Jedro

Storilec kaznivega dejanja poneverbe mora biti upravičen na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, sodišče pa v obrazložitvi svoje sodbe ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem oškodovanke.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se razveljavita sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 50523/2010 z dne 20. 8. 2013 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 50523/2010 z dne 5. 2. 2014 in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 50523/2010 z dne 20. 8. 2013 obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe po drugem in prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenki je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 za obe kaznivi dejanji izreklo enotno kazen 2 let zapora in stransko denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, torej skupno 12.500,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka. Oškodovanko Osnovno šolo ... pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 50523/2010 z dne 5. 2. 2014 pritožbo zagovornika obsojenke kot neutemeljeno v celoti zavrnilo, ob reševanju pritožbe zagovornika pa je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti glede pravne opredelitve dejanja in odločbe o kazni spremenilo tako, da je ravnanji obsojenke, opisani pod točki I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, za katero je obsojenki izreklo kazen 1 leta in 11 mesecev zapora. V ostalem delu je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 1. 5. 2014 iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zaradi absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter spremeni pravnomočno sodbo in obsojenko oprosti kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zagovornik opozarja, da je bistven element kaznivega dejanja poneverbe ravno okoliščina, da mora biti storilcu neka nepremična stvar zaupana v zvezi z njegovim delom, pri zaupanju stvari pa naj bi šlo predvsem za fizično razpolaganje ali drugo razpolaganje na podlagi posebnega pooblastila. Zagovornik poudarja, da se ni mogoče strinjati z zaključki sodišč prve in druge stopnje, da naj bi bil obsojenki zaupan denar in da je imela z njim pravico razpolagati, saj naj opravljanja računovodskih storitev ne bi bilo mogoče razlagati na način, da je bil obsojenki denar zaupan že s tem, ker je opravljala računovodske posle. Po mnenju zagovornika je bila obsojenka upravičena opravljati različne obračune in pripravljati plačilne naloge, ki pa bi jih naj izvršili drugi osebi. Zato naj ne bi bilo mogoče na škodo obsojenke tako široko tolmačiti kazenskega zakona v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem poneverbe in zaključiti, da je obsojenka sama imela pooblastilo za razpolaganje z denarjem. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih poudarja, da naj obsojenka ne bi imela pravice do razpolaganja z denarjem, temveč naj bi bila zgolj pooblaščena za pripravljanje plačilnih nalogov. Po stališču zagovornika bi na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin bilo mogoče priti kvečjemu do zaključka, da je obsojenka z goljufivim ravnanjem in z uporabo ponarejenih listin dosegla, da je razpolagala z denarjem, tako da je zavajala ravnateljico in njeno pomočnico (čeprav se obramba temu zaključku še vedno upira), nikakor pa ne do zaključka, da je bil obsojenki denar zaupan v zvezi z njenim delom. Sodišči prve in druge stopnje sta po navedbah zagovornika napačno uporabili materialno pravo s tem, ko naj bi naredili napačen zaključek, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bili razlogi sodbe glede odločilnega dejstva, da je bil obsojenki zaupan denar v zvezi z njenim delom, nejasni.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 18. 6. 2014 na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po mnenju vrhovne državne tožilke naj bi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izražal le svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje ter podajal lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju vrhovne državne tožilke zagovornik s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovna državna tožilka navaja, da zagovornik zatrjevanih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z ničemer ni konkretiziral in jih naj zato tudi naj ne bi bilo možno presoditi. Po stališču vrhovne državne tožilke preveritev izreka sodbe pokaže, da slednji vsebuje vse zakonite znake obsojenki očitanega kaznivega dejanja.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku, zagovornik se o njem ni izjavil, obsojenka pa je nanj podala odgovor z dne 14. 11. 2014, v katerem je navedla, da je kot računovodkinja sicer imela vpogled v celotno finančno poslovanje, da pa nikoli ni imela možnosti, niti ni bila pooblaščena in za to ni imela gesla nakazovati denarnih sredstev iz računa. Obsojenka navaja, da naj bi v zavodu potekal plačilni promet preko računalniškega omrežja, kar pomeni, da je bil za izplačila potreben posebni računalniški program, ki je za nakazila virmanov zahteval geslo za potrditev in izvršitev nakazila. Po zatrjevanju obsojenke naj bi virmani, ki so šli v plačilo, bili s strani podpisnice vedno pregledani in podpisani, sama pa naj ne bi mogla pošiljati virmanov v plačilo, ker naj ne bi imela gesla, s katerim se je nakazilo sprovedlo preko računalniškega programa. Obdolženka je v svojem odgovoru izjavila, da kaznivega dejanja, za katero so jo obsodili, ni storila, saj naj nikoli ne bi imela orodja, s katerim bi ga lahko izvršila, kljub temu pa so ji sodili, da je sama razpolagala z denarnimi sredstvi, kar naj ne bi držalo.

B.

6. Bistven zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe tako po prvem odstavku 245. člena KZ kot po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki ga razlikuje od drugih podobnih kaznivih dejanj, je v tem, da si storilec prilasti denar, drugo premično stvar ali drug del premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti (po prvem odstavku 209. člena KZ-1 tudi v zvezi z zaposlitvijo, pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi). Pri tem kaznivem dejanju storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to izvrši na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem določene dejavnosti, dolžnosti skrbnika ali kot uradni osebi. Zakonski znak, da je bil storilcu zaupan denar, druga premična stvar ali premoženje, pomeni, da je storilec imel pooblastilo za razpolaganje z njimi. Zaupanost premoženja kot zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe je treba razlagati kot pravico storilca na pravno veljaven način razpolagati s tujimi premoženjskimi pravicami na način, da jih prenaša, obremenjuje, spreminja ali razpolaga na drug način, pri čemer ni nujno, da bi storilec imel tudi fizično posest nad zaupanim premoženjem oziroma premičnimi stvarmi. Zato ne more iti za kaznivo dejanje poneverbe v primerih, kadar storilec ni imel pravice na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, temveč je v tuje premoženje posegel s preslepitvijo, zvijačo ali fizično silo.

7. Pri vprašanju, ali je v predmetni zadevi obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem oškodovanke Osnovne šole ..., gre za vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti pa v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik pa ima prav, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri obrazložili obstoja zakonskega znaka zaupanosti premoženja v smislu prvega odstavka 245. člena KZ oziroma prvega odstavka 209. člena KZ-1, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Sodišče prve stopnje je namreč v 22. točki obrazložitve sodbe zgolj navedlo, da je obsojenka kot računovodkinja na Osnovni šoli ... razpolagala z denarjem, ki ji je bil zaupan v zvezi z njenim delom, saj je morala pripravljati in realizirati virmanske naloge za izplačila posameznim dobaviteljem oziroma pogodbenim partnerjem osnovne šole. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe pa sodišče ni pojasnilo, iz česa izhaja, da obsojenka virmanskih nalogov ni samo pripravljala, temveč jih je tudi realizirala. Tudi sodišče druge stopnje v 4. točki obrazložitve svoje sodbe ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem oškodovanke. Kot je bilo izpostavljeno zgoraj, mora namreč storilec kaznivega dejanja poneverbe biti upravičen na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, zato obrazložitev sodišča druge stopnje, da naj bi obsojenka z goljufivim ravnanjem in z uporabo ponarejenih listin dejansko dosegla, da je v popolnosti razpolagala s finančnimi sredstvi šole, ne ustreza zakonskemu znaku, da je storilcu premoženje zaupano v smislu prvega odstavka 209. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje poneverbe je namreč bistveno, da je storilec imel pravico na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, ne pa da je to dejansko dosegel s preslepitvijo ali uporabo ponarejenih listin. Uporaba ponarejenih listin je sicer lahko povezana tudi z izvršitvijo kaznivega dejanja poneverbe, vendar v tem primeru ponarejanje listine praviloma služi prikrivanju sledov kaznivega dejanja poneverbe in ne preslepitvi drugega za pridobitev dejanske možnosti razpolaganja s tujim premoženjem, saj mora storilec kaznivega dejanja poneverbe že pojmovno biti upravičen na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, ki si ga prilasti.

9. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju zato moralo biti posebej pozorno na opisani zakonski znak, ali je obsojenka bila upravičena razpolagati z denarjem oškodovanke ter ali si je denar prilastila na način, da je izkoristila dano zaupanje. Zgolj pooblastilo za sestavljanje virmanskih nalogov, ki jih mora nato odobriti in realizirati nekdo drug, temu zakonskemu znaku ne ustreza. Z vidika pravilne pravne kvalifikacije dejanja, na katero zahteva za varstvo zakonitosti prav tako opozarja, bo sodišče v novem sojenju moralo preveriti, ali historični dogodek, ki ga obsojenki očita tožilstvo, sploh ustreza kaznivemu dejanju poneverbe ali gre morda za kakšno drugo kaznivo dejanje.

C.

10. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenke v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.