Jedro

Oporočna sposobnost se domneva. Tisti, ki trdi nasprotno mora domnevo izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 83.046,50 SIT, v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pravno neveljavna pisna oporoka pred pričami, ki jo je dne 21.7.1992 podpisala zapustnica M. M.. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 214.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju pravdnih strank. Pri vsaki pravdi gre za spor med strankami. Ne dati možnost strankam, da se njihove navedbe slišijo, je nedopustna kršitev pravdnega postopka. Tožnica kot hčerka oporočiteljica bi prav gotovo vedela povedati kaj o zdravstvnem stanju pokojnice. Vedela bi povedati, da je pokojno mater zadela tudi kap. To okoliščino bi v povezavi z drugimi vsekakor moralo ovrednotiti sodišče, seveda s pomočjo izvedenca. Te okoliščine ni ovrednotilo, čeprav je v dokaznem sklepu povzelo pravdni spis V P 134/91, kjer je tožena stranka (verjetno je mišljena tožnica) izrecno trdila, da je mater zadela rahla kap. Prilaga se stran zapisnika z navedbo o kapi. Pri ugotavljanju sposobnosti razsojanja oporočiteljice se je sodišče oprlo na oporočne priče oziroma sestavljalca oporoke, pri čemer pa prezrlo dejstva, da gre za osebe, ki so v določenem smislu tangirane in pogojene. Ker je tožeča stranka nesposobnost za razsojanje utemeljevala zlasti z medicinsko dokumentacijo oziroma listinami, sodišče ne bi smelo tako lahkotno odpraviti ponujenih dokazov in se opreti zgolj na trditve lečečega zdravnika. Toliko bolj, ker navedbe slednjega niso bile podprte z dokumentacijo, ki se o vsakem bolniku vodi. Po navedbah specialistke dr. V. je šlo pri pokojnici za že izraženo demenco. Ta priča je pripomnila, da gre pri tej bolezni za bolezen centralno živčnega sistema, kar ni zapisano. Prav tako ni zapisana pripomba, da gre pri demenci za bebavost. Obstaja pa nesporno dejstvo, da je izraženo demenco težko vskladiti z navedbami dr. B. o povsem lucidni osebi. Sodišče bi moralo, glede na navedene različnosti v trditvah in na spregledano navedbo o kapi, postaviti ustreznega izvedenca in pribaviti zdravstveno dokumentacijo pokojnice. Ni tudi jasno zakaj sodišče ni dopustilo vprašanja pooblaščenca tožnice dr. V. ali je možno, da je bila pokojnica ob dani diagnozi sposobna zavedati se svojih dejanj ali posledic. Pokojnica je poleg navedenih bolezni bolehala tudi za parkinsonovo in sladkorno boleznijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse za odločanje potrebne dokaze in le te obsežno ter pravilno ocenilo. Meni, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračilo njenih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je pritobeno sodišče upoštevalo določbe ZPP/77. Sodišče prve stopnje je dejstva, odločilna za pravilno in zakonito odločitev o tožbenem zahtevku ugotovilo popolno in pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Vsa svoja stališča, tako o dejanskih kot o materialnopravnih vprašanjih je v razlogih sodbe obširno, jasno in zelo natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S tem, ko sodišče prve stopnje tožnice kot stranke ni zaslišalo, zatrjevane kršitve ni storilo. Po določbi 1. odstavka 264. člena ZPP lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Sodišče lahko odloči, da se izvede dokaz z zaslišanjem strank, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev. Zaslišanje strank je eden od dokazov, s katerimi se ugotavlja resničnost trditev pravdnih strank. Tožeča stranka je kot razlog oporočne nesposobnosti tožničine matere zatrjevala parkinsonovo bolezen in aterosklerozo z znaki demence, ne pa tudi, da je mater zadela kap in da je imela sladkorno bolezen. Sodišče izvaja dokaze le za ugotovitev obstoja zatrjevanih dejstev in se tudi s tega vidika pokaže, da s tem, ko sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu tožeče stranke, da zasliši tožnico, ni sledilo, ni prekršilo določil ZPP. Tudi dejstva, ki so pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno. Po določbi 1. odstavka 59. člena Zakona o dedovanju (ZD) se oporočna sposobnost domneva. Tisti, ki trdi nasprotno mora domnevo izpodbiti (1. odstavek 61. člena ZD). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prav nobene podlage za dvom v oporočno sposobnost matere tožnice. Da je oporočiteljica izjavila pravo in resnično voljo, je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedb prič. Oporočni priči in priči V. K. ter dr. S. B. za izid pravde med pravdnima strankama niso zainteresirane. Tudi priče, ki jih je predlagala tožeča stranka niso povedale ničesar kar bi vzbujalo pomislek v oporočno sposobnost matere tožnice. Za ugoditev tožbenemu zahtevku bi morala biti domneva o oporočni sposobnosti izpodbita. Na podlagi izpovedi tožnice kot stranke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju izvedenih dokazov, prvostopenjsko sodišče ne bi moglo napraviti drugačnih dokaznih zaključkov. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge, zaradi katerih sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da postavi izvedenca medicinske stroke in pribavi zdravniško dokumentacijo. Odgovore na pravno odločilna vprašanja je sodišče dobilo z oceno že izvedenih dokazov in bi dodatno izvajanje dokazov pomenilo zgolj zavlačevanje postopka. Sodišče je utemeljeno sledilo tudi izpovedi priče dr. B., saj je slednji tožničino mater obiskoval vsak mesec in je njeno zdravstveno stanje zanesljivo dobro poznal, ne da bi potreboval njeno zdravstveno dokumentacijo. Nikakršnega nasprotja tudi ni videti med izpovedbami prič dr. V. in dr. B.. Četudi bi zapisnik vseboval izjavo priče dr. V. za katero tožeča stranka trdi, da ni bila zapisana, zapis drugačnih dokaznih zaključkov ne bi omogočil. Odgovor na vprašanje dr. V. glede sposobnoti razumevanja oporočiteljice je stvar sodišča, zato teh vprašanj pravilno prvostopenjsko sodišče ni dovolilo.

Po navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (368. člen ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se je odzvala pozivu sodišča in na pritožbo tožeče podala odgovor. S tem so ji nastali stroški, ki jih mora nasprotna stranka povrniti (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP). Stroški obsegajo nagrado pooblaščeni odvetnici, ki je bila odmerjena po odvetniški tarifi, pripadajoče davčne obveznosti in strošek za sodno takso, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela pa bo morala sama trpeti svoje pritožbene stroške. Tudi ta odločba temelji na 1. odstavku 154. in 166. člena ZPP. Odločitev o tem pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.