Jedro

Ker tožnik ni podpisal pisnega sporazuma o razveljavitvi PZ po

79. členu ZDR, se pravočasnost tožbe ne presoja po 14. členu ZDR (roki za uveljavljanje izpodbojnosti PZ) pač pa po 3. odstavku

204. člena ZDR, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ, drugih načinov prenehanja veljavnosti PZ ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca od vročitve odločbe oz. od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev. Navedeni rok je za tožnika pričel teči z dnem, ko se je vrnil z zdravljenja v psihiatrični kliniki kot ozdravljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba z dne 18.11.2004, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2003 sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko neveljavna (1./1. točka) in ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1.7.2003 v veljavi (1./2. točka), ter da tožniku gredo vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2003 od 1.9.2003 dalje (1./3. točka), kot prepozna zavrže. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (2. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z predlaganimi in predloženimi dokazi tožnika štelo, da je bil med pravdnima strankama dne 1.9.2003 sklenjen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in je to dejstvo štelo tudi kot nesporno. Iz izvedenega dokaznega postopka pa je razvidno, da je tožnik napisal in podpisal zgolj izjavo, da prekinja delovno razmerje in to v stanju, v katerem tega pravno veljavno ni mogel storiti. Sporazuma ni nikoli podpisal kot je sam celo to mislil, saj sploh ni vedel, kaj in kdaj je kaj podpisal. Pri ugotavljanju pravnomočnosti je sodišče napačno uporabilo določbe 14. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj le-ta v zvezi z izpodbojnostjo pogodbe o zaposlitvi določa, da ni mogoče uveljavljati izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oz. od prenehanja sile in pravica preneha v vsakem primeru po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V takšnem primeru bi bilo po prepričanju tožnika potrebno uporabiti določila 99. in 95. člena Obligacijskega zakonika glede uporabe rokov za izpodbijanje.

Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo samovoljno ugotoviti, kdaj je bil tožnik sposoben skrbeti za svoje pravice in koristi glede na zdravstveno stanje, v katerem se je nahajal v času podane izjave. Dejstvo, da si je kasneje v mesecu marcu sam uredil zaposlitev ne drži, saj je izrecno navedel, da so mu to urejali prijatelji. Tako bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko ocenil, ali je bil tožnik sposoben za delo oz. sposoben za vložitev tožbe.

Zdravniških spričeval in izvidov tožnik ni imel, le-te bi za potrebe izvedenskega mnenja pribavil postavljeni izvedenec medicinske stroke, tako tožniku ne more biti v škodo, ker zdravniških izvidov ni posredoval in je sodišče štelo, da je bil sposoben razumeti pomen svoje izjave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu prodajalec za nedoločen čas s polnim delovnim časom, delo pa je nastopil z dnem 1.7.2003, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2.6.2003. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje z dnem 1.9.2003, pri čemer je tožnik dne 1.9.2003 podal izjavo, da nepreklicno prekinja delovno razmerje pri toženi stranki. Na podlagi navedene izjave je tožena stranka izdala na podlagi 79. člena ZDR sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedla, da sta stranki sporazumni, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dnem

1.9.2003, tako da tega dne tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Navedeni sporazum je podpisala le tožena stranka, ne pa tudi tožnik, kot to izhaja iz predloženega sporazuma.

Tožniku je bila z dnem 1.9.2003 tudi zaključena delovna knjižica in izdano potrdilo, da je koristil 16 dni dopusta za leto 2003 in prejel tudi regres za letni dopust. Tožniku je z dnem 1.9.2003 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Nadaljnje vprašanje je bilo, kdaj se je tožnik navedenega dejstva dejansko zavedal in ali je pravočasno uveljavljal svoje pravice iz delovnega razmerja pred pristojnim sodiščem. Zaslišani tožnik je izpovedal, da je bil dne 23.1.2004 odpuščen iz Psihiatrične bolnišnice V., kjer se je zdravil zaradi tabletomanije in odvisnosti od alkohola. Iz medicinske odpustnice je razvidno, da je bil po oceni terapevtske skupine (lečeči zdravnik, predstojnik bolnišnice, socialna delavka, višja medicinska sestra) sposoben za delo in po lastni izpovedbi po odpustu iz bolnišnice tudi ni jemal nobenih zdravil, pa tudi sicer ni užival alkohola. To pomeni, da je bil ob odpustu iz bolnice dne 23.1.2004 tudi sposoben razumeti svoja ravnanja in je s tem trenutkom dejansko pričel teči rok za uveljavljanje sodnega varstva. Tožnik je vložil tožbo s priporočeno poštno pošiljko šele dne 18.11.2004. Sodišče prve stopnje je po tako izvedenem dokaznem postopku zavrglo tožbo po določilu 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ker je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo dne 18.11.2004, kar je po preteku 30 dnevnega roka od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oz. od prenehanja sile (subjektivni rok) in tudi po poteku enega leta (objektivni rok) po podpisu odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne

1.9.2003.

Glede na dejstvo, da pisni sporazum ni bil podpisan s strani tožnika, kar navaja tudi sama tožena stranka v pritožbi, bi moralo sodišče prve stopnje zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporabiti 3. odst. 204. člena ZDR, ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Navedeno stališče pa je za tožnika celo manj ugodno, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je uporabilo določila 14. člena ZDR, ki določa 30 dnevni subjektivni in enoletni objektivni rok. Posledično navedenemu je neupošteven tudi pritožbeni ugovor tožnika, da bi moralo sodišče smiselno uporabiti pravila glede rokov za izpodbijanje po določilih 99. in 95. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001 - OZ).

Upoštevati tudi ni mogoče pritožbenega ugovora, da bi moralo sodišče glede ugotavljanja zmanjšanja sposobnosti razumevanja svojih ravnanj postaviti izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče kot že navedeno, ugotavlja, da iz odpustnice Psihiatrične bolnišnice V. z dne 23.1.2004 jasno izhaja, da je bil tožnik sposoben za delo in tako sposoben razumeti tudi svoja ravnanja, sam tožnik pa je pojasnil, da v tem času ni prejemal nikakršnih zdravil in niti užival alkohola. Tako je tudi bil po stališču pritožbenega sodišča tožnik ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice sposoben razumeti svoja ravnanja in mu je takrat pričel teči rok za vložitev tožbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 365. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.