Jedro

Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem (sicer nespornih) rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Odločba Sodnega sveta

1.Sodni svet je z odločbo Su 343/2024 z 8. 5. 2025 zavrnil predlog tožnice, okrožne sodnice svétnice na Okrožnem sodišču v Ljubljani, za njeno hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

2.Navedel je, da oblike hitrejšega napredovanja sodnikov ne temeljijo na avtomatizmu, saj je Sodni svet na podlagi tretjega odstavka 24. člena v povezavi z 29. členom Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) dolžan glede na kriterije iz 28. člena ZSS avtonomno presoditi, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po prvem odstavku 32. člena ZSS. Pri tem ni vezan na ugotovitve personalnega sveta v oceni sodniške službe. Avtonomnost se izrazi v presoji, ali iz ocene sodniške službe izhaja ustrezna in celovita vsebinska utemeljitev izpolnjevanja kriterijev za napredovanje, določenih v 28. členu ZSS. Sodni svet pri tem upošteva podatke o delu sodnika skozi njegovo celotno sodniško kariero, o predlogu za to obliko napredovanja pa odloča po prostem preudarku, kar izhaja že iz besedila četrtega odstavka 34.a člena ZSS, po katerem sodnik ob izpolnjevanju formalnih pogojev lahko napreduje na istem sodniškem mestu v višji sodniški naziv, če so izpolnjeni za to predpisani pogoji.

3.V nadaljevanju obrazložitve je podrobno predstavil (vse) tožničine ocene sodniške službe. Z ocenami, izdelanimi v letih 2008, 2010, 2015 in 2018, je izpolnila pogoje za redno napredovanje, z ocenami, izdelanimi v letih 2021 in 2024, pa je izpolnila pogoje za hitrejše napredovanje. Odločitev o zavrnitvi predloga je Sodni svet utemeljil z obrazložitvijo, da gre za izkušeno in učinkovito sodnico, ki jo odlikujeta dobro strokovno znanje in sposobnost suverenega vodenja postopkov, vendar pa učinki predlaganega napredovanja in interes celotnega sodstva zahtevajo izstopajoče nadpovprečno izpolnjevanje vseh kriterijev sodniškega dela iz prvega odstavka 28. člena ZSS skozi časovno ustrezno reprezentativno obdobje sodnikovega dela. Ugotovil je, da sodnica od relevantnega povprečja v obdobju, ki zajema zadnji dve oceni njene sodniške službe, pozitivno odstopa v več merljivih kriterijih, vendar pa to odstopanje ni tolikšno, da bi bilo predlagano napredovanje v višji sodniški naziv utemeljeno. Poleg tega je ugotovil, da so se v njenem preteklem delu pojavili tudi posamezni odstopi navzdol, pretežni del sodniške kariere je bila ocenjena z ocenami za redno napredovanje, (le) za zadnjih šest let pa z ocenama za hitrejše napredovanje. Sodni svet se je ob tem skliceval na primere, v katerih je predlogom za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv ugodil, v katerih so sodniki izkazali občutnejše odstopanje od povprečja primerljivih sodnikov. Navedel je še, da je sodnica dosegla naziv okrožne sodnice svétnice, v katerega je glede na pogoj za pridobitev tega naziva mogoče imenovati le izkušene in nadpovprečne sodnike; pogoji za hitrejše napredovanje v naziv višje sodnice so strožji, sodničino napredovanje v višji naziv na istem sodniškem mestu pa ne bi bilo utemeljeno niti z vidika javnega interesa, ki je širši od osebne kariere sodnika in kjer je treba upoštevati tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki in zlasti skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo.

4.Zoper navedeno odločbo Sodnega sveta tožnica vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve).

Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo

5.Tožnica v tožbi navaja, da se zaveda, da je dosegla najvišji sodniški naziv v kariernem napredovanju v nazivu okrožne sodnice, vendar to ne pomeni, da nima interesa za napredovanje v višji sodniški naziv. Meni, da njen prispevek k izvrševanju sodne oblasti od leta 2022 dalje še ni bil ustrezno nagrajen. Z izpodbijano odločbo Sodni svet ni uresničil svoje naloge, ki je v tem, da z ustreznim vrednotenjem kriterijev in meril iz prvega ter drugega odstavka 28. člena ZSS soprispeva k izgradnji pričakovanih standardov opravljanja sodniške službe. Sodnemu svetu očita, da v izpodbijani odločbi kriteriji za izpolnitev tovrstnega napredovanja niso opredeljeni, s tem pa je kršil tudi njeno pravico do obrazložene odločbe in načelo enakosti ter prestopil zakonsko določen okvir za odločanje po prostem preudarku; tako "ostaja v zraku", kaj naj bi pomenilo izstopajoče nadpovprečno izpolnjevanje kriterijev iz 28. člena ZSS. Navaja, da se lahko javni interes, zaradi katerega je Sodnemu svetu v tovrstnih zadevah podeljeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, uresničuje zgolj v primeru, ko so kriteriji za napredovanje jasni in predvidljivi. Sodnemu svetu očita, da vzbuja vtis, da so obrazložitve rezultatsko pogojene. Tožnica poudarja, da se zadeve, na katere se sklicuje Sodni svet, nanašajo na sodnike specializiranega kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, oziroma na sodnico, ki je že vrsto let predsednica enega izmed okrožnih sodišč, zato niso v primerljivem položaju s tožnico. Meni, da gre pri tem za kršitev načela enakosti, saj je Sodni svet enako obravnaval položaje, ki so v bistvenem različni. Predlaga, naj Vrhovno sodišče vpogleda v odločbe Sodnega sveta, s katerimi je bilo odločeno o tovrstnih predlogih sodnikov s pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo Sodnega sveta odpravi in predlogu za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ugodi ter jo z dnem izdaje sodbe uvrsti v 57. plačilni razred; podredno, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

6.Toženec v odgovoru na tožbo poudarja, da so razlogi, zakaj ni bilo ugodeno predlogu za napredovanje, v izpodbijani odločbi obrazloženi, obrazložitev pa zajema tudi navedbo nekaterih enakovrstnih zadev, v katerih je Sodni svet predlogom za enako obliko sodniškega napredovanja ugodil. Nasprotuje navedbam tožnice, da bi smel Sodni svet primerjati le sodnike znotraj istega oddelka, saj za tako stališče ni najti opore v predpisih ali ustaljeni sodni praksi in tudi ni nobenega razloga, da med seboj v okviru odločanja o tovrstnih predlogih ne bi mogli primerjati vseh sodnikov iste stopnje. Sodni svet dejstev, ki govorijo tožnici v prid, tudi ni spregledal ali zanemaril. Ugotovil je, da je tožnica izkušena in učinkovita sodnica, ki jo odlikujeta dobro strokovno znanje in sposobnost suverenega vodenja postopkov. Predstavil je tudi konkretne podatke iz ocen sodniške službe. Upoštevaje ostala v odločbi izpostavljena dejstva pa ob uveljavljenem naziranju Sodnega sveta glede standardov za tovrstna napredovanja in vplivu teh na sodni sistem, tudi zaradi enakega obravnavanja primerljivih situacij, predlogu ni bilo mogoče ugoditi. Doseg in omejitve diskrecijske pravice Sodnega sveta ob odločanju o napredovanjih sodnikov so v sodni praksi že ustaljene. Sodni svet meja svoje diskrecije ni prekoračil. Tožnica s tožbo nasprotuje takšni diskrecijski presoji, vendar pa pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu, temveč zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba. Predlaga, naj Vrhovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje pravnih subjektov obravnavati enako, v bistvenem različne pa ustrezno različno. Da delo sodnikov na različnih oddelkih Okrožnega sodišča v Ljubljani ni primerljivo, se po njenem mnenju odraža tudi pri njihovem plačilu, saj so sodniki, ki delajo na specializiranem kazenskem oddelku upravičeni do višjega plačila kot ostali sodniki. Vztraja pri podanih dokaznih predlogih in stališču, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri kriteriji bi morali biti izpolnjeni, da bi bil tožničin predlog za hitrejše napredovanje utemeljen.

Neizvedba glavne obravnave

8.Ustavno sodišče v odločbi Up-360/16 z 18. 6. 2020 poudarja, da je v kontekstu upravnega spora pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS, in da namen glavne obravnave ni samo v izvajanju dokazov. V upravnem sporu ima glavna obravnava v smislu izvedbe ustne obravnave pred sodiščem poudarjen pomen. Upravni postopek pomeni praviloma enostransko razmerje med upravnim organom in stranko in šele v upravnem sporu se srečata organ in stranka v procesno enakopravnem razmerju. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi, ali je iz njih napravljen pravilen sklep, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis uporabljen oziroma pravilno uporabljen. Sodišče ne more sprejeti ustavno skladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti pravno pomembna in med strankami sporna dejstva, glede na vse okoliščine posameznega primera. To pomeni, da morajo biti razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni. Glavna obravnava po stališču Ustavnega sodišča ni potrebna, kadar se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj verodostojnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugega pisnega gradiva.

9.Tožnica je predlagala, naj se v obravnavanem postopku pred Vrhovnim sodiščem opravi glavna obravnava. V tožbi graja vsebinske razloge izpodbijane odločitve in izrecno navaja, da po potrebi predlaga svoje zaslišanje glede datuma vročitve izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da to dejstvo med strankama ni sporno. Tožnica je predlagala tudi vpogled v odločbe Sodnega sveta, s katerimi je bilo odločeno o tovrstnih predlogih sodnikov s pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem predlogom tožnica ne izpodbija toženčevih dejanskih ugotovitev, temveč se predlog nanaša na vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava. Ker gre pri vseh uveljavljanih tožničinih očitkih po vsebini za izključno pravna vprašanja, je Vrhovno sodišče o tožbi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Vsebinska presoja tožbenih navedb

10.Tožba ni utemeljena.

Uvodna izhodišča presoje

11.ZSS ureja štiri vrste sodniških napredovanj: (1.) v plačnih razredih; (2.) v višji sodniški naziv; (3.) na višje sodniško mesto; in (4.) na položaj svétnika. Hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ureja četrti odstavek 34.a člena ZSS, ki določa, da lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik (ne glede na določbo prvega odstavka 34.a člena ZSS) na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj 3 leta od imenovanja sodnika na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

12.Iz besedila četrtega odstavka 34.a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga je trdno uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

13.Ni dvoma, da tožnica izpolnjuje v 11. točki te sodbe navedene formalne pogoje za napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta št. Su 104/2022-7 z 10. 3. 2022 je bila imenovana na položaj okrožne sodnice svétnice, iz zadnje ocene sodniške službe, ki zajema ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2023, pa izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje iz 4. točke prvega odstavka 32. člena ZSS.

14.Ustaljeno stališče sodne prakse (zgoraj citirane odločbe Vrhovnega sodišča) pa tudi je, da odločitev ni avtomatična, saj o napredovanju v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu odloča Sodni svet po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS), pri svojem odločanju pa ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem tudi večkrat izpostavilo, da je Sodnemu svetu z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in skladno z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije.

15.V zvezi s kriteriji za napredovanje prvostopenjskega sodnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da Sodni svet z "ustreznim ovrednotenjem kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, pomembnih za posamezni tip napredovanja, upoštevaje pri tem merilo iz drugega odstavka istega člena, soprispeva k izgrajevanju pričakovanih standardov sodniške službe ter na ta način udejanja svoj del odgovornosti in skrbi za kakovost dela sodišč", kar mu je zaupano z ZSSve. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot tudi z vidika javnega interesa. Ta vrsta napredovanja se tudi zato razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in od hitrejšega napredovanja v plačnih razredih. Sodnik pridobi naziv višjega zahtevnejšega sodniškega mesta mimo javnega razpisa, v okviru katerega bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah.

Sodna praksa se je sicer sprva res nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, a je nazadnje Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku. Poudarilo je, da ZSS v pogledu pričakovane strokovne usposobljenosti, uspešnosti pri obvladovanju izzivov sojenja in osebnostnih lastnosti ne razlikuje med višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na neposredno višje sodniško mesto in višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na istem sodniškem mestu. Presodilo je, da v tem primeru strožji pristop ni niti nezakonit niti diskriminatoren, saj ne gre za kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), če se različni položaji obravnavajo različno.

Odgovori na tožničine očitke

16.Pri zgoraj navedenih utrjenih stališčih in izhodiščih Vrhovno sodišče vztraja. Tožnica tožencu predvsem očita, da ni ustrezno ovrednotil kriterijev iz prvega in drugega odstavka 28. člena ZSS, ker iz izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, kateri kriteriji bi morali biti izpolnjeni, da bi bil tožničin predlog utemeljen. Razlogi, zakaj toženec tožničinemu predlogu za napredovanje ni ugodil, so v izpodbijani odločbi obrazloženi, Sodni svet navaja nekaj enakovrstnih zadev (Su 321/2020, Su 320/2023, Su 197/2024 in Su 305/2024), v katerih je predlogom za enako obliko sodniškega napredovanja ugodil, upoštevaje občutnejše odstopanje od povprečja primerljivih sodnikov. V obravnavani zadevi, ko pa je bil tožničin predlog zavrnjen, pa so v izpodbijani odločbi izpostavljene okoliščine, ki onemogočajo ugoditev njenemu predlogu, pri čemer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Sodni svet upošteval tudi vse okoliščine, ki bi lahko bile tožnici v prid. Tako je ugotovil, da je tožnica izkušena in učinkovita sodnica, ki jo odlikujeta dobro strokovno znanje in sposobnost suverenega vodenja postopkov, ter da od relevantnega povprečja v obdobju, ki ga zajemata zadnji dve oceni njene sodniške službe, pozitivno odstopa v več merljivih kriterijih. Sodni svet je predstavil tudi konkretne podatke iz ocen njene sodniške službe. Pri tem ni spregledal, da tožnica praviloma pravočasno izdeluje sodne odločbe, se izobražuje, varuje ugled (nepristranskega) sodnika, da je ustrezno prispevala k reševanju sodnih zaostankov in da, razen izpostavljenega, pri nobenem od upoštevnih kriterijev ocenjevanja dela ni zaznati negativnih odklonov. Večjo težo pri odločanju pa je dal posameznim odstopom navzdol v preteklem delu (prim. ugotovitve na strani 4 in 5 izpodbijane odločbe, da je bilo v tožničini oceni sodniške službe iz leta 2018 ugotovljeno, da njeno izvajanje dokazov z zaslišanjem strank in prič včasih ni dovolj osredotočeno na pravno relevantna dejstva, da je manj uspešna pri odločanju v zapletenih in kompleksnejših zadevah, da izdelavo sodb v teh zadevah prepušča strokovnim sodelavcem, izpostavljeni sta bili še dve kompleksnejši zadevi in pomanjkljivosti v ravnanju z njima ter številne sodničine prekoračitve 30 dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb v pravdnih zadevah) ter dejstvu, da je bila pretežni del kariere (za prvih enajst let) ocenjena z ocenami za redno napredovanje, (le) za zadnjih šest let pa z ocenama za hitrejše napredovanje. Na podlagi teh podatkov je sprejel pretehtano odločitev o njenem predlogu.

17.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je Sodni svet ocenil vse pomembne okoliščine, pojasnil težo posameznih okoliščin, ki pa po njegovi presoji vsaka posebej kot tudi vse skupaj še niso omogočale pozitivne odločitve. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi Sodni svet smel primerjati le sodnike znotraj istega oddelka sodišča. Kot pravilno opozarja toženec, za tako stališče ni podlage v predpisih ali ustaljeni sodni praksi, poleg tega je delo sodnikov glede na naravo funkcije tako raznoliko, da niti ni mogoče najti povsem enakovrstnih položajev. Tožničino sklicevanje na ustavno načelo enakosti brez konkretnih argumentov se ob navedenem izkaže za zmotno. Že sama se namreč izrecno strinja, da glede na naravo sodniškega dela ni mogoče najti povsem enakovrstnih položajev. Zgolj z zatrjevanjem, da se neprimerljivost med sodniki iz različnih oddelkov Okrožnega sodišča v Ljubljani pri odločanju o predlogih za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv, odraža pri višjem plačilu sodnikov s specializiranega kazenskega oddelka, pa tožnica ne more uspeti.

Sklepno

18.Tožnici ob povedanem ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) kot tudi ne pravica do enakega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS). Sodni svet meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, tudi ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem (sicer nespornih) rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.

Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

Odločitev o tožbi

19.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Stroški postopka

20.Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS‑1 je Vrhovno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Odločba Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. točka obrazložitve.

2Prim. sodbe Vrhovnega sodišča: U 11/2021 z 9. 2. 2022, U 3/2022 s 30. 8. 2022, U 4/2022 s 13. 9. 2022, U 6/2022 s 4. 10. 2022, U 3/2023 z 29. 5. 2023, U 2/2025 s 17. 3. 2025, U 5/2025 s 4. 6. 2025

3Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča U 1/2020 s 17. 2. 2020 in že citirano sodbo U 3/2022; ZSSve namreč izrecno določa, da Sodni svet samostojno oceni izpolnjevanje pogojev za napredovanja sodnikov v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 32. člena ZSSve).

4Prim. sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2022.

5O razvoju sodne prakse v zvezi s to obliko napredovanja glej sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 s 30. 8. 2022, U 4/2022 s 13. 9. 2022, 12. točka obrazložitve in U 6/2022 s 4. 10. 2022, 15.-18. točka obrazložitve. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča U 2/2025 s 17. 3. 2025.

6Glej 35. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 in 28. točko sodbe Vrhovnega sodišča U 2/2022.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodniški službi (1994) - ZSS - člen 28, 28/1, 28/2

Zakon o sodnem svetu (2017) - člen 23, 23/1, 23/1-4

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.