Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 383/2011

ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.383.2011 Civilni oddelek

odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo telesne bolečine strah duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti duševne bolečine zaradi skaženosti
Višje sodišče v Ljubljani
13. julij 2011

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožnici dosodilo 40.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 996,82 EUR za premoženjsko škodo. Pritožba tožnice je bila zavrnjena, saj sodišče ni našlo bistvenih kršitev postopka ali napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da so bile telesne bolečine tožnice uvrščene v kategorijo hudih, strah je bil prisoten in intenziven, duševne bolečine pa so bile ustrezno ocenjene glede na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je tudi presodilo, da je odškodnina primerna glede na primerljive primere in da so bile vse okoliščine ustrezno upoštevane.
  • Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodoSodišče obravnava vprašanje, kako pravilno odmeriti odškodnino za nepremoženjsko škodo, vključno s telesnimi bolečinami, strahom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
  • Utemeljenost pritožbeSodišče presoja, ali je bila pritožba tožnice utemeljena glede na trditve o nezadostni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča in napačni uporabi materialnega prava.
  • Kategorija telesnih bolečinAli je sodišče pravilno umestilo telesne bolečine tožnice v kategorijo hudih, srednjih ali lažjih bolečin ter določilo njihovo trajanje.
  • Intenzivnost in trajanje strahuAli je sodišče pravilno ocenilo intenzivnost in trajanje strahu tožnice ter njegovo vplivanje na njeno duševno ravnovesje.
  • Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostiKako se odmeri odškodnina za duševne bolečine, ki izhajajo iz zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice.
  • Skaženost in duševne bolečineAli je tožnica upravičena do odškodnine zaradi skaženosti in kako se to presoja po objektivnih in subjektivnih merilih.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 do plačila za nepremoženjsko škodo in 996,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2010 do plačila za premoženjsko škodo, v presežku (do zneska 65.996,82 EUR) pa tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo tudi povračilo 4.851,97 EUR pravdnih stroškov tožnice, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjskemu sodišču očita, da odločitve ni utemeljilo v zadostnih razlogih, da bi bilo mogoče preizkusiti sodbo v zavrnilnem delu. Telesnih bolečin ter nelagodnosti ni umestilo v kategorijo hudih, srednjih ali lažjih in določilo njihovo trajanje znotraj kategorije. Pri individualizaciji odškodnine za strah pa ni natančno in izčrpno ugotovilo vseh subjektivnih in objektivnih okoliščin. Napačna je ugotovitev, da naj bi se tožničin intenziven strah končal po 3 mesecih, saj je zdravljenje trajalo več kot leto dni, strah pa je prisoten še danes, saj mora še vedno hoditi na kontrolne preglede, transplantant pa bo potrebno s časom zamenjati. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo, da funkcionira čisto drugače kot prej: pri vožnjah je omejena na kratke, znane relacije, zelenjavni vrt lahko obdela le po svojih zmožnostih, isto delo pa mora opravljati večkrat. Glede skaženosti pa je iz njene izpovedbe jasno razbrati, da ne gre zgolj za zbujanje pozornosti pri drugih ljudeh. Dosojenih 41,5 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS ni primerljivih s prisojenimi odškodninami za podobne primere, ko sodišča dosojajo od 68 do 192 povprečnih neto plač. Glede na to, da zahteva 67 neto plač, je njen zahtevek v celoti utemeljen in je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka pa navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo v ugodilnem delu pri dosoji odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da dosodi plačilo 24.300,00 EUR ter ustrezno spremeni tudi stroškovni izrek; podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Glede na mnenje izvedenca o utrpljenih bolečinah tožnice in nevšečnostih med zdravljenjem ter izpovedbo tožnice, ki o bolečinah in nevšečnostih ni nič izpovedala, bi bila utemeljena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 10.000,00 EUR. Tudi pri dosoji 5.000,00 EUR odškodnine za strah je prvostopenjsko sodišče močno pretiravalo. Tožnica primarnega strahu ni utrpela, izvedenec je v svoje v mnenje zapisal le, da je bil pri tožnici ves čas zdravljenja prisoten strah za uspešno zdravljenje. Poudarja, da tožničin vid že pred tem dogodkom ni bil dober in da zaradi poškodbe ni bila v življenjski nevarnosti. Pravična odškodnina za strah bi znašala 1.500,00 EUR. Strah za izid zdravljenja ni mogel porušiti tožničinega duševnega ravnovesja. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 16.000,00 EUR je pretirana glede na ugotovitve izvedenca, da je ostrina vida desnega očesa zmanjšana za 5/10 in so torej tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane le za 1/5. Tožnica se še vedno aktivno vklaplja v delovno in življenjsko okolje, le da lahko aktivnosti izvaja v manjšem obsegu. Kontaktnih leč ne more več nositi tudi iz razloga, ker ima kronično glivično bolezen nohtov, zato je pri tožnici indicirano nošenje očal. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila 12.000,00 EUR. Solzenje očesa ne more predstavljati takšnega gnusa in zgražanja pri drugih ljudeh, da bi bila tožnica upravičena do dosojene odškodnine, upravičena bi bila do odškodnine v višini 800,00 EUR.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede na trditveno in dokazno podlago v zvezi z ugotavljanjem višine škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi nepravilnega zdravljenja zavarovanca tožene stranke (temelj odškodninske odgovornosti v pritožbenem postopku ni več sporen), je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Tako kot mu nalaga 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), je pretehtalo vse konkretne okoliščine, ki so vplivale na tožnico (subjektivno merilo), hkrati pa upoštevalo tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s primerljivimi primeri in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z 22. členom Ustave RS, hkrati pa ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti (satisfakcija). Za razsojo o višini odškodnine relevantne dejanske okoliščine je ugotovilo s presojo izvedenskega mnenja dr. K. in tožničine izpovedbe, kateri pritožbeno sodišče pritrjuje. Razlogi sodbe v izpodbijanem delu so jasni in logično utemeljeni, obrazložitev vsebuje konkretne razloge, ki se nanašajo na načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. S strani tožeče stranke očitana kršitev določb postopka, češ da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako ni podana.

Pretrpljene telesne bolečine je prvostopenjsko sodišče umestilo v kategorijo hudih bolečin, ki so trajale 88 dni, za kar je imelo oporo v izvedenskem mnenju in zaslišanju tožnice. Izvedenec je zapisal, da je tožnica trpela hude bolečine desnega očesa od začetka zdravljenja pa do 10 dni po operativnem prenosu roženice. Kot strokovnjak je torej ocenil, da je ves čas trpela bolečine hude intenzitete. Pravdni stranki pa glede te njegove ugotovitve nista imeli pripomb. In tudi tožnica je izpovedala, da je imela hude bolečine (gl. 2. odstavek na 3. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 9. 2010; list. št. 57 spisa), tako da je trditev tožene stranke, da tožnica o bolečinah ni izpovedovala, protispisna. V dejanskih ugotovitvah torej sodišče ni imelo podlage, da bi bolečine, ki jih je trpela tožnica, opredeljevalo po različni intenziteti. Zaključkov prvostopenjskega sodišča o utrpelih nevšečnostih tekom zdravljenja (številni pregledi tekom zdravljenja in še po njegovem zaključku v ožjem smislu, neprijetni in boleči diagnostični postopki, terapije z očesnimi kapljicami in mazili, punkcije očesa, operativna zamenjava roženice) in da ima še vedno bolečine v desnem očesu, če ga obremenjuje, pritožbi ne izpodbijata. Ob navedenih ugotovitvah pa je na 18.000,00 EUR odmerjena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja povsem primerna.

Tako subjektivnemu kot objektivnemu merilu iz 179. člena OZ ustreza tudi na 5.000,00 EUR odmerjena odškodnina iz naslova strahu. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega, da iz zaslišanja tožnice izhaja, da je ves čas med zdravljenjem trpela strah, ki se je med zdravljenjem intenziviral, ko se ji je zdravstveno stanje poslabševalo in je celo začasno izgubila vid. Po predočenju, da je punkcija očesa nevaren in tvegan poseg (uspešen samo v 5 %), je bil tožničin strah prav gotovo zelo intenziven. Gre torej za cca. 3 mesece trajajoč, vedno bolj intenziven strah, ki po zaključku ožjega zdravljenja ni v celoti izzvenel, bil pa je manj intenziven, v določeni meri pa je še vedno prisoten (potrebne so kontrole, zamenjati bo potrebno transplantant). Zato glede na prej navedena merila sodišču ni bilo potrebno posebej ugotavljati ali je bilo tožničino duševno ravnovesje porušeno. Sam dolgotrajen strah namreč povzroči duševno neravnovesje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke je potrebno pojasniti, da ni pravno priznan le strah za življenje, temveč tudi vsak drug dovolj intenziven strah. Ta je bil pri tožnici vsekakor prisoten, saj ji je grozilo, da bo izgubila vid. Dejstvo, da tožničin vid tudi pred tem ni bil dober (nosila je kontaktne leče), nima neposrednega vpliva na odmero višine odškodnine iz naslova strahu. Če oškodovancu grozi, da bo oslepel, ni relevantno ali je moral že predhodno korigirati vid z nošenjem kontaktnih leč. Pritožbene trditve tožeče stranke, da naj bi sodišče ugotovilo, da se je tožničin strah končal po 3 mesecih, so protispisne. Sodišče je namreč upoštevalo vse to, za kar se zavzema pritožba: da se tožničino stanje kljub zdravljenju ni izboljšalo temveč se je poslabševalo, da bo morala še tudi po zaključku zdravljenja redno in pogosto hoditi na kontrole in bo sčasoma potrebno transplantant zamenjati.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Ni torej že sama telesna poškodba tista, ki daje oškodovancu pravico do odškodnine, ampak so to posledice, ki jih čuti v svoji duhovni sferi in se manifestirajo kot duševna bolečina. Zato ni pomemben % zmanjšanja tožničinega vida, temveč kakšne omejitve ima zaradi trajnih posledic škodnega dogodka in kako se te odražajo v njenem življenju. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima tožnica zaradi neadekvatnega zdravljenja 5/10 zmanjšano ostrino vida desnega očesa in visok astigmatizem, izgubila je globinski vid in ostrino vida. Zaradi tega v službi opravlja drugo delo kot pred obravnavanim dogodkom in je še vedno v polovičnem bolniškem staležu, slabši vid pa vpliva tudi na ostala področja tožničinega življenja. Sicer je še vedno sposobna za dela, ki jih je opravljala pred tem, vendar v omejenem obsegu, in sicer to velja za delo doma v gospodinjstvu in na vrtu, pri vožnji avtomobila (ne vozi po avtocesti, v nočnem času samo po znanih poteh, vozi le na krajših relacijah), bistveno manj bere. Zaradi vseh teh omejitev tožnica duševno trpi. Da bi prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi zato, ker ne more več nositi leč, kot meni pritožba tožene stranke, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Glede na opisane omejitve tožnice v svojih aktivnostih je tudi po prepričanju višjega sodišča dosojenih 16.000,00 EUR primerna satisfkacija za duševne bolečine, ki jih tožnica trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, itd. Presoja pa se tudi, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Subjektivno merilo pa pomeni vplivanje vseh navedenih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje nasploh. Subjektivne lastnosti oškodovanca se pri tem upoštevajo do razumne mere. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče po oceni drugostopenjskega primerno upoštevalo. Sprememba tožničine zunanjosti ni le v neprestanem solzenju desnega očesa, temveč ji oko in veka ob obremenitvah tudi zatečeta in se veka pobesi preko očesa. Res je, da ne gre za hudo skaženost, ki bi pri ljudeh vzbujala gnus, vsekakor pa vzbuja pozornost, s tem pa tudi nelagodje pri tožnici. Ob obrazloženem je tožnica upravičena tudi do odškodnine iz tega naslova, in sicer tudi po oceni višjega sodišča dosojenih 1.000,00 EUR ni ne preveč ne premalo.

Skupaj je sodišče tožnici za nepremoženjsko škodo dosodilo nekaj čez 41 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Z dosojo take odškodnine je zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, saj je po eni strani ustrezno individualizirana, po drugi strani pa umeščena glede na odškodnine za primerljive škode. Za hudo okvaro vida, kot jo je utrpela tožnica, sodišča priznavajo od približno 20 (VS 001930 iz baze NEGM Vrhovnega sodišča RS) pa nekje do 51 neto povprečnih plač (VS 002013). Iz knjige dr. Dunje Jadek Pensa Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana, GV (gl. primer 119 na strani 155) je moč razbrati, da se odškodnina v višini, kot jo zahteva tožeča stranka (dosojenih je bilo 68 neto povprečnih plač, tožnica pa se zavzema za 67 neto povprečnih plač) dosoja v primerih, ko so posledice in zato omejitve v življenjskih aktivnostih večje od tožničinih (oškodovanec ne sme dvigovati težjih bremen, opravljati težjih del, del v sklonjenem položaju, delati na soncu, v prahu, intelektualna dela lahko opravlja le 2 uri na dan, razen tega je bil oškodovanec star šele 16 let). Drugi primeri iz navedenega dela, kjer je bila dosojena bistveno višja odškodnina kot tožnici, pa niso primerljivi, saj so oškodovanci utrpeli tudi poškodbe drugih delov telesa ali pa so izgubili vid vsaj na eno oko. Z višino nekaj čez 41 povprečnih plač je tožnici prisojena relativno visoka odškodnina, ki pa ne odstopa od uveljavljene sodne prakse in je ustrezno individualizirana. Potrebno je upoštevati specifičnost primera, to je upravičenosti tožnice do relativno visoke odškodnine iz naslova strahu, ki se je pri tožnici intenziviral z začasno izgubo vida, grozilo ji je celo, da bo na eno oko trajno oslepela. Pa tudi bolečine, ki jih je trpela, so bile ves čas hude intenzitete in so trajale relativno dolgo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pa tudi kršitev, na katere je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbami nista uspeli, morata pravdni stranki nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia