Jedro

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v prvi alineji I. točke izreka in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica kot kreditojemalka je s pravno prednico toženke A., d. d., 27. 2. 2008 sklenila pogodbo o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo v višini 93.472,80 CHF, ki je bila skupaj s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) povzeta v notarski zapis. Nadalje je tožnica s toženko 26. 3. 2008 sklenila še pogodbo o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo v višini 17.195,20 CHF.

2.Sodišče prve stopnje je delno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe, dovolilo objektivno spremembo tožbe, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka tožnici ob sklenitvi pogodb dala splošna pojasnila povezana s kreditiranjem, a večjega poudarka na morebitnem valutnem in tečajnem tveganju razen pojasnila, da gre za stabilno valuto ter da lahko pride do manjših nihanj, ni bilo. Ocenilo je, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila v skladu s standardi, ki jih je izoblikovalo Vrhovno sodišče in Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU), saj ni uspela izkazati, da je tožnici zagotovila vse potrebne informacije za sprejetje poučne in preudarne odločitve za sklenitev kreditne pogodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca ekonomske stroke je presodilo, da toženka pri sklepanju pogodbe s tožnico ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti, prav tako ni mogla predvideti, kdaj bo do kriznih časov prišlo in da bodo ti znatno vplivali na sklenjene pogodbe v CHF. Toženka v času sklepanja izpodbijanih kreditnih pogodb ni vedela in ni mogla vedeti, da so tveganja apreciacije CHF realna in pričakovana, prav tako ni mogla poznati njihove kvantitete ali časovnega trenutka njihovega nastopa. Zaključilo je, da med pogodbenima strankama ni obstajalo neravnotežje, saj bi se tožnica kot povprečno preudarna in pozorna potrošnica morala zavedati in bi se tudi lahko zavedala, da lahko pride do nihanj tečaja, tudi do večjega, in s tem do spremembe vrednosti obroka v EUR. V času sklenitve pogodbe pogodbeni pogoj ni bil nepošten in zato pogodbi nista nični.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razsodilo, da sta kreditni pogodbi nični (prva alineja I. točke izreka). V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni zahtevek, in v stroškovnem delu, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (druga alineja I. točke izreka). Pri presoji se je oprlo na slovensko ureditev v Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in na Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) ter v skladu z načelom minimalne harmonizacije in lojalne razlage sledilo razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava Evropske unije, kot ga je podalo SEU, da z varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnovesje med strankama in zagotovi učinkovito pogodbeno svobodo. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zato je tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto CHF. Kot zmotno je ocenilo presojo sodišča prve stopnje, da ni podana kršitev načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere s strani toženke. Med pogodbenima strankama je bilo vzpostavljeno znatno neravnotežje, pri sklepanju kreditne pogodbe prav tako niso bili upoštevani socialni vidiki (tožnica je imela dohodke le v domači valuti); toženka bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni. Podani sta tako kršitev po slovenskem pravu kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13, zato sta kreditni pogodbi nični, vključno z akcesornim hipotekarnim zavarovanjem.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom I Dor 382/2023 z dne 19. 6. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje (glede presoje veljavnosti konkretnih kreditnih pogodb), brez izvajanja dokazov na pritožbeni obravnavi, pri čemer je višje sodišče svojo razlago oprlo na drugačno materialnopravno podlago kot sodišče prve stopnje?

5.Toženka v reviziji poudarja, da je sodišče druge stopnje zavzelo povsem drugačna stališča kot prvostopenjsko sodišče, saj je odločilo, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker pri sklepanju kreditne pogodbe niso bili upoštevani socialni vidiki. Drugostopenjsko sodišče je brez obrazložitve konkretnega razloga odločilo, da je kreditna pogodba nična, s čimer je bistveno spremenilo stališče prvostopenjskega sodišča glede dobrovernosti banke in neobstoja znatnega neravnotežja. Pri tem se je le navidezno oprlo na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in SEU, saj konkretnih stališč ni apliciralo na konkretni primer. Za toženko je vzpostavilo bremena, ki jih v času sklepanja kreditne pogodbe tedaj veljavna zakonodaja ni zahtevala in jih v taki meri ne zahteva niti zdaj veljavni ZVPot. Takšnih stališč drugostopenjskega sodišča glede na sodno prakso v času sojenja pred sodiščem prve stopnje ni bilo mogoče pričakovati. Sodba sodišča druge stopnje zato pomeni "presenečenje". Toženka se ni se mogla učinkovito izjaviti niti o pravnem naziranju sodišča druge stopnje niti glede morebitnih drugih dejstev, ki so pomembna za to (novejšo) pravno podlago, zato je bila kršena njena pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). S tem, ko se ni mogla izjaviti o judikatih, na katere je oprta drugostopenjska sodba, je bila toženki odvzeta pravica do zakonitega sodnika (23. člen Ustave). Sodba sodišča druge stopnje je obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

6.Tožnica v odgovoru na tožbo nasprotuje revizijskim navedbam in izpostavlja, da se je v prvem pripravljalnem spisu z dne 11. 10. 2017 sklicevala na sodbo SEU C‑186/16 z dne 20. 9. 2017, v kateri so bila zavzeta stališča glede vsebine minimalnega standarda pojasnilne dolžnosti ponudnika storitev ob sklepanju potrošniške kreditne pogodbe. Toženka je bila stranka postopka v zadevi SEU C‑405/21 z dne 13. 10. 2022, zato ji je ta odločitev neposredno znana. Stranki sta si med postopkom izmenjali vsa relevantna stališča in trditve glede ključne sodne prakse SEU, materialnega procesnega vodstva pa ni treba izvesti, če stranko na pomanjkljivost navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka. Ob sklicevanju na sodbo SEU C‑484/21 z dne 25. 4. 2024 poudarja, da je toženka mogla in morala upoštevati vso relevantno prakso SEU kot obvezen pravni vir z učinkom erga omnes in ex tunc. Glede vsebine pojasnilne dolžnosti je toženka izčrpala svoje navedbe. Čeprav je bila seznanjena s stališči SEU, da ne zadošča le informacija o znižanju ali zvišanju vrednosti tuje valute, je podala prav takšne navedbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo kot neutemeljeno zavrne.

7.Revizija je utemeljena.

8.Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v korist potrošnika. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo.

9.V sodni praksi Vrhovnega sodišča o potrošniških pogodbah v CHF je v letu 2023 prišlo do bistvene nadgraditve dotedanjih stališč. Že prejšnja praksa je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja, a sklep, da banka ni zadostila svoji pojasnilni obveznosti, je v novejši praksi - od odločbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022, ki jo izpostavljata obe stranki - drugačen. Bistvo spremenjene prakse kratko povzema 10. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025.

10.Toženka utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. V odgovoru na pritožbo se do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Sodišče druge stopnje je, ne da bi toženki omogočilo izjavo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti iz drugega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), odločitev o pritožbi utemeljilo s stališči novejše sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem SEU o razlagi Direktive 93/13. Pri tem je štelo, da ima neizravnana informacijska podrejenost v zvezi z neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo pomen tudi pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto. Upoštevalo je razlago SEU in Vrhovnega sodišča, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj; merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika. Kot bistveno je ocenilo, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala. Tako je kot zmotno ocenilo presojo sodišča prve stopnje, da ni podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

11.Ob navedenih nosilnih argumentih v drugostopenjski sodbi ni mogoče pritrditi tožnici, da sta stranki imeli možnost ustrezno dopolniti procesno gradivo že v postopku pred izdajo prvostopenjske sodbe. Bistveno je, da toženki ni bila dana možnost, da se opredeli do novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, oziroma do spremenjene sodne prakse v slovenskem pravnem redu. Tega ne more spremeniti okoliščina, da se je tožnica v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2017 sklicevala na sodbo SEU C‑186/16 z dne 20. 9. 2017. V njej se je SEU sicer med drugim res opredelilo, kakšna morata biti obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti banke, a nosilni argumenti, na katere se opira sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi o nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto CHF (15. do 25. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), so se izoblikovali šele v novejši slovenski sodni praksi, zlasti v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Glede ugovora v odgovoru na revizijo, da je toženka "sodelovala" v postopku SEU C‑405/21 SEU, pa zadošča kratek odgovor, da je SEU sodbo v zadevi C‑405/21 izdalo 13. 10. 2022, toženka pa je odgovor na pritožbo v zadevi, ki je predmet revizijskega preizkusa, vložila že 1. 6. 2021, zato se o stališčih v sodbi SEU logično ni mogla izreči.

12.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pritrdilen. Utemeljen je revizijski očitek toženke, da je bila prikrajšana za izjavo o drugačni materialnopravni podlagi, na kateri temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.

13.Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Dodatni napotki za sojenje niso potrebni.

14.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.

2Sklicevanje na sodbo SEU C-618/10 z dne 14. 6. 2012, Banco Espanola de credito (39. točka obrazložitve).

3Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve).

4Sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025 in II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024.

5Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in številne druge odločbe.

Tej odločbi so sledile odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Bistvo spremenjene prakse je v a) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; b) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter c) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani.

Točke 16 - 25 sodbe sodišča druge stopnje.

Sklicevanje na sodbo SEU C‑405/21 z dne 13. 10. 2022 (28. točka obrazložitve).

Sklicevanje na sodbo SEU C‑415/11 z dne 14. 3. 2013 (69. točka obrazložitve) in na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022 (54. točka obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

"Člen 4(2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da se z zahtevo, da mora biti pogodbeni pogoj določen v jasnem in razumljivem jeziku, predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. V zvezi s tem mora potrebna preverjanja opraviti nacionalno sodišče."

Sodišče druge stopnje se na to zadevo izrecno sklicuje v opombah 11 in 13 izpodbijane sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 4(2)

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.