Jedro

To, da je toženec na zastrašujoč način prvega tožnika, ki je bil tedaj star 13 let, spraševal, kje stanuje, ni grožnja, ki bi jo tožnik tožencu očital, pač pa je o tem samo izpovedal. S tem ko je sodišče to ugotovilo, je ugotovilo nekaj drugega, kot je tožnik trdil in je torej prekoračilo trditveno podlago, na kar toženec utemeljeno opozarja, češ da tožnik ni dokazal očitanih mu besed in dejanj. Dokazi pa trditev o dejstvih ne morejo nadomestiti, saj služijo le ugotavljanju njihove resničnosti.

Starša prvega tožnika, ki ob dogodku nista bila prisotna, sta kvečjemu posredna oškodovanca, zato je njun odškodninski zahtevek za njun strah nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne.

II. Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2., 3., 4. in 5. točki.

III. Tožeče stranke so nerazdelno dolžne plačati toženi stranki še 435,14 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 783,23 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v 15 dneh od prejema te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika in toženi stranki naložilo, da mu plača 800 EUR z obrestmi za pretrpljen strah (1. tč.), presežek pa zavrnilo (2. tč.) V celoti je zavrnilo zahtevek druge tožnice in tretjega tožnika (za njun strah, 3. in 4. tč.). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.247,77 EUR stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (5. tč.).

(2) Proti sodbi se pravočasno pritožujejo vse pravdne stranke s predlogom za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločitve, s stroškovno posledico.

(3) Tožniki se pritožujejo proti zavrnilnemu delu sodbe (2., 3. 4. točka) iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Pravilna in tehtna presoja dokazov bi morala privesti do zaključka, da je toženec prvemu tožniku grozil s pištolo v prsi, da bo ubil njega in njegove starše (drugo tožnico in tretjega tožnika). Prvi tožnik je bil tedaj star 13 let, ni verjetno, da bi si kaj takega izmislil, ob zaslišanju pa je bil dogodek že časovno oddaljen in se ni spomnil vseh podrobnosti. Sodišče spregleda, da je šlo za konflikt med neenakima, med odraslim in otrokom, kar je nedopustno na tak način, zdaj se pa še išče opravičilo. Toženec pištole ni imel od maškar, pač pa jo je vzel od doma, da bi grozil tožniku. Čudi se, da se je toženec tako pomembne priče (B. T.), ki ga je razbremenila, spomnil šele po tolikem času, ni je navajal ne v odgovoru na tožbo ne v kazenskem postopku. Sta pa priči P. in A., ki sta tožnika videla nekaj minut po dogodku, izpovedala o njegovi prestrašenosti in o tem, da je jokal. Prvemu tožniku je zato dosojena prenizka odškodnina, ogrožena pa sta bila tudi druga tožnica in tretji tožnik, ki sta grožnjo vzela resno, zato je zavrnitev njunega zahtevka po njunem mnenju neutemeljena.

(4) Toženec se pritožuje proti ugodilnemu delu (1. tč.), pri čemer se na formalne pritožbene razloge ne sklicuje. Meni, da (prvi) tožnik ni dokazal, da bi mu toženec povzročil kakšno škodo. Ni mu grozil in ni mu izrekel besed, ki mu jih je očital. Tudi če bi bil prvi tožnik res prestrašen, sodišče ni usposobljeno ugotavljati strahu na način, kot je to storilo. Priče strahu niso potrdile, ne B. T. ne B. P. ne G. A., tožnik pa o strahu na policijski postaji ni govoril. Po njegovem mnenju to ni edini postopek, v katerega je tožnik vpleten. Glede odmere stroškov očita prvemu sodišču, da ni priznalo postavke za njegovo vlogo z dne 2. 12. 2008, češ da je ni v spisu, pritožnik pa dokazuje, da jo je poslal. (5) Toženec je na pritožbo tožnikov odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, slednji pa na njegovo pritožbo niso odgovorili.

(6) Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

(7) Pritožbeno sodišče sprejema bistvene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, vendar ocenjuje, da je treba na njihovi podlagi napraviti delno drugačne materialnopravne zaključke, in sicer tožbeni zahtevek tudi prvega tožnika v celoti zavrniti.

(8) Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s trditvami tožnikov ugotovilo naslednja relevantna dejstva: - prvi tožnik (tedaj star 13 let) in toženec sta imela besedni konflikt, izrekla sta si žaljivke (katere, ne vemo), ki pa niso bile grožnje z ubijanjem; - toženec je pri tem sedel v avtomobilu, odprto je imel okno na svoji strani, na sovoznikovem sedežu pa med drugim tudi strašilno pištolo; - toženec tožniku ni nameril pištole v prsi in mu ni grozil z ubijanjem.

(9) Ta dejstva so prepričljivo in skrbno obrazložena in na podlagi ocene izvedenih dokazov ni očitno, da bi bilo treba priti do drugačnega zaključka, kot to pavšalno menijo pritožniki (tožniki). Zaslišanje priče B. T. je toženec predlagal pravočasno, sodišče prve stopnje pa je, izhajajoč iz dokaznega bremena, na podlagi neposrednega vtisa in medsebojne (ne)skladnosti vseh izpovedb pretehtalo, komu gre verjeti, pri čemer je svoje subjektivne zaključke o tem obrazložilo ustrezno in logično. Pritožbeno sodišče torej ne dvomi v dokazno oceno prvega sodišča, ki ga pač prvi tožnik sam ni uspel prepričati v resničnost svojih navedb, češ da mu je toženec s pištolo v prsi grozil, da bo ubil njega in njegovo družino, posredni dokazi (izpoved druge tožnice in prič P. ter A.) pa prvega sodišča k drugačnemu zaključku tudi niso navedli.

(10) Vendar bi na podlagi gornjih ugotovitev sodišče prve stopnje moralo v celoti zavrniti tudi zahtevek prvega tožnika. To, da je toženec na zastrašujoč način prvega tožnika, ki je bil tedaj star 13 let, spraševal, kje stanuje, ni grožnja, ki bi jo tožnik tožencu očital, pač pa je o tem samo izpovedal. S tem ko je sodišče to ugotovilo, je ugotovilo nekaj drugega, kot je tožnik trdil in je torej prekoračilo trditveno podlago, na kar toženec utemeljeno opozarja, češ da tožnik ni dokazal očitanih mu besed in dejanj. Dokazi pa trditev o dejstvih ne morejo nadomestiti, saj služijo le ugotavljanju njihove resničnosti. Enako velja (mutatis mutandis) za grožnjo z razkazovanjem pištole. Da je bila pištola na vidnem mestu na sovoznikovem sedežu, ne potrjuje tožnikove trditve, da mu jo je nastavil na prsi. (Od kod in zakaj tožencu tedaj strašilna pištola, pa ni pravno pomembno.)

(11) Glede na nedokazanost, da sta bila predmet smrtnih groženj, izrečenih prvemu tožniku, tudi druga tožnica in tretji tožnik, je a fortiori pravilna zavrnitev celotnega zahtevka tudi slednjih dveh, ki sta starša prvega tožnika. Pa tudi sicer gre že glede na trditve kvečjemu za t.i. posredna oškodovanca; takim naše pravo stvarno aktivno legitimacijo za nepremoženjsko škodo daje le v izjemnih primerih (v primeru duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega), za kar v konkretnem obravnavanem primeru očitno ne gre. Zahtevek druge tožnice in tretjega tožnika je bil torej nesklepčen.

(12) Izkaže se, da pritožbeni očitki tožnikov niso utemeljeni, so pa utemeljeni toženčevi, zato je sodišče pritožbi slednjega ugodilo, pritožbo prvih pa zavrnilo (353. čl. in 4. ter 5. alineja 358. čl. ZPP), ker sicer pri uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(13) Sprememba odločitve je vplivala tudi na višino obveznosti plačila stroškov postopka. Tožniki so v pravdi v celoti propadli, zato so dolžni povrniti tožencu vse njegove stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Med te sodijo tudi stroški za tretjo pripravljalno vlogo z dne 3. 12. 2008, za katero je očitno toženec pomotoma navedel, da je z dne 2. 12. 2008 (dan, ko jo je sam sestavil in datiral). Ker ni dvoma, da je to tretja pripravljalna vloga, je bil tudi zanjo strošek potreben. Upoštevajoč sicer pravilno odmero pravdnih stroškov tožnika, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, se izkaže, da morajo tožniki tožencu plačati 2.682,90 EUR stroškov, kar je narekovalo zvišanje zneska, na katerega jih je obsodilo prvostopenjsko sodišče iz naslova stroškov, in sicer za 435,14 EUR.

(14) Toženec je s pritožbo uspel, tožniki pa s svojo ne (pritožbenih stroškov pa niso niti priglasili). Tožencu so zato dolžni povrniti njegove stroške, in sicer za sestavo pritožbe in obvestilo stranki, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter takso za pritožbo, kar znaša 783,23 EUR. (Stroški toženca z odgovorom na pritožbo tožnikov niso bili potrebni). Tožniki morajo navedeni znesek plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude plačila pa z obrestmi.