Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen se na podlagi določbe 2. člena Odloka vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, izdano v izvrševanju sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1317/2003 z dne 14.4.2005, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 29.6.2001. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil, da se v korist upravičenca A.C. vzpostavi solastninska pravica, do celote, na zemljiščih, parc. št. 229, hmeljišče 2, v deležu do 342/504-tin, in parc. št. 229, hmeljišče 3, v deležu do 1388/2048-tin, vpisanih v vl. št. 305 k.o. ..., zahtevek za vračilo navedene parcele v preostalem deležu pa je zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da načina ugotavljanja sedanje vrednosti odškodnin za podržavljeno premoženje, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti, ali odškodnina presega 30% sedanje vrednosti premoženja, zakonodajalec ni posebej uredil. Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče v zadevi, U 113/93 z dne 6.9.1995, Ustavno sodišče Republike Slovenije pa v zadevi, U-I-103/97 z dne 9.4.1998, in sicer, da je peti odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) primerna pravna podlaga za ugotavljanje, ali je bila razlaščencem ob podržavljenju odmerjena simbolična odškodnina. Meni, da je pravilna ugotovitev upravnih organov, da je bila parc. št. 229 ob podržavljenju njiva 3. razreda in ne hmeljišče. Navedeno je razvidno iz potrdila o stanju zemljiškokatastrskih podatkov v času podržavljenja in odločbe o arondaciji z dne 23. 6. 1964. Zemljiškokatastrske podatke o stanju parcel v času podržavljenja, ki so po 62. členu ZDen priloga k zahtevi, je upravni organ dolžan upoštevati. Primerjava vrednosti podržavljenega premoženja in vrednostjo dane odškodnine se opravi na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Meni, da se drugačna vrsta rabe kot je vpisana v zemljiškem katastru ne more dokazovati s pričami ter da za ta postopek ni relevantno, kdaj so se v javnih knjigah začela voditi hmeljišča, niti okoliščine o plačilu odškodnine za hmeljske sadike in hmeljevke.

Tožnica v pritožbi navaja, da je vrhovno sodišče s sklepom I Up 1317/2003-6 z dne 14.4.2005 ugodilo neveljavnima pritožbama. Pritožbe tožene stranke naj ne bi podpisal državni sekretar. Pritožba, ki jo je vložilo državno pravobranilstvo, pa naj ne bi imela čitljivo izpisanega imena osebe, ki jo je napisala, niti žiga. Meni, da je bilo v zadevi odločeno v nasprotju z načelom materialne resnice po 8. členu ZUP oziroma 7. členu ZUP (1986). Ves čas je zahtevala, da se pri izračunu odškodnine upošteva dejanska kultura parc. 229 ob podržavljenju, to je hmeljišče, ter v zvezi s tem predlagala izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke in zaslišanjem prič. Ker v času podržavljenja kultura hmeljišč v katastrski dokumentaciji še ni bila vodena, je izpodbojna domneva o resničnosti tistega, kar je zapisano v javni listini. Noben od denacionalizacijskih predpisov ne določa, da se lahko upoštevajo le podatki iz katastrske dokumentacije. Tudi iz arondacijskega sporazuma Kmetijskega kombinata Ž. z dne 19.11.1963 in Odločbe Občinske skupščine Ž. z dne 13.8. 963 izhaja, da se takrat kultura hmeljišč v katastru ni vodila, saj je glede vseh parcel vpisana kultura njiva, čeprav je iz specifikacije razvidno, da so plačane tudi hmeljevke in hmeljske sadike. Navaja, da na odločbi Občinske skupščine Ž. z dne 23.6.1964 res niso specificirane hmeljske sadike in hmeljevke, saj teh očetu, ki je bil duševni bolnik, niso plačali. Tudi zaradi tega je izračun dane odškodnine napačen. Meni, da bi k izračunu vrednosti morali prišteti tudi vrednost 1.870 hmeljevk in hmeljskih sadik, saj je bila parcela vzeta skupaj z njimi. Glede na navedeno naj bi vrednost vzetega premoženja znašala 3.499.297 SIT, odškodnine 268.963 SIT, razmerje med njima pa 7,69%. Navaja, da izračun dane odškodnine tudi za navadno njivo ne presega 30% parcele št. 229. Meni namreč, da ZDen in Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja nista usklajena z Ustavo, ki določa, da morajo biti po zakonu vsem državljanom zagotovljene enake pravice. To ne velja za navedena predpisa, saj se po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije sedanja vrednost podržavljenih zemljišč izračunava v nemških markah, po Odredbi pa se odškodnina preračunava v dolarjih. Ker vrednost dolarja niha, izračuni odškodnine kažejo različne odstotke, s tem pa višji ali nižji delež od 30%. Če bi upravna enota zahtevek rešila pred 16.3.2001, vrednost odškodnine ne bi presegla 30%. Glede na navedeno niso vsi denacionalizacijski upravičenci enakopravni.

Tožena stranka in stranki z interesom na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Ker sklep vrhovnega sodišča I Up 1317/2003-6 z dne 14.4.2005 ne more biti predmet pritožbene presoje, pritožbeno sodišče ugovorov, ki se nanašajo na navedeni sklep, ni presojalo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali glede na določbo 72. člena ZDen odškodnina, dana za podržavljeno premoženje presega 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Navedeno razmerje je odvisno od vrednosti podržavljenje nepremičnine in dane odškodnine, tožnica pa ugovarja ugotovljeni vrednosti obeh navedenih dejavnikov za izračun razmerja.

Glede načina izračunavanja vrednosti dane odškodnine tožnica ugovarja uporabi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba) in zatrjuje, da Odredba in ZDen nista v skladu z Ustavo RS. Po presoji pritožbenega sodišča tožničini ugovori niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so za izračun vrednosti dane odškodnine primerna pravna podlaga določbe petega odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe. Tako stališče sta v dosedanji sodni praksi namreč že sprejeli tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije (opr. št. U 113/93 z dne 6.9.1995) kot tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (opr. št. U-I-103/97 z dne 9.4.1998), na kar se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Glede vrednosti podržavljenega premoženja tožnica uveljavlja, da je bilo podržavljeno zemljišče hmeljišče. Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja pa se upošteva stanje premoženja ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen). V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen se na podlagi določbe 2. člena Odloka vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Stanje zemljišča ob podržavljenju se ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, ki so praviloma tudi povzeti v aktu o podržavljenju. Že zato, ker je relevantno stanje katastrske kulture, razreda in okraja v času podržavljenja, tožnica ne more uspeti z ugovorom, da v času podržavljenja veljavni predpisi niso poznali katastrske kulture hmeljišča. V relevantnem času je vodenje zemljiškega katastra urejala Uredba o zemljiškem katastru (Uradni list FLRJ, št. 43/53 in 23/56), ki glede na določbo 16. člena ni poznala katastrske kulture hmeljišč ali druge oblike trajnih nasadov. Zemljišča, na katerih se je stalno ali izmenoma gojil hmelj, so se po 1. točki 9. člena Pravilnika o katastrski klasifikaciji in bonitiranju zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 10/61) štela za njive. Isti pravilnik je v tretjem odstavku 19. člena le določal, da riževa polja, hmeljniki in murvini nasadi, ki se uvrstijo med njive, dobijo posebne označbe (za njive s hmeljniki „njhm“). Glede na navedeno spornega zemljišča za čas podržavljenja že zato ni mogoče vrednotiti kot hmeljišča. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožbena trditev, da je tožnica ves čas postopka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, nima podlage v spisu. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožnica drugačne vrste rabe, kot je vpisana v zemljiškem katastru, ne more dokazovati s pričami. Takšno stališče pritožbenega sodišča izhaja tudi iz sklepa v isti zadevi z dne 14.4.2005. Vrhovno sodišče se je tudi v drugih zadevah postavilo na stališče, da je v denacionalizacijskem postopku za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih, ter da je opredelitev vrste rabe v javni evidenci sicer izpodbojna, vendar pa je to mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo v zadevah, opr. št. I Up 1280/2006 z dne 13.9.2007, I Up 128/2004 z dne 26.1.2004 in I Up 1150/2001 z dne 26.11.2003. Ker glede na navedeno za sporno zemljišče ni izkazano, da bi bilo v času podržavljenja hmeljišče, pa po presoji pritožbenega sodišča tožnica tudi ne more uspeti z ugovori o drugačnem izračunu razmerja med vrednostjo podržavljenega zemljišča in dane odškodnine s trditvami o podržavljenih hmeljevkah in hmeljskih sadikah ter njihovi vrednosti.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.