Jedro

Revident ima sicer prav, ko trdi, da se odškodnina odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe, kar pomeni zadnjo glavno obravnavo. Če bi sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, bi tožnik lahko bil oškodovan, če bi se razmere do poznejše seje senata spremenile, ker nanje ne bi mogel več reagirati. Ker pa je sodišče le delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ker je sporna le odškodnina za negmotno škodo, je dopusten materialnopravni preizkus, ali je bila prisojena odškodnina primerna na dan seje senata sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za gmotno in negmotno škodo, ki jo je pretrpel v prometni nesreči dne 26.7.1991, in prisodilo odškodnino v skupnem znesku 431.311,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta mu sodišči prisodili prenizko odškodnino za prestane telesne bolečine. Vztraja pri celotnem zahtevanem znesku. Nadalje trdi, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili odškodninski zahtevek za strah. Pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da je tožnik trpel hude psihične bolečine, ker je bil v strahu za svoje življenje. Končno trdi, da je sodišče zmotno odločilo o obrestih. Meni, da je sodišče razsojalo po dnevu zadnje glavne obravnave, to je 20.2.1994, in bi zato morale zamudne obresti teči od tega dne in ne od seje senata z dne 10.5.1994. Če je bil odločilen slednji datum, bi moral imeti tožnik možnost prilagoditve zahtevka glede na inflacijska gibanja. Izpodbija še izrek o stroških in revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano drugostopno sodbo tako spremeni, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident ima sicer prav, ko trdi, da se odškodnina odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe, kar pomeni zadnjo glavno obravnavo. Če bi sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, bi tožnik lahko bil oškodovan, če bi se razmere do seje senata spremenile, ker nanje ne bi mogel več reagirati. Ker pa je sodišče le delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ker je sporna le odškodnina za negmotno škodo, je dopusten materialnopravni preizkus, ali je bila prisojena odškodnina primerna na dan 10.5.1994, to je na dan seje senata sodišča prve stopnje. Tožnik namreč ugovarja teku obresti le zato, ker ni mogel, kot sam trdi, prilagoditi odškodninskega zahtevka inflacijskim gibanjem, in ne zato, ker bi prišel do spoznanja, da je bila škoda večja. Revizijsko sodišče je po presoji višine odškodnine v primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo na dan 10.5.1994 ugotovilo, da materialno pravo ni bilo kršeno v tožnikovo škodo.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v celoti ustrezna. Sodišče je upoštevalo vsa merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in v skladu z njimi tudi določilo višino odškodnine. Revizijsko sodišče se v celoti pridružuje razlogom prve in druge sodbe, da so bile telesne bolečine glede na naravo poškodb relativno kratkotrajne in da za takšno škodo tožnik ne more zahtevati višje odškodnine.

Prav tako sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ravnali, ko tožniku za strah nista prisodili nobene odškodnine. Obe sodišči sta materialnopravno pravilno razložili, kakšna merila so potrebna za to, da se za kratkotrajni strah, ki je nastal ob nesreči, lahko prisodi odškodnina. K temu revizijsko sodišče le še dodaja, da je tudi potek postopka pokazal, da tožnik strahu, ki bi bil pravno odločilen za prisojo odškodnine, ni trpel. Tožnik v tožbi odškodnine za strah ni zahteval, svoj zahtevek je postavil šele po izdelavi izvedenskega mnenja in ga niti tedaj (l. št. 34 spisa) niti kdaj pozneje ni posebej obrazložil. Glede na to je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.