Jedro

Zoper zapisnik in končni zapis ni sodnega varstva.

Izrek

1. Za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. 2. Tožba tožeče stranke A.A. zoper toženo stranko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Celje, vložena dne 26.4.2002, se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo, vloženo dne 26.4.2002, pred Okrožnim sodiščem v Celju izpodbijala zapisnik z dne 8.3.2002 o opravljenem prvem izrednem nadzoru, izdani končni zapis tožene stranke z dne 15.4.2002 ter predlagala "zavrnitev uporabe" nekaterih splošnih pogojev iz Področnega dogovora za bolnišnice za pogodbeno leto 2000 oziroma 2001 in Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2000 oziroma 2001, ki se nanašajo na vključitev generičnega zdravila Eritropoetin v ceno dialize, in nekaterih splošnih pogojev iz Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2000 oziroma 2001 in Pravilnika o nadzoru nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb z dne 29.9.1999, s katerimi so določene pravice in obveznosti v postopku izvajanja nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 21.3.2006 sklenilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka izpodbija ugotovitve nadzora, podane v končnem zapisu, ta pa je dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilec javnega pooblastila, zato je o tožbi, s katero se ta končni zapis izpodbija, stvarno pristojno odločati upravno sodišče. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 14.5.2008, zavrnilo ter se pri odločitvi sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Upr 1/2004 z dne 22.11.2004. Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, pristojnosti ni sprejelo. Navedlo je, da je vrhovno sodišče v podobnih zadevah že večkrat odločalo ter zavzelo stališče, da končni zapis ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristi tožeče stranke, niti ni drug akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je dne 4.11.2008 Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagalo, da odloči o nastalem sporu o pristojnosti.

V zadevi ni podana sodna pristojnost. Pristojnost sodišč za odločanje v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb ureja Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji). V skladu z določbo 2. odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz navedb v tožbi in tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala pogodbo, sklenjeno s toženo stranko, niti da bi uveljavljala zahtevek v zvezi z izvajanjem te pogodbe. Sporni zapisnik oziroma končni zapis bi bila lahko v sporu pred sodiščem splošne pristojnost obravnavana le kot dokazni listini v okviru ocene dokazov. Zato tudi vrhovno sodišče meni, da spora v obravnavani zadevi ni mogoče opredeliti za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za sojenje o katerih so pristojna v skladu z določbami ZPP sodišča splošne pristojnost. Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/02 - odl. US), ki je veljal v času vložitve tožbe, v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Upravni akt pa je po določbi 3. člena ZUS po tem zakonu dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu. Tudi po sedaj veljavnem Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu z določbo 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Glede na citirana zakonska določila ni mogoče sklepati, da bi izpodbijani zapisi (zapisnik št. CEIZR2 o opravljenem 1. izrednem nadzoru z dne 8.3.2002 in končni zapis št. CEIZR2K z dne 15.4.2002), ki so predmet spora v tej zadevi, bili izdani v upravno-pravnem razmerju oziroma da bi imeli pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Ker s končnim zapisom oziroma zapisnikom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga ni mogoče šteti niti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Hkrati tudi ne gre za akt ali dejanje, ki bi pomenilo poseg v ustavne pravice posameznika, niti za akt, izdan v obliki predpisa. Zato tudi stvarna pristojnost sodišča v upravnem sporu v tej zadevi ni podana (glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo enako stališče že v sklepih I Up 870/2000 z dne 9.5.2002, VIII R 9/2005, I Up 303/2005 z dne 29.8.2007, I Up 663/2007 z dne 8.11.2007). Iz navedb v obravnavani tožbi in tožbenega zahtevka izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z nekaterimi splošnimi pogoji iz Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2000 oziroma 2001 in Področnega dogovora za bolnišnice za leto 2000 oziroma 2001 in zato v tožbenem zahtevku (3. in 4. odstavek) tudi predlaga "zavrnitev uporabe" določenih splošnih pogojev iz navedenih dogovorov, vendar pa se ta del zahtevka navezuje in nanaša na vodenje postopka in ugotovitve tožene stranke v zapisniku z dne 8.3.2002 in končnem zapisu z dne 15.4.2002, ki pa glede na navedeno ne moreta biti predmet sodnega varstva.

Na odločitev ne vpliva, da iz Pravilnika o nadzorih (interni akt tožene stranke) izhaja zaključek, da opredeljuje končni zapis kot posamični upravni akt. Pravilnik določa sicer tudi, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo (18. člen), vendar za to ni podlage, saj navedeni pravilnik ni niti zakon niti drug zakoniti predpis, ki bi lahko bil podlaga za določanje sodne pristojnosti.

Na podlagi določb 1. in 2. odstavka 18. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in tožbo zavrže. Ker v tej zadevi glede na gornje ugotovitve ni predvidena pristojnost niti sodišča splošne pristojnosti, niti pristojnost specializiranih sodišč, se je vrhovno sodišče moralo opredeliti tudi do sodne pristojnosti nasploh. Ker glede na vsebino spora sodno varstvo ni predvideno, je sodišče na podlagi določb ZPP ugotovilo, da spor v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost, zato je tožbo zavrglo.