Jedro

Časovne meje pravnomočnosti se v primeru izdaje zamudne sodbe navezujejo na iztek roka za odgovor na tožbo.

Obveznosti poročanja o uporabi fonogramov ni mogoče naložiti za naprej.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se datum 25. 10. 2010 v točki I/1 nadomesti z datumom 25. 11. 2010, datum 26. 10. 2010 v točki I/2 pa z datumom 26. 11. 2010. V ostalem delu se pritožba proti sodbi ter v celoti pritožba proti sklepu zavrneta in se izpodbijani odločbi v nespremenjenem delu potrdita.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na obveznost poročanja o obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti za obdobje od 2. 12. 2009 do 25. 10. 2010. Ta storitveni zahtevek pa je zavrnilo v delu, ki se nanaša na obdobje po 26. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 1.283,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje ter na plačilo zneska 1.352,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 dalje. Obrestni zahtevek od slednjega zneska za čas od 1. 7. do 5. 7. 2010 je sodišče zavrnilo. Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni. Nazadnje pa je odločilo še o stroških in sicer tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške. Z dodatnim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba najprej napada odločitev sodišča v točki I/2, s katero je bil zavrnjen storitveni zahtevek za obdobje po 26. 10. 2011. Navaja, da je obveznost poročanja določena v 4. odstavku 159. člena ZASP (1). Ta zakonska obveznost je smiselna samo, če je lahko izvršljiva oziroma izterljiva na podlagi ustreznega izvršilnega naslova. Brez tega je uzakonjena obveznost tožene stranke brez vsakega pomena. Pritožba nadrobno obrazlaga, da je za varstvo pravic nujno sprotno javljanje o obsegu in načinu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Poleg tega pa vsaj podredno meni, da se časovne meje pravnomočnosti nanašajo na iztek roka za odgovor na tožbo in ne na trenutek vročitve tožbe toženi stranki. Glede zavrnitve obrestnega dela zahtevka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni navedlo, zakaj obresti za čas od 1. 7. 2010 do 5. 7. 2010 ni priznalo. Glede zavrženja zahtevka za izrek civilne kazni pa pritožba meni, da civilne kazni sam ne more določiti, marveč je zato pristojno sodišče. Meni, da je tožeča stranka podala zadostne navedbe, ki so potrebne za določitev civilne kazni. Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Pritožbo utemeljuje s temeljnim pravilom o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je, da ti bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. V pritožbi pa priglaša še dodatne stroške, saj jih glede na naravo postopka za izdajo zamudne sodbe pred tem ni mogel. Sodišče prve stopnje je 11. marca 2011 izdalo sklep, s katerim je tako priglašene dodatne pravdne stroške zavrnilo.

Tudi proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni in priglašene stroške prizna. Bistvo pritožbenih navedb je enako kot v pritožbi proti stroškovnemu delu sodbe.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki pa nanju ni odgovorila.

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena, pritožba proti sklepu pa ni utemeljena.

Pritožba je utemeljena le v malenkostnem delu in sicer v delu, ki se nanaša na obdobje, za katero obstaja zapadla obveznost tožene stranke, da poroča o obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. O tem bo govor v nadaljevanju. V vsem preostalem delu pa pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Razlogi izpodbijane sodbe so zgoščeni in jasni ter jim pritožbeno sodišče kaj bistvenega ne more dodati. Zato v nadaljevanju le odgovarja na bistvena pritožbena mesta.

Seznanjenost z obsegom javnega priobčevanja fonogramov ni samostojna prvina avtorske pravice, marveč je zgolj predpostavka za uveljavljanje materialnih avtorskih upravičenj. Z zavrnitvijo nezapadlega zahtevka v slednja upravičenja ni bilo z ničemer poseženo. Tako kot pri vsaki na zakonu temelječi obveznosti tudi tu velja, da so jo naslovniki dolžni upoštevati. Če je ne, ima prizadeta stran na voljo sodno varstvo. Vendar pa je sodno varstvo mogoče le ob konkretnem dejanskem stanju, katerega sestavina je tudi zapadla obveznost. Bistveno je, da za vnaprej sploh ni mogoče predvidevati, ali bo konkretni dejanski stan nastopil ali ne in tako tudi ne, ali bo nastopila obveznost tožene stranke, ki jo tudi za v prihodnje v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka. Obrazložitev sodišča prve stopnje ne terja dodatnega pojasnila.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dela obrestnega dela ni utemeljen. Sodišče je pojasnilo, da tožeči stranki pripadajo obresti od vložitve tožbe dalje. Gre za poziv, ki je povzročil nastanek zamude. Trenutek vložitve tožbe je dejstvo, ki je razvidno iz spisa (list. št. 41). To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na izrek civilne kazni, zavrglo. Tožba mora namreč obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 180. člena ZPP (2)). Zahtevek za plačilo civilne kazni je denarni zahtevek. Procesna zahteva po določnosti (in ne zgolj določljivosti) zahtevka zato tožniku nalaga, da denarni zahtevek konkretno opredeli z navedbo denarnega zneska. Sodna praksa pri tem brezpogojno vztraja (3). Tej zahtevi tožnik ni zadostil. Na pomanjkljivost je bil opozorjen s sklepom sodišča prve stopnje. Namesto, da bi se ji pokoril, se je naloženi obveznosti (ki ni niti nemogoča niti nerazumno zahtevna – terja zgolj uporabo materialnega prava glede na dejansko podlago tožbe tako kot v vseh drugih tožbenih položajih) upiral. Tožba je v tem delu zato ostala nepopolna ter jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Je pa utemeljena pritožbena navedba, da se v primeru izdaje zamudne sodbe časovne meje pravnomočnosti nanašajo na trenutek izteka roka za odgovor na tožbo (4). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da se zahtevku za obveznost poročanja o obsegu priobčevanju fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke ugodi do 25. 11. 2010. Tudi pritožba proti stroškovnemu delu odločitve ni utemeljena. Tožeča stranka ni uspela s pomembnim delom dajatvenega zahtevka (I/2) in z zahtevkom za izrek civilne kazni. V takšnem procesnem položaju ni mogoče govoriti o tem, da tožeča stranka ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Podan je položaj deljenega uspeha. Primarno pravilo v takšnem primeru pa je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Tudi pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za odstop od tega izhodiščnega načela. Že res, da je tožena stranka s svojo kršitvijo obligacijske obveznosti povzročila pravdo. Vendar to velja le glede tistega dela, v katerem je tožeča stranka uspela. Uspela pa je le delno. Malenkostna sprememba izpodbijane sodbe na drugi stopnji sojenja na zgoraj povedano ne vpliva.

Posebna pritožba zoper sklep o stroških: Prej navedeni razlogi v celoti odgovarjajo tudi na pritožbo tožeče stranke proti sklepu z dne 11. 3. 2011. Pritožbeno sodišče je torej ugodilo le pritožbi proti tistemu delu sodbe, ki se nanaša na obveznost tožene stranke poročati o obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti za obdobje od 25. 10. 2010 do 25. 11. 2010. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča v tem delu je vsebovano v 5. alineji 358. člena ZPP. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo proti sodbi zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (pooblastilo iz 353. člena ZPP). Zavrnilo pa je pritožbeno sodišče tudi pritožbo proti sklepu o delnem zavrženju tožbe in pritožbo proti sklepu o stroških. Pooblastilo za odločitev v tem delu pa je vsebovano v 2. točki 365. člena ZPP.

Ker je pritožnik uspel le z neznatnim delom pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam (smiselna uporaba 3. odstavka 154. člena ZPP).

(1) Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 in nadaljnji)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)

(3) primerjaj Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 123. (4) primerjaj Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, strani 98 do 100