Jedro

Tožnik nima prav, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, vendar pa bi morala za zakonito odločitev na podlagi 24. člena ZBPP oziroma ustrezno obrazložitev te odločitve na podlagi tega preizkusa navesti okoliščino, iz katere bi očitno izhajalo, da prosilec nima možnosti za uspeh.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 219/2016 z dne 28. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Zavoda RS za šolstvo št. 6901-1790/2016-26 z dne 22. 8. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60340-72/2016/2 z dne 26. 10. 2016, ter kot oprostitev plačila sodnega postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se kot pogoji za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, med drugim tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati. V nadaljevanju podrobno povzema vsebino upravne odločbe, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, pravno podlago za izdajo te odločbe in navedbe iz obrazložitve tako prvostopenjske, kot drugostopenjske odločbe. V zaključku ugotavlja, da „so bile pritožbene navedbe ... upoštevane, v zvezi z njimi pa je v obrazložitvi svoje odločbe že podal pojasnila drugostopenjski organ, katerim organ za BPP sledi in tako pritrjuje njegovi odločitvi“. Pojasnjuje še, da je obseg sodne kontrole (v tovrstnih zadevah, op. sodišča) omejen na presojo pravilnosti postopka in uporabe materialnega prava ter „ocenjuje, da izpodbijana odločba temelji na pravilni pravni podlagi in da na podlagi podatkov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi, postopek s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh“, kar pomeni, da pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP ni izpolnjen.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka z izpodbijano odločbo ni odločala o njegovi prošnji za dodelitev BPP, temveč o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki ga želi vložiti, in je s tem prekoračila svoja pooblastila. Meni tudi, da ni pravilna zakonska ureditev, po kateri Upravno sodišče odloča o dodelitvi BPP, tožnikovi tožbi zoper to odločitev in tudi o tožbi, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP. V zadevi, kot je obravnavana, zato pride do prejudiciranja odločitve v glavni stvari, tako da o zadevi ne bi smelo odločati naslovno sodišče oziroma se služba za BPP pri tem sodišču ne bi smela spuščati v vsebinsko obravnavanje nameravane tožbe. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom „očitne (ne)razumnosti“ (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard „očitnosti“. S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. Tožnik torej nima prav, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, vendar pa bi morala za zakonito odločitev na podlagi 24. člena ZBPP oziroma ustrezno obrazložitev te odločitve na podlagi tega preizkusa navesti okoliščino, iz katere bi očitno izhajalo, da prosilec nima možnosti za uspeh. V nasprotnem primeru odločitve o dodelitvi BPP ni mogoče opreti na 24. člena ZBPP oziroma je treba šteti, da je pogoj iz tega člena izpolnjen.

10. Za zavrnitev dodelitve BPP iz tega razloga torej ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla ne izrecno, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno, iz navedenih razlogov. To pa pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka.

11. Iz navedenega razloga je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Kolikor tožnik uveljavlja „neustreznost“ in s tem posredno neustavnost zakonske ureditve, po kateri sodniki Upravnega sodišča v upravnem sporu odločajo o odločitvah predsednika istega sodišča o odobritvi BPP, sodišče dodaja, da je ustavnost te zakonske določbe že presojalo Ustavno sodišče RS in v odločbi U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012 ugotovilo, da taka ureditev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

14. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).