Jedro

Tožniku se v sodbah ne očita, da je zaradi njegovega načina dela prišlo do poslabšanja rezultatov družbe, temveč se mu očita premajhno samoiniciativnost, poznavanje in ukrepanje na področju ravnanja z odpadki, neustrezno dajanje navodil glede urejanja skladišča, neustrezen nadzor, vodenje in organizacija posameznih akcij ter nesamostojnost in s tem povezano neizpolnjevanje nekaterih nalog iz pogodbe o zaposlitvi. Naštetih očitkov ni mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril in kazalcev, ki kažejo uspešnost poslovanja družbe.

Tožniku se očita, da je ravnal napačno zaradi svoje nesposobnosti, torej ker ni bil kos delovnim nalogam (zaradi pomanjkanja znanja, nesposobnosti komuniciranja, nesamostojnosti, neiznajdljivosti itd.), in kar je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi jasno obrazložila. Ne očita se mu krivdnega namernega ali malomarnega ravnanja. Delavec ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot kršitev, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca. Sodišče le presoja, ali je ta razlog dejansko podan in utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2010 tožniku in za ugotovitev, da mu delovno razmerje traja vse do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 18 plač in reparacijski zahtevek za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prav tako je zavrnilo zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 s pripadki ter naložilo tožniku, da sam krije svoje stroške postopka. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožniku podana pravočasno in da je utemeljena. Tožnik namreč ni samoiniciativno poskrbel za pravilno ravnanje z odpadno embalažo in ni poznal predpisov na tem področju, zaradi neustrezno danih navodil je dopuščal, da so imeli podrejeni neurejeno skladišče, neustrezno je organiziral ter vodil akcije pri odpravljanju pomanjkljivosti (v zvezi s Field in Info letters), določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi pa sploh ni začel izvrševati (npr. samostojno sodelovanje z oddelki toženke in matične družbe ter samostojna priprava mesečnih poročil o delu in stroških). Toženka je lahko utemeljeno pričakovala večjo strokovnost in kvaliteto pri izvajanju delovnih nalog in obveznosti vodje operative. Preverila je tudi, ali bi tožnika lahko ohranili v delovnem razmerju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker je sedanja prvostopenjska sodba praktično identična s prejšnjo prvostopno sodbo I Pd 3705/2013 z dne 24. 3. 2015, kar pomeni, da zadnji senat dejansko ni sodil, ampak je prejšnjo sodbo (o kateri je odločal drug senat) zgolj dopolnil. Pri tem ni opravil lastne samostojne dokazne ocene, dejansko pretehtal argumentov pravdnih strank ter sprejel silogističnega sklepa, skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. S tem je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva (23.člen Ustave RS, v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Sodba prvostopenjskega sodišča ne vsebuje razlogov glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga (drugi odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih; v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) - da očitki, kot se navajajo, onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Isto kršitev skupaj s kršitvijo 305a. in 309a. člena ZPP uveljavlja tudi, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi uporabilo dejstvo, ki je bilo ugotovljeno v okviru poravnavanja v pravdnem postopku, in sicer da je toženka po podaji odpovedi tožniku ponudila drugo delovno mesto, ki ga tožnik ni sprejel. V tem smislu uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se drugostopenjsko sodišče do teh pritožbenih navedb sploh ni opredelilo. Isto kršitev v povezavi s kršitvijo iz 7. člena ZPP uveljavlja, ker sta sodišči v okviru razlogov, ki so bili podlaga za odločitev, ugotavljali dejstva, ki jih toženka ni pravočasno zatrjevala (nanašajoč se na del, v katerem sodišče ugotavlja, da tožnik določenega sklopa delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi sploh še ni začel opravljati in na del, kjer sodišče tožniku očita, da ni razumel razlike med ti. Field in Info letters). Drugostopenjski sodbi očita kršitev metodološkega pravila iz 8. člena ZPP in s tem povezano kršitev pravice do sodnega varstva, ker tudi dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče, temelji zgolj na izpovedbah zaslišanih prič, ki predstavljajo vodilno garnituro tožene stranke. Sodbi pa se ne opredelita o (ne)verodostojnosti izpovedbe tožnika. V tem smislu gre tudi za obid materialno pravnega pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (82. člen ZDR). Tako je npr. sodišče verjelo izpovedbi prokurista toženke glede nujnosti ukrepov in urgentnosti reagiranja nanje, čeprav je tožnik nasprotno izpovedal, da je vse postoril v časovnih rokih, to pa izhaja tudi iz predloženih listin. Enako kršitev očita, ker je sodišče drobilo odpovedne razloge in zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo zgolj na dveh očitkih iz odpovedi, čeprav jih ta vsebuje več. Toženka ostalih očitkov namreč ni uspela dokazati. Nadalje tožnik očita sodiščema zmotno uporabo materialnega prava, in sicer v delu, ki se tiče ugotavljanja utemeljenosti in obstoja odpovednega razloga iz 3. točke prvega odstavka 88. člena ZDR. Toženka ni opredelila kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali je tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate. Primerjava bi morala biti napravljena v primerjavi z drugimi vodji operative v koncernu in ne le na podlagi utemeljenih pričakovanj delodajalca, temelječa na opisu del in nalog in dejanskimi ugotovitvami. Ta primerjava bi bila mogoča tudi preko univerzalnih merilnikov in kazalnikov, ki so na ravni koncerna obravnavani v mesečnih poročilih in so namenjeni ravno merjenju delovne uspešnosti oddelkov in njihovih vodij ter njihove primerjave. Pričakovani delovni rezultati niso samo subjektivna pričakovanja delodajalca, pač pa morajo biti to vnaprej določeni objektivni rezultati, ki so razpoznavni navzven. Tudi prokurist toženke in nekdanji tožnikov nadrejeni sta izpovedala, da so bili dejanski odpovedni razlogi slabi mesečni rezultati operative, kar pa v pisni odpovedi sploh ni navedeno. Tudi presoja sodišča, da gre pri prekršku z odpadno embalažo, pri neustreznosti stanja v skladišču, kot tudi pri ravnanju v zvezi z Field in Info letters, za odpovedni razlog nesposobnosti, ni pravilna, saj je v tem smislu možen le krivdni razlog. Ne gre za utemeljen odpovedni razlog, ki bi bil takšen, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Gre za bagatelne očitke, ki glede na delo, ki ga je opravljal tožnik, niso omembe vredni, nimajo zaznavnih posledic in so odpravljivi.

4. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki predlaga sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je s toženko 30. 12. 2008 za nedoločen čas sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje operative s 6 mesečnim poskusnim delom. Z vabilom dne 17. 8. 2010 je bil vabljen na zagovor zaradi možnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Podal je pisni zagovor, nakar mu je toženka 26. 8. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje mu je prenehalo 30. 9. 2010. Tožnik se z odpovedjo ni strinjal, zato je 27. 9. 2010 vložil tožbo. V zadevi je bilo s strani prvostopenjskega in pritožbenega sodišča že večkrat odločeno (1).

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče druge stopnje v skladu z 350. členom ZPP po uradni dolžnosti ni pazilo na kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi pri izdelavi sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi), ni utemeljen. Dejstvo, na katerega to kršitev opira revident - da naj bi bila prvostopenjska sodba praktičen prepis prejšnje (razveljavljene) prvostopenjske sodbe opr. št. I Pd 3705/2013 z dne 24. 3. 2015, namreč ne pomeni, da v zadevi ni sodil nov senat in da nov senat tudi ni sprejel nove odločitve. Iz zadnje in prejšnje (razveljavljene) sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bili vsi člani senata drugi in da so isti člani senata, ki so bili prisotni na zadnji obravnavi, tudi odločili. Če je bila zadnja odločitev drugega senata enaka prejšnji (razveljavljeni), to ne more predstavljati uveljavljene kršitve določb postopka. Skoraj enaka prejšnja (razveljavljena) in sedanja obrazložitev sodbe ne pomeni, da sodišče v novi sestavi senata ni odločilo. Zelo podobna obrazložitev sama po sebi tudi ne predstavlja kršitve 8. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so utemeljeni očitki v odpovedi, ki kažejo na nesposobnost tožnika za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev, ki jo je podalo, zadošča za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Ugotovljena nesposobnost delavca za opravljanje določenega dela že po naravi stvari onemogoča njegovo nadaljevanje. Ni treba, da bi sodišče o tem dodatno razpravljalo in sprejelo ločen silogističen sklep. Vse razloge o odločilnih dejstvih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. V tem kontekstu je neutemeljen očitek protispisnosti drugostopenjske sodbe in očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na dejstvo, ki je bilo predstavljeno v postopku poravnavanja (kršitev 305a. in 309a. člena ZPP). V pritožbi je tožnik to izpostavil le v zvezi z ugotovitvijo, da se ga tožena stranka ni želela zgolj znebiti, vendar tega ni povezal z nezakonitostjo odpovedi. Tudi ni izrecno zatrjeval, da je imela toženka zanj drugo delovno mesto že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje sicer presojalo zakonitost odpovedi in pri tem obstoj okoliščin za odpoved, ta pritožbena navedba ni mogla biti odločilna. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Dolžnost sodišča, da svojo sodbo obrazloži, torej ne pomeni zahteve po podrobnem odgovoru na prav na vsak (tudi nepomemben) argument strank.

11. Neutemeljen je revizijski očitek kršitve 7. člena ZPP v povezavi s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči druge in prve stopnje svoje odločitve nista oprli na dejstva, ki jih toženka v postopku ni pravočasno zatrjevala. V odpovedi, na katero se je toženka sklicevala v sodnem postopku, je pojasnila, da tožniku očita nesamostojnost pri pripravi mesečnih poročil ter mu v tem smislu očitala, da dolžnosti iz pogodbe o zaposlitvi sploh še ni začel opravljati (naloga delavca je bila priprava mesečnih poročil o delu in stroških) (2). Tega očitka, v smeri nesamostojnega in nesamoiniciativnega dela tožnik v sodnem postopku ni prepričljivo prerekal. Zato je sodišče prve stopnje lahko obrazložilo, da njegove navedbe in izpoved v zvezi s tem dokazujejo ravno njegovo nesamostojnost pri pripravi mesečnih poročil (31. točka obrazložitve). Tudi pritožbeno sodišče je dovolj jasno obrazložilo pričakovanja toženke v zvezi s tem očitkom in tožnikovo pomanjkljivo ravnanje pri tem (15. točka obrazložitve).

12. Enako kršitev tožnik uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da mu toženka v okviru odpovednih razlogov in pravočasnih trditev ni očitala nerazumevanja razlike med ti. Field in Info letters ter potrebne takojšnje odprave ugotovljenih pomanjkljivosti. Očitek ni utemeljen. Toženka je že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala, da je zaradi pomanjkanja znanja in iniciative neustrezno organiziral in vodil akcije, ki so bile zahtevane s ti. Field in Info letters. Ta očitek nedvomno zajema tudi obveznost pravočasnega reagiranja na ugotovljene pomanjkljivosti in razumevanje razlike med dokumentoma.

13. Sodišče druge stopnje, v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe, ni zagrešilo kršitve metodološkega napotka presoje dokazov iz 8. člena ZPP in s tem tožnikove pravice do sodnega varstva. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana, kar je pojasnilo na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov. Sodišče prve stopnje odločitve, da obvestilo ti. Info in Field letters zahteva takojšnje ukrepanje, ni utemeljilo zgolj na izpovedbi prokurista toženke A. A., temveč je pri tem presojalo tudi izpoved tožnika in se do nje opredelilo (razvidno iz 26. do 28. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ta ugotovitev ni v nasprotju z vsebino ti. Field in Info letters, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (14. točka obrazložitve). Ta kršitev ni podana niti zaradi tega, ker se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj do nekaterih očitkov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti očitki (ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo) povsem zadoščajo za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kar je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje (13. točka obrazložitve). Odveč in neekonomično bi bilo opredeljevanje sodišča še do drugih očitkov iz odpovedi, ki na drugačno odločitev ne bi vplivali.

14. Tožnikovo zavzemanje za to, da bi morala toženka pri podaji odpovedi presojati tožnikove delovne rezultate v primerjavi z vodji operative v drugih delih koncerna matične družbe, ni utemeljeno. Ni utemeljena trditev, da bi bilo treba upoštevati le objektivne merilnike in kazalnike matične družbe, ne pa subjektivnih pričakovanj delodajalca, ki temeljijo na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožniku se v sodbah ne očita, da je zaradi njegovega načina dela prišlo do poslabšanja rezultatov družbe, temveč se mu očita premajhno samoiniciativnost, poznavanje in ukrepanje na področju ravnanja z odpadki, neustrezno dajanje navodil glede urejanja skladišča, neustrezen nadzor, vodenje in organizacija posameznih akcij ter nesamostojnost in s tem povezano neizpolnjevanje nekaterih nalog iz pogodbe o zaposlitvi. Naštetih očitkov ni mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril in kazalcev, ki kažejo uspešnost poslovanja družbe. Z uporabo slednjih sodišči ne bi prišli do drugačnih zaključkov, kar je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Tudi primerjanje delovnega mesta tožnika z drugimi enakimi delovnimi mesti v drugih državah tega koncerna ne bi bila smiselna, saj je njihova primerljivost vprašljiva že zaradi specifike trga, različnih predpisov in različne delovne kulture v državah.

15. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da je opredelitev odpovednega razloga v zvezi s prekrškom z odpadno embalažo, neustreznostjo stanja v skladišču ter glede ravnanja v zvezi s Field in Info letters, napačna. Šlo naj bi za dejstva, ki pomenijo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar to ne drži. Tožniku se očita, da je ravnal napačno zaradi svoje nesposobnosti, torej ker ni bil kos delovnim nalogam (zaradi pomanjkanja znanja, nesposobnosti komuniciranja, nesamostojnosti, neiznajdljivosti itd.), in kar je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi jasno obrazložila. Ne očita se mu krivdnega namernega ali malomarnega ravnanja. Delavec ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot kršitev, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca. Sodišče le presoja, ali je ta razlog dejansko podan in utemeljen.

16. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo o utemeljenem odpovednem razlogu nesposobnosti, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljeni očitki niso takšne narave, da bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

(1) Odločitev sodišča prve stopnje (da se zahtevek zavrne) je bila najprej razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 402/2012 z dne 19. 6. 2012, in nato potrjena s sodbo Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013. Ta pravnomočna odločitev je bila s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje, ki je v novem postopku s sodbo ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je to sodbo s sklepom Pdp 874/2015 z dne 10. 3. 2016 ponovno razveljavilo. Predmet te revizije sta sodbi sodišča druge in prve stopnje v zadnjem ponovljenem postopku.

(2) S tem je odgovorila tudi na njegov zagovor pred odpovedjo, ki ga očitno ni sprejela.