Jedro

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da zakonska zveza ni obstajala ''zgolj na papirju'', temveč je ta funkcionirala kot taka, saj sta zakonca dejansko skupaj bivala, toženka pa mu je kuhala, prala in likala. Sporne nepremičnine so bile torej pridobljene z delom v času trajanja zakonske skupnosti in zato predstavljajo skupno premoženje.

Toženka je ugovarjala le, da je nepremičnina njena izključna last, ni pa ugovarjala višjega deleža od polovice, zato sodišče ni imelo podlage, da bi ji prisodilo več kot polovični delež.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje zakoncev A.Z. in J.Z., ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze spadajo nepremičnine parc. št. 1275/1, 1273/2, 1285/2 in 1286/2 k. o. X, delež zakoncev na tako ugotovljenem skupnem premoženju pa znaša za vsakega 50% oziroma vsakega do polovice (točka I. izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženca nerazdelno dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 1.815,36 EUR (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila toženca. Sodišču očitata, da je napačno zaključilo, da je med njima tudi po letu 2000 obstajala dejanska zakonska zveza. Toženi stranki namreč nista bili obojestransko čustveno navezani, nista skupaj jedli in imeli skupnih dejavnosti ter interesov. Povezovali so ju skupni otroci in „prisiljeno skupno bivanje“. Toženec se je le redko zadrževal na naslovu formalnega stalnega prebivališča, le takrat, kadar ni imel druge možnosti. Gre le za stanovanjsko skupnost, kar ni mogoče enačiti z dejansko obstoječo zakonsko zvezo. Sodna praksa stoji na stališču, da je za obstoj zakonske zveze potrebna vsebina, kot jo določa 13. člen ZZZDR. Zakonska zveza je bila le „na papirju“, zato premoženje ne more predstavljati skupnega premoženja, tako da je odločitev prvega sodišča nepravilna. Toženec je prijateljeval in imel izvenzakonsko zvezo z M.V. in je zakonska zveza s toženko prenehala že po zakonu. Ne drži, da sta se toženca v letu 2005 oziroma 2006 skupaj preselila v hišo v M. (10. točka sodbe). Toženec je toženko prosil, da mu formalno uredi stalno prebivališče v M. dejansko pa je živel drugje. Tako so izpovedale tudi priče. Toženka je zgolj iz usmiljenja še vedno pomagala tožencu in to kot tretji osebi, ne pa kot partnerju in možu. Toženec je bil do leta 2005 zavarovan po toženki, ker zaradi tega ni imela nobenih obveznosti. Toženca sta vztrajala pri formalni zakonski zvezi zaradi prošnje otrok, kar glede na mentaliteto Slovencev ne preseneča, saj nam je zelo pomembno, kaj si o nas mislijo drugi in smo na ta račun pripravljeni marsikaj potrpeti. Sodišče ni utemeljilo stališča, zakaj so bile priče, ki so pomagale pri obnovi hiše neprepričljive in se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Toženca sta se družinskih praznovanj udeleževala le na željo otrok. Sodišče je večino izpovedb prič in strank iztrgalo iz konteksta – izpovedi prič K. O. in P.K. Nadalje pritožba izpostavlja priči zeta tožencev O. in M. Posebej izpostavlja zeta K., za katerega meni, da ni verodostojna priča, zlasti zato, ker se je v letu 2002 razšel s hčerko tožencev. Sicer pa do razhajanja izjav prič izhaja iz časovne odmaknjenosti. Sodišče ugotavlja, da prenehanje zakonske zveze sovpada z obdobjem pravnomočnosti sodbe. Sovpada pa tudi s prihodom toženca iz zapora. Izpovedi prič in strank niso prilagojene potrebam te pravde. Kot nesporno se je ugotovilo, da je toženka nepremičnino kupila in obnovila z lastnimi sredstvi, delom in krediti. Posojilo je toženka vračala sama, toženec pri tem ni sodeloval. Bil je brezposeln in brez premoženja. Delal je na črno, ker je bil bolan. Vse postopke z Občino K. je vodila toženka. Toženka ugovarja razlogovanju sodišča, da ni podala nobenega zahtevka, da bi se ugotovilo, da je njen delež na premoženju večji od ene polovice. Ves čas postopka je zatrjevala, da je celotno premoženje njeno. Da gre za skupno premoženje in sta deleža tožencev vsakega do ½ so trdile tožeče stranke. Na podlagi trditev in dokaznih predlogov bi prvo sodišče lahko odločilo tudi, da je delež toženke več od ½ in za del zavrnilo zahtevek tožečih strank. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne vse s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe je pojasniti, da ni dvoma, da sta bila toženca v času (leta 2003), ko je prišlo do nakupa nepremičnin, parc. št. 1275/1, 1273/2, 1285/2 in 1286/2 vse k. o. X, zakonca. Njuna zakonska zveza pa ni bila le „na papirju“ kot trdi pritožba, ampak je glede na ugotovljeno in v nadaljevanju pojasnjeno živela. Sodišče je to ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Sama toženka je na zaslišanju povedala, da je imel toženec prebivališče prijavljeno pri njej. Trdi sicer, da je šlo le za formalno prebivališče a ni dvoma, da je toženec tudi bival v njem. Trdi sicer, da le občasno, a nesporno med strankama je, da je tožnica tožencu kuhala, mu prala, likala in podobno, torej mu je pomagala. Sam toženec pa je povedal, da je tudi kaj postoril v oziroma okrog hiše. Toženec je tudi tožbo v predmetni pravdi prevzel na naslovu tožnice. Ni slediti pritožbi, ki pravi, da se je toženka želela odmakniti in je zato kupila zdaj sporno nepremičnino. Toženka sama je tožencu dovolila, da se vseli v hišo v M. in na ta naslov tudi prijavi stalno prebivališče. Navedbe v pritožbi, da so priče povedala, da jih je za delo vedno prosila toženka sama, da toženca nikdar ni bilo, za oceno o tem, da je šlo le za zakonsko zvezo „na papirju“, ni odločilno oziroma ne more spremeniti ocene o nasprotnem. Toženec je bil zavarovan po toženki. Na zaslišanju je toženka povedala, da je bil po njej zavarovan, dokler je bilo vse v redu, ko pa so nastopile težave, je zavarovanje prekinila. Sodišče je ugotovilo, da je bil zavarovan po toženki od let 1998 do 2005, ko se je zaposlil pri sinu. Nepremičnina je bila kupljena v letu 2003, torej še v času, ko je bilo še vse v redu. Za odločanje o tem, kaj sodi v skupno premoženje pa je odločilen čas pridobitve premoženja (torej obdobje leta 2003) in ne čas po nakupu. Tega ne spremeni dejstvo, da je toženka najela kredit za nakup in ga kasneje tudi odplačevala. Vse zgoraj izpostavljeno in navedbe sodišča prve stopnje v sodbi točke 14 do 19 pripelje do edinega možnega zaključka, da so bile sporne nepremičnine pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze in torej predstavljajo skupno premoženje tožencev. Pritožbene navedbe, ki oporekajo posameznim zaključkom sodišča, ko ocenjuje izpovedbe posameznih prič, zaključka sodišča ne morejo spremeniti.

6. Ne vzdrži presoja navedbe v pritožbi, da je zato, ker je toženec prijateljeval z M. V., na katero je bil čustveno navezan, zakonska zveza s toženko prenehala že po zakonu. Zakonska zveza na podlagi 63. člena ZZZDR preneha s smrtjo enega zakonca, z razglasitvijo zakonca za mrtvega in z razvezo zakonske zveze. Nasprotno trditvi v pritožbi, toženec ne bi mogel uveljavljati izvenzakonske skupnosti z M.V., dokler je bil v zakonski zvezi s toženko.

7. Za opredelitev značaja kupljene nepremičnine je odločilna ugotovitev, da je bila kupna pogodba sklenjena in kupnina plačana v času trajanja zakonske zveze, ki ni bila le „na papirju“, ampak kot je zgoraj ugotovljeno funkcionirala kot zakonska zveza, kot jo opredeljuje tudi zakon. Kdo je najel posojilo in ga tudi odplačeval, na značaj pridobljenega skupnega premoženja ne more vplivati. O odgovornosti zakoncev za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem vsebuje zakon posebne določbe. V zvezi s podrejenim ugovorom pritožnice, da bi moralo prvo sodišče ugotoviti, da je toženkin delež na premoženju večji od toženčevega, pa je pojasniti, da je toženka vseskozi zatrjevala, da je vse premoženje njeno posebno premoženje. Toženka je v zvezi z nepremičnino podala le ugovor izključne lastnine, ni pa ugovarjala višjega deleža. Ne glede na to, ali bi za uveljavljanje večjega deleža od zakonsko domnevnega morala postaviti nasprotni tožbeni zahtevek ali bi zadoščal le ugovor, pa bi morala določno zatrjevati velikost uveljavljenega deleža. Gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki jo mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi, tega pa v obravnavani zadevi toženka ni storila.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.