Jedro

Plačilo drugemu podjemniku ima v razmerju med naročnikom in (prvim) podjemnikom, ki odgovarja za napake, značilnost stroškov odprave napak. Ker gre za jamčevalni zahtevek, je za presojo vsebine naročnikove pravice odpraviti napake na podjemnikove stroške pomembno, da je naročnik svojo pravico sodno uveljavljal v enem letu od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ), sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha. Če gre namreč za škodo, ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake z delom, je povrnitev stroškov za odpravo napake eden od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka zahteva v tem postopku povračilo stroškov zaradi odprave napak po drugem podjemniku, zato bi lahko sodno uveljavljala povračilo teh stroškov le v enoletnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ.

Pri tem je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se peti odstavek 639. člena OZ, ki določa, da ima v vsakem primeru naročnik tudi pravico do povračila škode, nanaša na škodo zaradi zaupanja oziroma refleksno škodo, ne pa na navadno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku. Navedena zakonska določba res omogoča naročniku uveljavljati odškodninski zahtevek za povrnitev škode poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka, vendar mora napaka opravljenega posla poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda), povzročiti tudi nadaljnje druge negativne posledice - druge oblike škode (škoda zaradi zaupanja, refleksna škoda).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 3.118,32 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko terjatev tožeče stranke do tožene stranke zajemala glavnico v višini 50.201,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2008 dalje (I. točka izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki terjatev, navedeno v I. točki izreka te sodbe, plačati v roku 15 dni v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani St .../2016 z dne 6. 11. 2017, in sicer v višini 0,15 % ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 6. 2019 do plačila (II. točka izreka), v preostanku, to je za plačilo 346.191,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.680,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (III. in IV. točka izreka) je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi v III. in IV. točki izreka in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je povračilo stroškov pritožbenega postopka, ki jih je priglasila na stroškovniku.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, s stroškovno posledico za toženo stranko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporna ugotovilo sledeča dejstva: - pravdni stranki sta 17. 1. 2007 sklenili Gradbeno pogodbo, s katero se je tožena stranka za tožečo stranko zavezala izvesti gradbena dela, ki so obsegala izvedbo kotlovnice in prizidka k hotelu ter preureditev hotelske kuhinje in restavracije (v nadaljevanju Gradbena pogodba; A11), z rokom za dokončanje del, vključno s pridobitvijo uporabnih dovoljenj, 8. 12. 2007; - h Gradbeni pogodbi sta pravdni stranki sklenili več aneksov, s katerimi sta med drugim podaljševali rok za izvedbo del, in sicer sta z Aneksom št. 1 z dne 20. 4. 2007 (A13) rok za dokončanje vseh del podaljšali do 30. 1. 2008, z Aneksom št. 2 z dne 24. 4. 2007 (A12) sta rok za izvedbo kotlovnice podaljšali do 15. 8. 2007, rok za dokončanje vseh del pa določili na 30. 1. 2008, z Aneksom št. 3 z dne 3. 10. 2007 (A14) sta rok za tehnični pregled kuhinje in restavracije podaljšali do 4. 11. 2007, z Aneksom št. 5 z dne 22. 2. 2008 (A16) pa sta rok za dokončanje vseh del na prizidku podaljšali do 30. 4. 2008, z vloženo vlogo za tehnični pregled; - uporabno dovoljenje za kuhinjo, restavracijo in kotlovnico je bilo izdano 14. 1. 2008 (B4), tehnični pregled je bil izveden 5. 5. 2008 (B6), za ostalo je bilo uporabno dovoljenje nato izdano 20. 8. 2008 (B5); - tožeča stranka je objekt prevzela v posest in ga uporablja, in sicer kuhinjo in restavracijo od januarja 2008, prizidek hotela pa od 25. 4. 2008 (brez stopnišča) oziroma 20. 5. 2008 (s stopniščem).

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 396.392,37 EUR, in sicer 165.921,32 EUR iz naslova povrnitve stroškov za odpravo stvarnih napak na gradbenih delih in 230.471,05 EUR iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi del. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova pogodbene kazni v višini 50.201,20 EUR, v višini 180.269,85 EUR pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov za odpravo stvarnih napak na gradbenih delih, in sicer za celotni vtoževani znesek v tem delu tj. za 165.921,32 EUR. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper celotni zavrnilni del sodbe, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da se pritožbeni razlogi dejansko nanašajo le na tisti del zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov za odpravo stvarnih napak na gradbenih delih v višini 165.921,32 EUR, kar uveljavlja tožeča stranka kot povračilo škode.

7. Tožeča stranka vtožuje 165.921,32 EUR stroškov zaradi odprave napak, ugotovljenih v zvezi z deli po Gradbeni pogodbi v letih 2007 in 2008, ki jih je tožeča stranka pri toženi stranki notificirala, vendar jih tožena stranka ni odpravila, zaradi česar naj bi tožeča stranka angažirala drugega izvajalca, ki je napake odpravil, tožeča stranka pa naj bi mu za navedeno plačala vtoževani znesek.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je presodilo, da je enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz prvega odstavka 635. člena Obligacijskega zakonika – OZ ob vložitvi tožbe (2. 2. 2010) potekel. 9. Pritožba tako odločitev sodišče prve stopnje graja z navedbami, da tožeča stranka s svojim odškodninskim zahtevkom ni prekludirana. Pritožba pri tem stoji na stališču, da rok za vložitev tožbe ni pričel teči z dnem notifikacije napake, saj gre po mnenju pritožbe v obravnavanem primeru za odpravo napake na stroške izvajalca in tako za primer povračila navadne škode, ta pa nastane naročniku s tem, da mora plačati storitve drugemu izvajalcu, saj izvajalec, ki je stvarne napake povzročil, napake ni odpravil sam. Ker gre za povračilo navadne škode, mora biti po navedbah pritožbe za to, da se zahtevek sploh lahko uveljavi, izpolnjen tudi pogoj, da škoda nastane, saj prej tožnik nima zahtevka – tega ima šele, ko naročnik angažira drugega izvajalca in mu dela plača, saj se šele tedaj zmanjša njegovo premoženje in tedaj lahko zahteva povračilo škode zaradi tega zmanjšanja. Pritožba nadalje trdi, da kadar se naročnik odloči, da bo napako uveljavljal sam na stroške izvajalca, ni mogoče govoriti o nastanku pravice do jamčevalnega zahtevka (povračila stroškov) vse dokler strošek (škoda) zaradi odprave napake dejansko ne nastane oziroma povedano drugače, nastanek pravice do jamčevalnega zahtevka nastane šele, ko naročnik angažira drugega izvajalca in mu plača odpravo napak prvotnega izvajalca, zato je potrebno enoletni rok za sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za povračilo stroškov za odpravo napak šteti od dneva, ko so stroški dejansko nastali, torej ko je naročnik plačal drugega izvajalca za izvedbo storitve odprave napak prvotnega izvajalca.

10. Tako stališče pritožbe je pravno zmotno. Že prvostopenjsko sodišče je obširno, argumentirano in pravilno odgovorilo, da je mogoče zahtevek tožeče stranke presojati zgolj na podlagi določb o jamčevanju za stvarne napake pri gradbeni pogodbi, ki ga je potrebno uveljaviti v kratkem, enoletnem prekluzivnem roku. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge prvostopenjske sodbe sklicuje. Pri tem dodaja, da je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebno pravilo o odgovornosti za stvarne napake pa izključuje uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti.1

11. Če obstaja napaka, je temeljni zahtevek naročnika zahtevek za odpravo napake (prvi odstavek 637. člena OZ), kar ni pravzaprav nič drugega kot izpolnitveni zahtevek, saj s tem naročnik vztraja pri tem, da podjemnik opravi posel tako, kot je bilo dogovorjeno. Sprva torej naročnik praviloma sploh nima drugih zahtevkov kot prav tega.2 Če je naročnik določil rok za odpravo napake, ima po brezplodnem preteku roka še nadaljnje pravice, kot izhajajo iz tretjega odstavka 639. člena OZ, in sicer lahko napako odpravi sam, zniža lahko plačilo ali pa odstopi od pogodbe. Praviloma je mogoče jamčevalne zahtevke v zvezi z isto napako uveljavljati samo alternativno, ni jih torej mogoče kumulirati. Povedano drugače, naročnik lahko izbere eno od možnosti, ne pa dveh ali celo vseh treh hkrati.

12. Pravica naročnika odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo pravico od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Če naročnik med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odpraviti napako na stroške podjemnika, ima torej od podjemnika pravico zahtevati povrnitev vseh stroškov, ki so mu nastali zato, ker je zagotovil odpravo napake. Plačilo drugemu podjemniku ima v razmerju med naročnikom in (prvim) podjemnikom, ki odgovarja za napake, značilnost stroškov odprave napak. Ker gre za jamčevalni zahtevek, je za presojo vsebine naročnikove pravice odpraviti napake na podjemnikove stroške pomembno, da je naročnik svojo pravico sodno uveljavljal v enem letu od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ),3 sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha.

13. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo (24. točka obrazložitve) in to pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka napake grajala v okviru zapisnikov z dne 19. 12. 2007 in z dne 20.12.2007 (A67), zapisnika z dne 21. 12. 2007 (A68), dopisa tožene stranke z dne 23. 6. 2008 (A70) in zapisnika z dne 15. 5. 2008 (A69), pri čemer iste napake, ki jih je torej tožeča stranka grajala v navedenih zapisnikih, nato izhajajo tudi iz seznama napak s fotografijami z dne 24. 11. 2008 (A61), kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato za trenutek notifikacije napak štelo obdobje, za katerega tožeča stranka trdi, da je napake grajala in da je prekluzivni rok začel teči najkasneje poleti 2008, kar je za tožečo stranko najbolj ugodno, saj je bilo tedaj izdano tudi uporabno dovoljenje (20. 8. 2008). Ker je tožbo vložila 2. 2. 2010, je to po poteku relevantnega enoletnega prekluzivnega roka, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Če gre namreč za škodo, ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake z delom, je povrnitev stroškov za odpravo napake eden od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka.4 Tožeča stranka zahteva v tem postopku povračilo stroškov zaradi odprave napak po drugem podjemniku, zato bi lahko sodno uveljavljala povračilo teh stroškov le v enoletnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ.

14. Da zahteva sedaj tožeča stranka povrnitev že plačanih stroškov v obliki navadne škode, tega ne spremeni, saj bi sicer navedeno pravno pravilo izgubilo svoj smisel, ki je v odpravi negotovosti glede spornega razmerja.5 Gre za sicer strogo omejitev odgovornosti za nepravilno izpolnitev. Zaradi kratkega prekluzivnega roka, ko naročnik pogosto niti še ne ve, kakšni stroški mu bodo nastali, in posledično zaradi varstva te njegove pravice, pa je naročniku omogočeno, da sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov potrebnih za odpravo napak, torej tudi če odprave teh napak še ni zagotovil. Zato je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da bi drugačno tolmačenje kot ga zagovarja pritožba, pomenilo nezakonito in neustavno omejitev pravice naročnika do sodnega varstva, ker bi moral tožbo vložiti še preden bi mu stroški nastali.

15. Pri tem je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se peti odstavek 639. člena OZ, ki določa, da ima v vsakem primeru naročnik tudi pravico do povračila škode, nanaša na škodo zaradi zaupanja oziroma refleksno škodo, ne pa na navadno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku. Navedena zakonska določba res omogoča naročniku uveljavljati odškodninski zahtevek za povrnitev škode poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka, vendar mora napaka opravljenega posla poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda), povzročiti tudi nadaljnje druge negativne posledice – druge oblike škode (škoda zaradi zaupanja, refleksna škoda).6 Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da končna primopredaja sploh še ni bila opravljena in da rok za grajanje napak še ni pričel teči (zato tudi ne prekluzivni rok), zaradi česar naj bi bila po stališču pritožbe nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do končne primopredaje prišlo, ko je tožeča stranka pričela objekt uporabljati (kuhinjo, restavracijo in kotlovnico januarja 2008, prizidek pa skupaj s stopniščem septembra 2008), pri čemer naj bi se prvostopenjsko sodišče napačno sklicevalo tudi na dejstvo, da je bilo januarja oziroma avgusta 2008 izdano uporabno dovoljenje za omenjene dele hotela.

17. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve svoje odločitve pravilno zaključilo, da ima pogodbeno dogovorjen način primopredaje, ki sta ga pravdni stranki dogovorili v okviru 14. člena Gradbene pogodbe,7 v okviru pogodbene avtonomije sicer res prednost, vendar ob dejstvu, da stranki nesoglasij v zvezi z odpravo napak in izročitvijo dokumentacije nista razrešili, ni mogoče zagovarjati stališča, da do primopredaje objekta še vedno ni prišlo, saj bi bila taka situacija nesprejemljiva, tožeča stranka pa v tem času v objektu ves čas opravlja svojo dejavnost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da sta pravdni stranki s tem sprejeli tudi možnost, da bo do primopredaje in začetka teka rokov za notifikacijo napak preteklo več časa. Taka razlaga je v nasprotju z določbami, ki se nanašajo na dolžnost pregleda izvršenega dela in obvestitve podjemnika, saj je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (prvi odstavek 633. člen OZ).

18. Pri tem pritožba tudi nima prav, ko trdi, da sta z besedilom 14. člena Gradbene pogodbe pravdni stranki izključili uporabo PGU pri primopredaji. Šteje se, da so pogodbeniki privolili v uporabo uzanc, če ni s pogodbo o izvajanju del na gradbenih objektih njihova uporaba v celoti ali deloma izključena (2. člen PGU). Izključitev PGU mora biti torej izrecna, le delno drugačen dogovor za primer primopredaje uporabe zato uporabo PGU ne izključuje kar sam po sebi.

19. Glede na samo besedilo 14. člena Gradbene pogodbe (da se ob primopredaji izroči dokumentacija, ki je potrebna za tehnični pregled) in ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je bil tehnični pregled opravljen in uporabno dovoljenje izdano, tožeča stranka pa je objekt prevzela (in ga tudi uporablja) najkasneje od konca maja 2008 (teh dejstev pritožba ne izpodbija), je zato sodišče prve stopnje ob uporabi 112. člena PGU pravilno zaključilo, da je takrat prišlo do primopredaje in je zato tedaj tudi pričel teči tudi rok za grajanje napak. Pritožbeni očitek, da do prevzema sploh še ni prišlo, je zato neutemeljen, razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa so pravilni.

20. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo opredelilo tudi do izjeme, določene v 636. členu OZ (če je izvajalec s svojimi ravnanji zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da navedene zakonske določbe v danem primeru ni mogoče uporabiti, ker: 1) je tožeča stranka sama trdila, da se vsi vtoževani računi nanašajo na dela, potrebna za odpravo napak, ki jih tožena stranka sama ni nikoli odpravljala, in 2) tudi če je tožena stranka zagotavljala odpravo določenih pomanjkljivosti, je to storila v okviru elektronskih sporočil, poslanih po poteku prekluzivnega roka, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje rok za uveljavljanje napak pričel teči najkasneje poleti 2008, elektronska sporočila tožene stranke, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa so bila poslana oktobra 2009. Sodišče prve stopnje se tako niti ni spuščalo v presojo, ali je sama ravnanja tožene stranke glede na njihovo vsebino mogoče subsumirati pod določbo 636. člena OZ, temveč je zgolj ugotovilo, da tudi če bi za taka ravnanja šlo, slednje ni relevatno, saj je bilo to storjeno po tem, ko je enoletni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov že potekel. 21. Pritožba navedeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča napada iz razloga, da je bila že ugotovitev sodišča prve stopnje o pričetku teka enoletnega roka materialnopravno napačna. Ker so se pritožbeni očitki s tem v zvezi izkazali za neutemeljene, je neutemeljena pritožba sedaj tudi v tem delu in v zvezi s tem, da je zavajanje tožene stranke (zagotavljanje odprave napak) prepozno, ker niti rok za grajanje napak še ni pričel teči. Pri tem pritožba tudi neutemeljeno trdi, da se je zavajanje s strani tožene stranke pričelo takoj, saj je tožena stranka tožeči stranki vseskozi obljubljala, da bo napake odpravila, kar naj bi tožeča stranka trdila ves čas postopka. Slednje ne drži. V okviru trditev glede odprave napak se je namreč tožeča stranka sklicevala, da je konec septembra 2009 zakoniti zastopnik tožene stranke zakonitemu zastopniku tožeče stranke obstoj pomanjkljivosti v celoti priznal in zatrdil, da bodo v prihodnjih dneh napake v celoti odpravljene (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 26. 5. 2010, str. 5 in 6; list. 33 in 34 v spisu), slednje pa naj bi izhajalo tudi iz (priloženih) elektronskih sporočil z dne 13. 10. 2009, 15. 10. 2009, 20. 10. 2009, 21. 10. 2009 in 27. 10. 2009 (A64). Do teh elektronskih sporočil se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (28. točka) in zaključilo, da so bila poslana po poteku enoletnega prekluzivnega roka. Enako velja za sestanek zakonitih zastopnikov, saj se je odvijal septembra 2009. Drugih (konkretnih) trditev s tem v zvezi tožeča stranka ni podala. Poleg tega pa so pritožbene trditve, da je tožena stranka tožeči stranki vseskozi obljubljala odpravo napak, povsem pavšalne in nekonkretizirane (tožeča stranka ne navede niti katera oseba in kdaj je obljubljala odpravo napak, za katere napake je šlo, na kakšen način in komu je bilo slednje obljubljeno ipd.) ter tudi zato neutemeljene.

22. Poleg tega je v tem delu pritožbe tožeča stranka sama s seboj v nasprotju. Tožeča stranka zahteva namreč povračilo stroškov, ki jih je imela z odpravo napak po drugem izvajalcu. Pri tem sama trdi (tako v vlogi z dne 16. 6. 2014 – sprememba tožbe kot sedaj v pritožbi), da izkazuje škodo z računi, v veliki meri izdanimi konec 2008 in v letu 2009 (A87 do A112).8 Tako vsaj za odpravo napak, ki naj bi bila izkazana preko računov, izdanih do konca septembra oziroma oktobra 2009, ne more veljati, da jo je tožena stranka zavajala v zvezi z odpravo napak, saj so bile napake, kot to trdi tožeča stranka sama, očitno že odpravljene po drugem izvajalcu. Če so bile napake že odpravljene, tožena stranka tožeče stranke ni mogla zavajati, da jih bo odpravila, saj napak (vsaj teh, stroški za odpravo katerih so predmet tega postopka) ni bilo več – odpravila jih je tožeča stranka sama, po drugem izvajalcu. Pritožbene trditve v zvezi z zavajanjem so tudi iz tega razloga neutemeljene.

23. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o procesnih kršitvah. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo njene z Ustavo zagotovljene pravice (22. člen Ustave), ker zaradi (napačne) zavrnitve odškodninskega zahtevka zaradi prekluzije ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti dokaza s postavitvijo novega izvedenca. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na temelju zamude roka iz prvega odstavka 635. člena OZ pravilna, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov, ki so bili predlagani v zvezi s pravno neodločilnimi dejstvi. Sodišče namreč ne izvaja dokaza, ki ne služi za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku. To velja tudi za izvedbo dokaza z izvedencem, pri čemer sodišče prve stopnje svoje odločitve na sicer že izdelano izvedensko mnenje v tej zadevi niti ni oprlo, zaradi česar pravilno tudi ni odločalo o imenovanju novega izvedenca.

24. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih III in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je pri tem opredelilo le do tistih navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 2.536,00 EUR za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002) in 22 % DDV, skupaj 3.118,32 EUR. Tako odmerjene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Tako tudi VSL sodba I Cp 436/2013. 2 Pri tem sicer veljata dve izjemi določeni v 638. členu in tretjem odstavku 637. člena OZ, kar pa ni relevantno za dani primer. 3 Prim. dr. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 870-871. 4 Prim. tudi VSL sodba in sklep II Cp 1514/2015. 5 Prim. VSL sodba I Cp 1000/2017, I Cp 3214/2010 idr. 6 Ibid. 7 14. člena Gradbene pogodbe določa: "Kvalitetni in količinski pregled pogodbenih del opravijo naročnik, pooblaščenci naročnika – nadzorniki posameznih del in zastopnik izvajalca v 8 dneh po obvestilu izvajalca o dokončanju vseh del. Primopredaja del se opravi po vsaki končani fazi gradnje posebej, na koncu pa se opravi še konča primopredaja del. Končna primopredaja izvršenih del se izvrši takoj po odpravi vseh pomanjkljivosti s tehničnega in kvalitetnega pregleda ter po izdaji uporabnega dovoljenja, hkrati se izvrši tudi končni obračun del. Ob primopredaji bo izvajalec izročil uporabniku vso zahtevano tehnično dokumentacijo, ki jo je prejel ob podpisu pogodbe, z vnesenimi morebitnimi spremembami (PID) in POV za vsa dela v 5 izvodih, kakor tudi vso potrebno ostalo dokumentacijo (garancije, geodetski posnetek stanja in komunalnih vodov), ki je po ZGO-1 zahtevana za tehnični pregled." 8 Glede na trditve tožeče stranke (r. 22, list. 76) sta bila le 2 računa izdana oktobra in novembra 2009.