Jedro

Pooblastilo ne preneha, če stranke umre, izgubi procesno sposobnost ali če se zamenja njen zakonski zastopnik; pravni naslednik stranke oziroma nov zakonski zastopnik pa lahko prejšnje pooblastilo prekliče. Ker tožnik ni izkazal, da bi bilo pooblastilo preklicano, je bila vročitev sklepa z vročitvijo tožnikovi ženi kot pooblaščenki pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote A., št. ... z dne 19. 7. 1999, s katerim je ta po uradni dolžnosti obnovila postopek ugotovitve državljanstva za B.B., ki je bil končan z odločbo z dne 27. 3. 1995. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 2. 7. 2004 sledila napotkom sodbe in po ponovni preučitvi zadeve ugotovila, da je pritožba tožnika z dne 25. 9. 1999 prepozna. V skladu z napotilom iz navedene sodbe je ugotovila, da so izpolnjene tudi procesne predpostavke za obravnavo pritožbe. Pri tem je ugotovila, da ima pritožnik aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper sklep prvostopnega organa, ki je po uradni dolžnosti obnovil postopek ugotovitve državljanstva za B.B. Pravni naslednik imenovane C.C. je že umrl, zato je bilo treba ugotoviti, ali je tožnik pravni naslednik pokojnega. Ker je pravno nasledstvo D.D. po pokojnem C.C. ugotovilo Upravno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi, št. U 2055/2003 z dne 2. 7. 2004, tožena stranka to ugotovitev le povzema in dodaja, da je imel tožnik zato pravico vložiti pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pri tem pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik v pritožbenem roku ni vložil pritožbe, ki je bila dne 23. 7. 1999 vročena njegovi ženi kot pooblaščenki C.C., temveč je dne 29. 7. 1999 zaprosil za podaljšanje pritožbenega roka, dne 25. 9. 1999 pa je pritožbo vložil. Glede na določbo 230. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) se pritožba vloži v roku 15 dni, če ni z zakonom določeno drugače, pritožbeni rok pa se šteje za vsako osebo in vsak organ, ki se mu odločba vroči, od dneva vročitve odločbe. Navedeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati, zato tožena stranka ocenjuje, da je tožnik pritožbo, vloženo 25. 9. 1999, vložil prepozno, glede na to, da se je pritožbeni rok iztekel 9. 8. 1999. Glede na navedeno je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 239. člena ZUP/86 pritožbo tožnika kot prepozno zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da bi mu moral biti sklep Upravne enote A. z dne 19. 7. 1999 vročen osebno. To se ni zgodilo, zato vročitev ni bila opravljena pravilno, zato rok za pritožbo še ni začel teči in mogel biti prekoračen. Pritožba z dne 25. 9. 1999 zato ni prepozna in jo je tožena stranka zavrgla neutemeljeno in nezakonito. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku pravilno odločila, ko je pritožbo tožnika (z dne 25. 9. 1999) vloženo zoper sklep o obnovi postopka (z dne 19. 7. 1999) kot prepozno zavrgla.

Sporno v zadevi je, ali je bila vročitev sklepa Upravne enote A., št. ... z dne 19. 7. 1999, z vročitvijo tožnikovi ženi E.E. opravljena pravilno.

Po določbi 2. odstavka 61. člena ZUP/86 pooblastilo ne preneha, če stranka umre, izgubi procesno sposobnost ali če se izmenja njen zakonski zastopnik; pravni naslednik stranke oziroma njen novi zakonski zastopnik pa lahko prekliče prejšnje pooblastilo. Glede na navedbo tožene stranke, da je bil sklep z dne 19. 7. 1999 vročen pooblaščenki tožnika, je sodišče preverilo, ali je imela E.E. veljavno pooblastilo. Vpogledalo je v spis Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2055/2003. V navedeni zadevi je D.D. kot pooblaščenec pokojnega C.C. vložil tožbo zoper Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana, zaradi izpodbijanja odločbe tožene stranke z dne 8. 5. 2001, s katero je ta potrdila sklep Upravne enote A. z dne 19. 7. 1999. Iz priloge v navedenem spisu (A2) izhaja, da je C.C. pooblastil svojega brata D.D. in njegovo ženo E.E. za opravljanje dejanj in za podpisovanja v njegovem imenu. Ker iz upravnih spisov ne izhaja, niti ni tožnik izkazal, da bi bilo pooblastilo preklicano, je bila po presoji sodišča vročitev sklepa z vročitvijo tožnikovi ženi kot pooblaščenki, v skladu s 2. odstavkom 61. člena ZUP/86 opravljena pravilno.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se je rok za pritožbo zoper sklep z dne 19.7.2004 iztekel 9. 8. 1999, pritožbo pa je tožnik vložil dne 25. 9. 1999. Pravilno je tudi ugotovila, da je rok za vložitev pritožbe prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pritožbo tožnika kot prepozno zavrgla.

Tožnik glede na navedeno zmotno meni, da vročitev ni bila opravljena, prav tako tudi, da bi mu moral biti sklep vročen osebno. Po določbi 3. odstavka 87. člena ZUP/86, ki ureja obvezno osebno vročanje, se s tem, da se spis vroči zakonskemu zastopniku, pooblaščencu ali pooblaščencu za vročitve šteje, da je vročen sami stranki.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.