Jedro

Navedba tožnice v pritožbi zaradi molka organa, da pomeni izdaja lažnega zdravniškega potrdila hujšo kršitev - strokovno napako, ki ima lahko znake kaznivega dejanja, zaradi česar naj se zdravnici izreče ustrezen ukrep, nima opore v materialnih predpisih, ki veljajo za ta primer. Ker izdaja morebitnega lažnega zdravniškega potrdila nedvomno ne predstavlja hujše strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, saj to ravnanje zdravnice ni povzročilo trajnejše hude posledice na zdravju ali smrt bolnika oziroma zdravnica s tem ni resno ogrozila zdravje ali življenje kakega bolnika, se tudi sodišče strinja z zaključkom v izpodbijani odločbi, da ne gre za tak primer, ki bi terjal ukrepanje zbornice na način, kot ga predlaga tožnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ zavrnil zahtevo tožnice za izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem (1. točka izreka), zavrnil izvedbo nadzora nad delom Zdravniške zbornice Slovenije (2. točka izreka) in odločil, da v pritožbenem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju zbornica) prejela zahtevo tožnice za izvedbo strokovnega nadzora nad delom zdravnice A.A., ki ji tožnica očita izdajo lažnega zdravniškega potrdila, izdanega B.B. kot opravičilo za neudeležbo v sodnem postopku zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja. Glede na njeno vsebino je zbornica vlogo predala v reševanje Odboru za pravna etična vprašanja zbornice, ki se do nje ni opredelil zaradi prepovedi B.B. za vpogled v njeno zdravstveno dokumentacijo, s čimer je bila tožnica seznanjena. Tožnica je z dopisom ponovno pozvala zbornico za izdajo odločbe, ker pa zbornica odločbe ni izdala, je tožnica vložila pritožbo zaradi molka organa na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP. Tudi po pozivu drugostopnega organa zbornica odločbe o zadevi ni izdala, zato je drugostopni organ sam odločil o zadevi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je izdaja lažnega zdravniškega spričevala hujša strokovna napaka, ki ima lahko tudi znake kaznivega dejanja, je organ navedel, da po 37. členu Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) ta termin pomeni, da je takšno ravnanje povzročilo hujše posledice na zdravju bolnika ali smrt, kar se v tem primeru ni zgodilo. Nadalje iz zahteve tožnice izhaja, da tožnica zdravnici A.A. očita izdajo lažnega zdravniškega potrdila. Glede na iz 2. člena Pravilnika o strokovnem nadzoru s svetovanjem opredeljenim namenom izvajanja takega strokovnega nadzora izdaja domnevno neresničnega zdravniškega potrdila ne predstavlja takšnega dejanja. Sam namen tega nadzora ni vpletanje v lastninske sodne spore, temveč zagotavljanje strokovnosti pri izvajanju zdravniške službe. Glede zahteve za nadzor nad delovanjem zbornice, ker je celotno korespondenco vodila komisija in ne njen predsednik, ki je edina pooblaščena uradna oseba za vodenje postopkov, pa je drugostopni organ navedel, da glede na 74. člen ZZdrS sam opravlja nadzor nad njenim delovanjem. Neizdaja odločbe v zvezi z zahtevo tožnice še ne pomeni take napake, da bi moral organ opraviti nadzor nad njenim delovanjem. Ne glede na to pa je po 28. členu ZUP možno, da predstojnik organa pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev.

Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da se zaveda, da je zadeva za vse nadzorne organe neprijetna, ker je bilo zdravniško spričevalo izdano osebi, ki je mati vrhovnega državnega tožilca, ki jo tudi zastopa v postopku, v katerem je bilo to spričevalo izdano. Povzela je potek dosedanjega postopka, navedla, da je izpodbijana odločitev napačna. Drugostopni organ se sklicuje le na Pravilnik o strokovnem nadzoru s svetovanjem, spregledal pa je Pravilnik o zdravniških licencah in Pravilnik o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije. 52. člen Pravilnika o zdravniških licencah določa, da lahko zdravniku zbornica trajno ali začasno odvzame licenco zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, v skladu z akti zbornice, o začasnem odvzemu licence pa lahko po 54. členu odloča tudi razsodišče zbornice po pravilniku o organizaciji in delu razsodišča. 38. člen Pravilnika o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije pa določa, da kršitev kodeksa medicinske deontologije predstavljajo dejanja izdajanja lažnih zdravniških potrdil ali lažnih zdravniških spričeval, s katerimi se za pacienta ali zdravnika pridobijo neupravičene ugodnosti. Ga. B.B. se je z uporabo tega potrdila izognila zaslišanju v sodnem postopku II P 3052/2010, tako, da je bilo to opravljeno šele po tem, ko je imenovani zdravnik ugotovil, da je zdravniško potrdilo z dne 1. 10. 2012 lažno. Razsodišče ima po 39. in 40. členu Pravilnika tam navedene pristojnosti. To pomeni, da je pravno naziranje drugostopnega organa, da očitna kršitev izdaje lažnega zdravniškega potrdila ne sodi med dejanja, o katerih mora odločati Zdravniška zbornica Slovenije kot nosilka javnih pooblastil, napačno. Če pa se upošteva, da je lažno zdravniško spričevalo kaznivo dejanje po 255. členu Kazenskega zakonika, pa je še bolj očitno, da gre za tako veliko kršitev in strokovno napako, da je treba v primeru, da se ugotovi, da je bilo potrdilo res lažno, zoper zdravnico uvesti tudi ukrepe, ki so določeni in se raztezajo od opomina do odvzema licence. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in se drugostopnemu organu in Zdravniški zbornici Slovenije naloži, da v roku 30 dni odločita o tem, ali je zdravnica A.A. kot zdravnica Zdravstvenega doma C. dne 1. 10. 2012 izdala B.B. lažno zdravniško potrdilo ter da ji v primeru ugotovitve izdaje lažnega zdravniškega potrdila izrečeta primerno sankcijo, toženki pa naj tudi naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da se je v izpodbijani odločbi opredeljevala do zahteve tožnice, ki se ni nanašal na odvzem licence. Iz zapisnika Inšpektorata za javno upravo z dne 31. 5. 2010 pa izhaja, da Pravilnik o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije sodi med interne akte, kjer se lahko obravnavajo interna razmerja, ne more pa posegati na področje javnih pooblastil. 40. člen tega pravilnika je tako v neskladju s 121. členom Ustave, 5. členom Zakona o splošnem upravnem postopku ter 15. členom Zakona o državni upravi. Podeljevanje in odvzem licenc je javno pooblastilo, zaupano Zdravniški zbornici Slovenije kot organizaciji zaposlenih, ne pa njenim članom in disciplinskim postopkom. Iz istega zapisnika pa tudi izhaja, da tudi Pravilnik o zdravniških licencah prejudicira ZZdrS v tem, da uvaja odvzem licence v disciplinskem postopku pred razsodiščem, kar tudi ni v skladu z Ustavo, ZUP in Zakonom o državni upravi. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba drugostopnega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi zahteve tožnice za uvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem ter zavrnitvi zahteve tožnice za izvedbo nadzora nad delom Zdravniške zbornice Slovenije.

Sodišče sodi, da navedba tožnice v pritožbi zaradi molka organa, da pomeni izdaja lažnega zdravniškega potrdila hujšo kršitev - strokovno napako, ki ima lahko znake kaznivega dejanja, zaradi česar naj se zdravnici izreče ustrezen ukrep, nima opore v materialnih predpisih, ki veljajo za ta primer.

ZZdrS opredeljuje termin ''večja strokovna pomanjkljivost ali napaka pri delu'' v 37. členu, kjer uvodoma določa, da lahko zbornica začasno ali trajno odvzame licenco zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, v skladu z akti zbornice (prvi odstavek), za večjo strokovno pomanjkljivost ali napake pri delu pa gre v primeru, ko je takšno ravnanje zdravnika povzročilo trajne hujše posledice na zdravju ali smrt bolnika (v takšnem primeru lahko zbornica izreče trajni odvzem licence – drugi odstavek), oziroma (med drugim) če se ugotovi, da zdravnik s svojim delom resno ogroža zdravje ali življenje bolnika (v takem primeru pa se lahko izreče začasen odvzem licence do največ pet let – tretji odstavek). Ker izdaja morebitnega lažnega zdravniškega potrdila nedvomno ne predstavlja hujše strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, saj to ravnanje zdravnice ni povzročilo trajnejše hude posledice na zdravju ali smrt bolnika oziroma zdravnica s tem ni resno ogrozila zdravje ali življenje kakega bolnika, se tudi sodišče strinja z zaključkom v izpodbijani odločbi, da ne gre za tak primer, ki bi terjal ukrepanje zbornice na način, kot ga predlaga tožnica.

Nadalje iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za strokovni nadzor (ki jo je tako tudi poimenovala), v njeni obrazložitvi pa (med drugim) navedla, da ''zaradi morebitne izdaje neresničnega zdravniškega potrdila, ki je bilo uporabljeno v sodnem postopku (in ki je lahko podlaga za kazensko in odškodninsko odgovornost), zahteva, da se opravi nadzor nad delom dr. A.A. zaradi ugotovitve, ali ima tam navedena diagnoza oporo v zdravniški dokumentaciji in zdravstvenem stanju B.B., in če se bo izkazalo, da je diagnoza določena le za potrebe pravde, bo potrebno ugotoviti, zakaj in na čigavo pobudo je prišlo do postavitve takšne diagnoze''.

Po 57. členu ZZdrS izredni strokovni nadzor s svetovanjem izven sprejetega letnega programa opravi zbornica na lastno pobudo, na predlog ministra, plačnika zdravstvenih storitev ali drugega naročnika. Če se pri strokovnem nadzoru oziroma pri zdravnikovem delu ugotovijo večje strokovne pomanjkljivosti ali napake, lahko zbornica v skladu s svojimi akti izreče tam navedene sankcije (od izreka opomina do odvzema licence zdravniku oziroma predlaga druge ukrepe ministrstvu) (59. člen ZZdrS). Iz Pravilnika o strokovnem nadzoru s svetovanjem pa med drugim izhaja, da se strokovni nadzor opravlja z namenom, da se nadzoruje strokovno delo ter uporaba strokovno preverjenih metod in dosežkov znanosti, ugotavlja izvajanje strokovnih navodil strokovnih kolegijev, ugotavlja uporaba metod kakovosti pri zdravnikovem delu in se na temelju ugotovitev strokovnega nadzora svetuje zdravnikom (2. člen). Tudi v tem delu se glede na citirane materialne določbe sodišče strinja z zaključkom drugostopnega organa, da izdaja morebitnega lažnega zdravniškega potrdila ne sodi med ravnanja zdravnika, za katera je namenjen strokovni nadzor. Sodišče pri tem še dodaja, da se ni spuščalo v vprašanje, ali je tožnica sploh aktivno legitimirana za vložitev tovrstne zahteve glede na 57. člen ZZdrS (in drugi odstavek 6. člena Pravilnika o strokovnem nadzoru s svetovanjem, ki ima identično določbo kot zakon), saj je drugostopni organ s tem, ko je obravnaval njeno zahtevo po vsebini, odločal in favorem stranke.

Tožnica sicer ugovarja, da bi moral drugostopni organ njeno zahtevo presoditi tudi po Pravilniku o zdravniških licencah (ta ureja pogoje in postopke za podelitev, podaljšanje in odvzem dovoljenja za samostojno delo zdravnikov) ter Pravilniku o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije (ta pa ureja organizacijo in pristojnost razsodišča pri ugotavljanju odgovornosti za kršitev stanovskih pravil, sestavo organov razsodišča – senatov, postopek odločanja na prvi in drugi stopnji, disciplinske in varstvene ukrepe, ki jih izreka razsodišče ter druge pogoje za delo razsodišča), na podlagi katerih bi lahko Zdravniška zbornica Slovenije kot nosilka javnega pooblastila odločila o očitani kršitvi izdaje domnevno lažnega zdravniškega potrdila dr. A.A. B.B. Kot že povedano je organ pravilno obravnaval pritožbo tožnice in njeno zahtevo, skladno njunima vsebinama. Obravnava po drugih materialnopravnih podlagah bi lahko pomenila prekoračitev zahtevka tožnice, kar bi bilo v neskladju z ZUP (207. člen, 213. člen). Ob tem pa sodišče še pripominja, da med naloge zbornice kot javna pooblastila iz 71. člen ZZdrS res med drugim sodi tudi podeljevanje, podaljšanje in odvzem licence, kar pa še ne pomeni, da do takega rezultata privede vsaka vložena vloga pri Zdravniški zbornici, ne glede na njeno vsebino in utemeljenost. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.