Jedro

Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi oškodovanec, ob ravnanju s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ni treba, da se oškodovanec seznani z natančnim zneskom škode, temveč zadošča, da ima podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka, II. točka izreka za znesek 51.600,00 EUR in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta dolžna toženca tožniku nerazdelno plačati 2.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu (do uveljavljanih 177.500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da tožencema povrne stroške postopka v višini 8.783,29 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka, in predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter razsodi skladno z obrazložitvijo pritožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Vrednost spornega predmeta pritožbe ocenjuje na 51.600,00 EUR. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da je v 17. in 18. točki obrazložitve zapisalo, da je izvedensko mnenje izvedenca dr. G. prepričljivo in popolno ter na podlagi njegovega mnenja v ugotovljenem obsegu šteje škodo za dokazano, čeprav mnenja ni upoštevalo v celoti. Spregledalo je prvo dopolnitev izvedenskega mnenja tega izvedenca z dne 1. 7. 2012, ki je ocenil škodo iz naslova vtoževane škode v predmetnem postopku na skupno znesek 21.600,00 EUR in ne le na 2.790,00 EUR, kot ugotavlja sodba. Iz naslova vtoževane škode iz (iii) alineje 13. točke obrazložitve sodbe po ugotovitvi izvedenca G. tožniku pripada 4.600,00 EUR odškodnine zaradi uporabe tožnikove posesti oziroma parcele, iz drugega dela vtoževane škode iste alineje (za vzdrževana dela, ki bodo trajala ves čas uporabe objektov) tožniku po ugotovitvi izvedenca pripada še 17.000,00 EUR. Sodba ne upošteva, da je izvedenec ugotovil manjšo uporabnost in trajne motnje, kar je izpostavil tožnik v trditveni podlagi tožbe in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. V VI. točki tožbe je tožnik nedvoumno ponudil trditveno podlago za uveljavljanje škode zaradi zmanjšanja uporabnosti svojega objekta zaradi zmanjšanja osončenja. Pravna kategorija, ki jo je v pravdi uveljavljal, je okrnjena uporaba objekta, terase, pri čemer je tožnik v tožbi zapisal, da višine ne pozna in jo bo ugotovil izvedenec. Izvedenec dr. G. je v izvedenskem mnenju ocenil, da zmanjšanje osončenja lahko izračuna po sistemu manjvrednosti objekta zaradi zmanjšanja osončenja, in da tožniku pripada iz tega naslova 30.000,00 EUR. Tožnik ne vtožuje škode zaradi zmanjšanja vrednosti objekta, temveč kot pojavno obliko poškodovanja sebi lastne nepremičnine zaradi gradnje tožene stranke. Sodba v 13. točki tožbe obrazložitve ugotovi, da sodi ta škodni zahtevek pod alinejo (iv), kjer je tožeča stranka zahtevala 50.000,00 EUR za škodo iz naslova zmanjšanja osončenja, plesni in drugih škodnih dogodkov. Sodišče bi moralo zato tožniku prisoditi še 30.000,00 EUR iz naslova škode zaradi zmanjšanja uporabnosti nepremičnine oziroma okrnjenosti njene uporabe objekta. Zmotno je stališče sodbe, da je z okrnjeno uporabo objekta uveljavljala identični tožbeni zahtevek kot v predhodni pravdi. V njej je namreč tožnik uveljavljal tožbeni zahtevek zaradi manjvrednosti objekta in zaradi imisij, v konkretnem primeru pa gre za uveljavljanje škode zaradi zmanjšanja osončenja, ki se manifestira v okrnjeni uporabi objekta in terase tožnika, kar je bilo izrecno izpostavljeno in je sodišče, kot kaže, spregledalo. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, saj je izvedenec jasno zapisal, da dvorišče nima direktnega sonca in da je osončenje zmanjšano zaradi višine objekta (tožencev). Podano je nasprotje o odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in dokazov, in med samimi temi listinami in dokazi. Sodba v 17. točki v nasprotju s 13. točko obrazložitve povzame, da izvedenec ni ugotovil škode, kot je vtoževana v tej pravdi. Izvedenec je opredelil, da spada 4.600,00 EUR v prvi del točke (iii) vtoževane škode, kot povzema 13. točka obrazložitve 17.000,00 EUR pa v drugi del (iii) iste točke. Osončenje pa je tožeča stranka vtoževala pod točko (iv) iste točke. Mnenje izvedenca, da lahko škodo zaradi zmanjšanja osončenja izračuna le kot manjvrednost nepremičnine tožeče stranke, kar je bila sicer pravna podlaga za odškodnino v zadevi II P 1366/2009, v konkretnem primeru predstavlja le način, kako je izvedenec prišel do izračuna škode, ki jo tožeča stranka v tem postopku vtožuje. Nepopolna in nenatančna je razlaga sodbe, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje škodo in sicer „poškodovanje, ki se kaže v višini stroška popravila zaradi ravnanj tožencev“. Iz trditvene podlage in petita je razvidno, da tožnik vtožuje škodo zaradi gradnje tožencev v pojavnih oblikah, opredeljenih v 13. točki obrazložitvi sodbe, pri čemer sodba v točki (iv) ne povzema „zmanjšanja osončenja in druge materializirane škode, ki se na objektu iz tega naslova nahaja“, čeprav jo je tožeča stranka (v trditveni podlagi tožbe) uveljavljala. Tožnik soglaša s sodbo, da je v zadevi P 1366/2009-II vtoževal vrednost stanovanjske hiše, ki se je zmanjšala zaradi protipravne, črne gradnje, druge stanovanjske hiše tik ob njej. Sodba se opira na napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj so vse zatrjevane okoliščine izkazale in dokazale obstoj škode, vse pojavne oblike pa je potrdila tudi tožeča stranka ob zaslišanju. Sodba o nedokazovanju teh dejstev v obrazložitvi nima razlogov.

4. Toženca se pritožujeta zoper I. in III. točko izreka in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, vse s stroškovno posledico. V sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2011 v predhodni pravdni zadevi med istima strankama zaradi plačila 70.500,00 EUR, na katero se izpodbijana sodba sklicuje (8. do 11. točka obrazložitve), je Vrhovno sodišče zapisalo, da bi moral tožnik pojasniti, kakšne so in v čem in v kakšnem obsegu so imisije, ki na njegovo nepremičnino vplivajo z nepremičnine tožencev, drugačne, bolj obremenilne. Upoštevaje navedbe v predmetni tožbi toženca menita, da tožnik še vedno zahteva povrnitev škode zaradi imisij, kot v predhodni pravdi. Tožnik je torej tožbo vložil o zahtevku, o katerem je sicer že bilo pravnomočno odločeno, le da je zahteval drug denarni zahtevek kot v predhodni zadevi, na podlagi iste dejanske in pravne podlage. Podana je identiteta strank in tudi objektivna identiteta glede narave spora. Tožbo je zato treba zavreči. Tožnik še vedno ni izpolnil trditvenega bremena v skladu z opozorilom Vrhovnega sodišča v 14. točki sodbe II Ips 88/2011. Ne vtožuje druge pojavne oblike škode, pač pa škodo v drugem znesku. Ni pojasnil protipravnosti ravnanja, ni navedel okoliščin, ki bi morale napolniti pravni standard prepovedanosti imisij. Utemeljen je tudi ugovor zastaranja in je zmotno stališče sodbe, da se je tožnik šele s seznanitvijo z izvedenskim mnenjem 14. 7. 2007 seznanil z obsegom škode in je zato tožba, vložena 10. 9. 2008 (pravilno 9. 9. 2008) vložena znotraj triletnega zastaralnega roka. Po utrjenem stališču sodne prakse (odločbe v zadevah VSL II Cp 2580/2013, VSL II Cp 1186/2012, Višje sodišče v Celju Cp 642/2010) je oškodovancu obseg škode znan, ko ima vse podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode. Tožnik je prvotno tožbo vložil že v letu 2003, ko je očitno zaznal določeno škodo, če je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine, v dokaz trditev pa predlagal sodnega izvedenca. Z obsegom škode se torej ni seznanil šele z izdelavo mnenja. Ni mogoče spregledati, da je tožnik v predmetni tožbi zahteval povrnitev obresti pred 9. 9. 2005, kar ponovno kaže, da je nastanek škode zaznal že prej. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bila gradnja končana leta 2004, z upoštevanjem del na okolici pa v začetku leta 2005. To dokazuje tako listinska dokumentacija kot izpovedba toženca, in je zato tožba vložena po poteku triletnega zastaralnega roka. Sicer pa o teh dejstvih sodba nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba, ki ugodi tožbenemu zahtevku do višine 2.790,00 EUR, nima razlogov o protipravnosti. Poškodb, za katere se tožniku prizna odškodnina, bodisi ni ali pa zanje ni mogoče pripisati odgovornosti tožencema, kot sta zatrjevala (in dokazovala) toženca že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz predloženih fotografij je razvidno, da so poškodbe na objektu tožnika (razpokan asfalt, uničene ploščice, spodkopan teren pri terasi, dotrajana ograja) tudi na drugi strani objekta tožnika, ki se nahaja stran od objekta tožene stranke, da je bil podsut teren pod teraso še pred posegom tožencev in da na objektu tožene stranke ni plesni (nelogično je, da bi bila samo na objektu tožnika). Posledično, zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V predmetnem postopku tožnik vtožuje škodo, ki sta mu jo povzročila toženca, ki sta zgradila hišo preblizu njegove hiše. Zahteva 1) odškodnino za škodo v oviranem komuniciranju na lastnem dvorišču, prilagajanju stanja, izgubi časa za popravilo, nadomestilo za fizične poškodbe na fasadi, popravilo terase in drugih podkopanih objektov tožeče stranke, zavarovalne odre in ograje, čiščenje prahu v objektu in zunaj njega v znesku 12.500,00 EUR (2.500,00 EUR letno za obdobje petih let od vložitve tožbe), 2) nadomestilo za posredno materialno škodo za motnjo v uporabi objekta zaradi aktivnega gradbišča v neposredni bližini v znesku 25.000,00 EUR (5.000,00 EUR letno za vsako leto od vložitve tožbe), 3) nadomestilo pri uporabi zemljišča z objektom tožeče stranke in pri vzdrževalnih delih, ki bodo trajale ves čas uporabe objektov, ki jih odpira bodoča uporaba objektov v neprostovoljni strnjeni gradnji v znesku 90.000,00 EUR, in 4) odškodnino za škodo zaradi plesni, razpok, zmanjšanja osončenja in druge materializirane škode, ki se na objektu iz tega naslova nahaja v znesku 50.000,00 EUR. Skupno tožnik za škodo zahteva 177.500,00 EUR, pri čemer je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnik s tožbo 9. 9. 2008 zahteval 127.500,00 EUR, z vlogo 17. 5. 2011 pa dodatno še plačilo 50.000,00 EUR.

8. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, jo preizkusi v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper II. točko izreka (zavrnilni del sodbe), pri čemer pa vrednost spornega predmeta oceni na 51.600,00 EUR. Tudi v razlogih pritožbe izpodbija pravilnost zavrnitve le glede zneska 51.600,00 EUR, čeprav je bil zavrnjen zahtevek za znesek 174.710,00 EUR(1). V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP je zato pritožbeni preizkus omejen na pravilnost zavrnitve v pritožbi uveljavljenega zneska.

9. Po navedbah tožnika je v pritožbenem postopku sporna zavrnitev 1) „škode zaradi uporabe zemljišča z objektom tožeče stranke za čas gradnje (tožnik v pritožbi trdi, da je upravičen do 4.600,00 EUR odškodnine), 2) „škode za vzdrževana dela, ki bodo trajala ves čas uporabe objektov“ (tožnik v pritožbi trdi, da je upravičen do 17.000,00 EUR odškodnine), 3) in „škode zaradi zmanjšanja osončenja“ (tožnik v pritožbi trdi, da je upravičen do 30.000,00 EUR odškodnine). Upoštevaje opredelitev sodbe je po navedbah tožnika sporna odškodnina za škodo v točki (iii) in (iv) 13. točke obrazložitve. Po pritožbi toženca pa je sporen ugodilni del odločitve (upoštevaje opredelitev sodbe očitno (delno) točka (i) in (iv) 13. točke obrazložitve).

O ugovoru pravnomočno razsojene stvari

10. Sodišče mora ves čas postopka paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (drugi odstavek 319. člena). Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, v katerem je že bilo pravnomočno odločeno, tožbo zavrže. Če odloči o zahtevku, v katerem je že pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti pritožbeno sodišče (tudi) po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravnomočen postane sicer le izrek, vendar pa je pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar treba upoštevati tudi tožbeni temelj. Čeprav pravna podlaga ni del tožbenega temelja (tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje, ponavlja pa tudi v pritožbi, izpostavljala, da gre za drugačno pravno podlago kot v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1366/2009, v kateri je bil njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen), je treba upoštevati, da je to, katera dejstva so pomembna za odločitev, odvisno od pravne podlage, ki jo sodišče uporabi(2).

11. Sodba ugotavlja, da je bil predmet spora v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1366/2009-II plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine toženca zaradi gradnje tožencev preblizu hiše tožnika in zaradi imisij, kar je tožnik temeljil na določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V predmetnem sporu (9. točka obrazložitve) pa tožnik vtožuje plačilo škode zaradi: ovirane komunikacije na njegovi nepremičnini, prilagajanja, izgube časa za popravila, poškodb na fasadi, terasi in odkopanih objektih, čiščenja, zavarovalnih odrov, motenj v uporabi objekta, vzdrževanja in uporabe, poškodb na stavbi, zmanjšanja ventilacije in zmanjšanja osončenja njegove nepremičnine, kar je po opredelitvi sodbe (11. točka obrazložitve), „druga pojavna oblika škode, in sicer poškodovanje, ki se kaže v višini stroška popravila zaradi gradnje toženčeve hiše“.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da se (ugodilni) del sodbe nanaša na (že) nastalo škodo na objektu tožnika in ne gre za škodo zaradi imisij, ki je bila predmet predhodne pravde, kot vztrajata toženca. S prisojenim zneskom 2.790,00 EUR, kot je razvidno iz razlogov sodbe (18. točka obrazložitve) sodba tožniku prizna 290,00 EUR za stroške sanacije(3), 610,00 EUR zaradi poškodb na terasi, 630,00 EUR zaradi poškodb svetlobnega jaška, 340,00 EUR zaradi poškodovane lesene ograje na delu terase, ki meji proti hiši tožencev in 920,00 EUR zaradi pojava plesni zaradi zmanjšanja ventilacije med objektoma. Neutemeljena je zato zahteva toženca, da bi na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP prvostopenjsko sodišče moralo tožbo (v tem delu) zavreči. O ugovoru zastaranja

13. Sodba ne sledi ugovoru tožencev, pri katerem vztrajata v pritožbi, da je odškodninska terjatev, ki jo uveljavlja tožnik, zastarana. Zavzame stališče (12. točka obrazložitve), da sta bila tožniku znana obseg škode, ki jo vtožuje v tej zadevi in storilec s seznanitvijo z izvedenskim mnenjem iz druge zadeve z dne „14. 7. 2007“ in je zato tožba, vložena 9. 9. 2008, vložena v okviru triletnega zastaralnega roka.

14. Po določbi prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po utrjeni sodni praksi se, kot pravilno opozarja pritožba, od oškodovanca zahteva določena stopnja skrbnosti. Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni skrbnosti, oškodovanec lahko izvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka oziroma, ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah. Ni treba, da se oškodovanec seznani z natančnim zneskom škode, temveč zadošča, da ima podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode.

15. Zavzeto stališče navedenih izhodišč ne upošteva in ne ponudi razlogov, ki bi omogočili pritožbeni preizkus. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodba ne pojasni „kaj je bilo ugotovljeno z izvedenskim mnenjem iz druge zadeve, z dne 14. 7. 2007“ in tudi ne, zakaj šteje kot odločilno za začetek teka zastaralnega roka seznanitev tožnika z izvedenskim mnenjem. Pritožbene trditve pa vzbujajo tudi utemeljen dvom v pravilnost takega stališča. Izvedensko mnenje, na katerega očitno meri sodba,(4) je bilo podano v zadevi II P 2461/2008 (kasneje II P 1366/2009) na podlagi tožbe za plačilo odškodnine (resda na drugi pravni podlagi), ki jo je tožnik vložil že leta 2003. Pritrditi je pritožbi tožencev, da je v njej tožnik v dokaz trditev o obstoju škode predlagal sodnega izvedenca, kar kaže na to, da je bil s škodo seznanjen že prej. Sicer pa tožnik v V. točki tožbe, glede razpok na njegovem objektu, ki naj bi se pojavile zaradi gradnje tožencev, sam navaja, da so se pojavile v letu 2006. Ob trditvah tožnika, da naj bi do poškodb na hiši in okolici (sodba zanje prizna odškodnino) prišlo zaradi gradnje tožencev, ni nepomembno, kdaj je bila gradnja (začeta) in končana. Do dokazno podprtih trditev tožencev, ki jih ponavljata v pritožbi, da sta z gradnjo končala leta 2004 oziroma upoštevaje dela na okolici v začetku leta 2005, se sodba ne opredeli. Zgolj pavšalna navedba sodbe „da je gradnja daljši časovni proces in zastaranje ne nastopi vse dokler proces nastajanja škode traja“, brez ugotovitve, kdaj se je gradnja začela in kdaj končala, ne zadošča. Sicer pa je po utrjenem stališču sodne prakse(5) za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo (če sodba meri nanjo) pomembno pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode (pretrga se zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod). Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Za povrh pa poškodbe na tožnikovem objektu in okolici (sodba sicer nima ugotovitev, kdaj naj bi do njih prišlo) niso take narave, da bi bilo za njihovo zaznavo potrebno strokovno znanje.

17. Po povedanem ugotovljene postopkovne kršitve narekujejo razveljavitev ugodilnega dela sodbe že iz tega razloga.

18. Sodba ugotavlja le obstoj oziroma neobstoj škode, pri čemer nima dejanskih ugotovitev, ki bi omogočale preizkus pravilnosti takega zaključka. O drugih predpostavkah odškodninske odgovornosti nima razlogov. Tudi zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse odškodninske predpostavke (pravno priznana škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen OZ). Prve tri predpostavke mora zatrjevati in dokazati tožnik, toženec pa dokazuje, da za nedopustno ravnanje ni odgovoren (ni kriv).

20. Ugotovitev obstoja oziroma neobstoja škode temelji le na mnenju izvedenca dr. G. in se sodba do drugih dokazov ne opredeli. Izvedenec je le strokovni pomočnik sodišča, o obstoju odškodninskih predpostavk pa odloča sodišče. Sodišče mora kritično presoditi izvedensko mnenje v povezavi z drugimi dokazi, česar v predmetnem postopku ni storilo. Neupoštevanje metodološkega napotka 8. člena ZPP v predmetnem primeru predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče preizkusiti kako je sodišče prišlo do ugotovitve o obstoju oziroma neobstoju (še sporne) škode, ker nima dejanskih ugotovitev, ki bi omogočale pritožbeni preizkus.

21. Toženca sta, kot ponavljata v pritožbi, ugotovitvam izvedenca o obstoju škode zaradi poškodb na objektu in okolici tožnika (obrazloženo, dokazno podprto) nasprotovala s številnimi predloženimi fotografijami(6), do česar se sodba ne opredeli. Utemeljitve sodbe (18. točka) „izvedenec dr. G. je prepričljivo in na podlagi njegovega mnenja sodišče v ugotovljenem obsegu šteje za dokazano, ugotovil škodo, ki je tožniku nastala zaradi gradnje tožencev in sicer …“, ni mogoče preizkusiti. Ni obrazloženo niti do kakšnih poškodb je prišlo in zakaj, še manj pa, zakaj so le-te posledica gradnje tožencev. Enako velja tudi za ugotovitve o neobstoju škode (v pritožbi še spornem izpodbijanem delu). Sodba utemeljuje odločitev s tem, da izvedenec „ni ugotovil škode“. Nima dejanskih ugotovitev o tem, ali, in če, kako in kdaj sta toženca za potrebe gradnje uporabljala zemljišče tožeče stranke in tudi ne, ali in kako je gradnja predstavljala, kot trdi tožnik, motnje v uporabi objekta tožnika. Nejasna in nerazumljiva je obrazložitev sodbe glede nepriznavanja „škode zaradi zmanjšanja osončenja“. Sodba zapiše (19. točka obrazložitve), da gre za pojavno obliko škode, in sicer „poškodovanje, ki se kaže v višini stroška popravila zaradi gradnje toženčeve hiše“, ki je izvedenec ni ugotovil. Tožnik je, kot pravilno navaja v pritožbi, glede te oblike vtoževane škode uveljavljal škodo zaradi okrnjene uporabe objekta, terase. O tem sodba nima dejanskih ugotovitev.

22. Po povedanem je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti samo, in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (manjka obsežen sklop dejanskih ugotovitev), ugodilo obema pritožbama (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP) in v izpodbijanem delu (I. točka izreka, II. točka izreka za znesek 51.600,00 EUR) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23. Na druge pritožbene trditve pritožbenemu sodišču zaenkrat ni treba odgovarjati.

24. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo, v ponovljenem postopku niso potrebni. Odpravi naj ugotovljene postopkovne kršitve. Ob (ponovni) presoji zastaranja naj za vsako obliko (še sporne) vtoževane škode ugotovi, kdaj je nastala, kdaj jo je tožnik (ob ustrezni skrbnosti) lahko zaznal in uveljavljal. Ob tem velja opozoriti, da datum vložitve tožbe za plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR ni 9. 9. 2008, temveč 17. 5. 2011, ko je tožnik tožbo razširil še za ta znesek. Zmotno je namreč tožnikovo stališče, da je zato, ker je že v tožbi 9. 9. 08 (VI. točka tožbe) ponudil trditve glede škode uveljavljane (kasneje) s tožbenim zahtevkom 17. 5. 2011, treba šteti, da je tožbo vložil 9. 9. 08. Prvostopenjsko sodišče naj bo pozorno na to, da tožnik (očitno) povrnitev škode „zaradi poškodbe svojega objekta in okolice“ delno uveljavlja v znesku 12.500,00 EUR (točka 13/(i) obrazložitve sodbe), delno pa v znesku 50.000,00 EUR (točka 13/(iv) obrazložitve sodbe). V zvezi s „škodo zaradi zmanjšanja osončenja“ naj se sodišče (obrazloženo) opredeli do ugovorov tožencev o zastaranju in pravnomočno razsojeni stvari. Za škodo (za vsako obliko še vtoževane škode), za katero bi se (ob ponovnem odločanju) izkazalo, da je podana, naj ugotovi in ustrezno obrazloži vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Opredeli naj se do trditev strank o odločilnih dejstvih in oceni izvedene dokaze v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Presojo, ali bo zaradi ugotovitve odločilnih dejstev treba dokazni postopek dopolniti, ali pa zadošča že izveden dokazni postopek, pritožbeno sodišče prepušča prvostopenjskemu sodišču. Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku za znesek 2.790,00 EUR (I. točka izreka) od (nazadnje) uveljavljanih 177.500,00 EUR.

Op. št. (2): Primerjaj D. Lukič, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, stran 165. Op. št. (3): Gre za škodo, ki je tožniku nastala zaradi gradnje tožencev in sicer „glede zarezanja razpok in odprte razpoke na vzhodu, zalitje razpok s hladno asfaltno maso in nepredvidena dela ter končno čiščenje, vse zaradi poškodbe na objektu oziroma v okolici glede dvorišča pred objektom.“ Op. št. (4): Gre za izvedensko mnenje, izdelano v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2461/08 (kasneje II P 1366/2009) sodnega izvedenca Z. A. Z. z dne 14. 6. 2007. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010. Op. št. (6): Gre za fotografije v dokaz trditev, da poškodb ni oziroma, da zanje nista kriva toženca (poškodbe so od prej; poškodbe so tudi na drugem delu objekta tožnika; poškodbe so posledica dotrajanosti oziroma ravnanja tožnika).