona ali podzakonskega akta, vsebina izdanega potrdila pa mora biti skladna s podatki iz uradne evidence. Ministrstvo za obrambo v okviru svojega delovnega področja med drugimi vodi tudi evidenco zaposlenih v Ministrstvu za obrambo, ki zajema tako zaposlene v upravnem delu ministrstva, kot tudi poklicne pripadnike Slovenske vojske. Iz podatkov te evidence pa ni razvidno,da bi bil tožnik v času med 7.7.1991 in 18.7.1991 udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih. To je v postopku dodatnega preverjanja dejanskega stanja potrdil tudi Generalštab Slovenske vojske z dopisom z dne 23.5.2003, v katerem je navedel, da tožnik v navedenem obdobju ni sodeloval pri neposrednih obrambnih aktivnostih. Zato tožnikovi zahtevi za izdajo potrdila ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da v postopku izdaje odločbe tožene stranke niso bila upoštevana pravila postopka. Tožena stranka v določbah ZVV ni imela podlage za izdajo odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo zahtevo, saj po zakonu ni pooblaščena za vodenje uradne evidence, ki je predpisana v ZVV. Zato tudi uporaba 179. člena ZUP v takem primeru ni možna. Ker iz tožnikove vloge, ki jo je sicer res vložil pri toženi stranki, izrecno ne izhaja, da zahteva izdajo potrdila, saj je zadevo označil kot vlogo za priznanje statusa vojnega veterana, tožena stranka po prejemu te vloge ni ravnala v skladu z določbami ZUP. Če tožnikova vloga ni bila razumljiva, bi ga morala pozvati na odpravo pomanjkljivosti po 1. odstavku 67. člena ZUP. Vodenje postopka in izdaja odločbe na podlagi nerazumljive oziroma nepopolne vloge v takem primeru predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev v zadevi. Šele na podlagi jasno postavljenega zahtevka bo tožena stranka lahko ugotovila, ali tožnik zahteva izdajo potrdila po 180. členu ZUP, zoper katerega pa nima nobenega pravnega sredstva. Če pa se zahteva z vlogo, naslovljeno na toženo stranko, izdaja potrdila po 179. členu ZUP ali priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZZV, pa bi tožena stranka, ki za vodenje uradne evidence in za odločanje o pravicah po ZVV ni pristojna, morala ravnati po 3. odstavku 65. člena ZUP ter tožnikovo vlogo odstopiti pristojnemu organu.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tej zadevi je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo potrdila o sodelovanju tožnika pri obrambi države v času agresije na Republiko Slovenijo. V izpodbijani odločbi ni odločala o pravicah tožnika po ZVV, kot je to napačno navedeno v izpodbijani sodbi, ampak je odločila o neizdaji potrdila o sodelovanju tožnika pri obrambi države na podlagi 179. člena ZUP. S takšno odločitvijo ni meritorno odločila o tem, da se tožniku status vojnega veterana po določbah ZVV ne more priznati, kot to zmotno navaja v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče. To je razvidno tako iz uvoda odpravljene odločbe, ki temelji na 5. odstavku 179. člena ZUP, kot tudi iz samega izreka odločbe, iz katerega je jasno razvidna vsebina odločitve. Navedena odločitev zato tudi ne more imeti nobenega vpliva na postopek odločanja o statusu vojnega veterana pred pristojno upravno enoto. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršila določbe postopka, zaradi česar je prvostopno sodišče navedeno odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik svojo vlogo, ki jo je naslovil na toženo stranko, označil kot vlogo za priznanje statusa vojnega veterana. Tožena stranka pa je o tej vlogi odločila kot o vlogi za izdajo potrdila po določbah 179. člena ZUP, čeprav za vodenje uradne evidence in za odločanje o pravicah po ZVV ni stvarno pristojna. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka s tožnikovo vlogo postopati po 1. odstavku 67. člena ZUP in od tožnika zahtevati, da postavi jasen zahtevek. Pomembno je namreč, ali je tožnik zahteval izdajo potrdila po 179. ali po 180. členu ZUP.

Pritožbeni ugovori tožene stranke so neutemeljeni. Kot navedeno, se tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala po pravilih postopka, kar je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Zato njen pritožbeni ugovor, da je v zadevi odločala v postopku izdaje potrdila in ne v postopku priznavanja statusa vojnega veterana, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.