Jedro

Tožnika sta terjatev za plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker nista prejemala plače za delo, ki sta ga dejansko opravljala, ampak za dolžnost, na katero sta bila formalno razporejena, lahko uveljavljala neposredno pred delovnim sodiščem, ker gre za denarno terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I/1, II/1 in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki obračun in izplačilo razlike v plači za čas od 7. 5. 2001 do 1. 4. 2004 in sicer za prvega tožnika razliko: za čas od 7. 5. 2001 do 30. 9. 2001 med plačo, ki jo je prejemal z upoštevanjem količnika v višini 2,10 in dodatka v višini 10% na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi ter plačo za dolžnost vojaka I varnostnika, voznika z upoštevanjem količnika 2,00 in dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi in dodatka v višini 15% osnovne plače na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS, in za čas od 1. 10. 2001 do 1. 4. 2004 med plačo, ki jo je prejemal z upoštevanjem količnika v višini 2,20 in dodatka v višini 10 % na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi ter plačo za dolžnost vojaka I varnostnika, voznika z upoštevanjem količnika 2,10 in dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi in dodatka v višini 15 % osnovne plače na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS. Za drugega tožnika pa za čas od 7. 5. 2001 do 30. 9. 2001 med plačo, ki jo je prejemal z upoštevanjem količnika v višini 2,00 in dodatka v višini 10 % na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi ter plačo za dolžnost vojaka I varnostnika, voznika z upoštevanjem količnika 2,00 in dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi in dodatka v višini 15 % osnovne plače na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS, in za čas od 1. 10. 2001 do 1. 4. 2004 med plačo, ki jo je prejemal z upoštevanjem količnika v višini 2,10 in dodatka v višini 10% na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi ter plačo za dolžnost vojaka I varnostnika, voznika z upoštevanjem količnika 2,10 in dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi 107. čl. Zakona o obrambi in dodatka v višini 15% osnovne plače na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS. Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožnikov v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od razlike plač, natekle do 16. 2. 2003 in povračilo stroškov postopka z obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov zavrže. Tožena stranka se s sodbo prvostopenjskega sodišča ne strinja, saj bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči zaradi zamude prekluzivnega, z zakonom določenega roka za sodno varstvo. Po prepričanju tožene stranke predmetni spor, ki je spor o dejanskem opravljanju dela in o določitvi osnovne plače, ne sodi med spore o denarni terjatvi. Ker ne gre za čisto denarno terjatev, bi moral biti na podlagi 2. odstavka 100. a člena ZObr sprožen predhodni postopek pri delodajalcu. Tožnika nista pravočasno vložila tožbe, saj sta zamudila rok, kot ga v primeru molka organa določa specialni predpis, to je 8. odstavek 100. a člena ZObr. Pri tem se tožena stranka sklicuje na prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in sicer na odločbi opr. št. Pdp 441/2005 ter Pdp 1372/2006. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Drugostopenjsko sodišče je o tej pritožbi enkrat že odločalo in takrat je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da v tej zadevi ne gre za denarno terjatev, s katero bi se delavec v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) lahko obrnil neposredno na sodišče. Tožnika sta na toženo stranko sicer naslovila zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, tožena stranka o tej zahtevi ni odločila v zakonsko določenem roku, tožnika pa tožbe nista vložila v predpisanem roku iz osmega odstavka 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/2002, 67/2002, 40/2004) zaradi neenotne prakse pritožbenega sodišča glede vprašanja sodnega varstva za tovrstne zahtevke je pritožbeno sodišče dopustilo revizijo.

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 137/2008 z dne 25. 1. 2010 reviziji obeh tožnikov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče se je postavilo na stališče, da takšno terjatev, kot jo uveljavljata tožnika (zahtevata plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker nista prejemala plače za delo, ki sta ga dejansko opravljala, pač pa za dolžnost, na katero sta bila formalno razporejena) delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker tožnika tožbe nista vložila v roku iz osmega odstavka 100. a člena ZObr, potem ko tožena stranka ni odločila o njunem zahtevku za izplačilo razlik v plači. Tožnika sta v tem sporu postavila denarni zahtevek, ki je sicer res opisen, vendar je kljub temu iz njega povsem jasno razvidno, kakšno razliko v plači vtožujeta. Pred vložitvijo take tožbe tožnika nista bila dolžna vložiti zahteve za uveljavljanje pravic v smislu določbe drugega odstavka 100. a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. V skladu z osmim odstavkom 100.a člena ZObr pa delavec lahko v nadaljnjih 30-dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora. ZObr je sicer specialni predpis v razmerju do Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ker pa ne določa ničesar o uveljavljanju denarnih zahtevkov, je potrebno šteti, da je določba četrtega odstavka 204. člena ZDR specialni predpis napram določbi 100.a člena ZObr. Navedeno pomeni, da tudi delavec, za katerega sicer veljajo določbe ZObr, denarne terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Okoliščina, da sta tožnika pred vložitvijo tožbe na toženo stranko naslovila zahtevka za izplačilo razlik v plači, ne pomeni, da bi tožbo z denarnim zahtevkom lahko vložila samo v roku iz osmega odstavka 100.a člena ZObr, potem ko tožena stranka na njuna zahtevka ni odgovorila v roku 60 dni. Predhodni zahtevek za izplačilo razlik v plači ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato tudi dejansko vloženi zahtevek ne more pridobiti takšne vloge.

Pritožba niti ne izpodbija vsebinskih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, saj se omejuje le na ugovor neizpolnjene procesne predpostavke, zaradi katere bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Sicer pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo sama priznala, da sta tožnika na podlagi ukazov dejansko opravljala dela in naloge na formacijski dolžnosti vojaka I – varnostnika voznika.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikoma za sporno obdobje dosodilo vtoževano razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jima šla za dejansko opravljeno delo. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitve, da je šlo v spornih primerih za začasne razporeditve, saj so bili ukazi časovno omejeni, sklicevali pa so se tudi na 122., 123. in 125. točko Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 49/1996, v nadaljevanju pravila), kar pomeni, da gre za opravljanje nalog v začasnih skupinah in enotah. V 98. členu ZObr je izrecno določeno, da pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v primeru začasne razporeditve nad 30 dni, pridobi pravice iz nove formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje. Na novi formacijski dolžnosti so za oba tožnika ugodneje določene pravice v zvezi z dodatki, saj dodatek na podlagi 107. člena ZObr znaša 20 % in ne 10 %, kot je znašal na prejšnji formacijski dolžnosti, razen tega pa jima na novi formacijski dolžnosti pripada še dodatek v višini 15 % na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih, zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/1996 s spremembami, v nadaljevanju uredba). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikoma utemeljeno dosodilo razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jima šla na novi formacijski dolžnosti ob upoštevanju navedenih dodatkov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.