Jedro

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi vsebine tožb ugotovilo, da prejudicialnost ni podana in da je odločitev o prekinitvi pravdnega postopka v tej zadevi nepravilna. Predhodno ali prejudicialno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Pri prejudicialnosti gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerij. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Prejudicialnost pa ni podana, če je odločitev mogoča ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pravdni postopek, ki ga sodišče vodi pod II P 415/2019, po določbi 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prekinilo do pravnomočne rešitve gospodarske zadeve, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru Pg 18/2019. 2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja, da v obravnavani zadevi prejudicialnosti ni. Pojasnjuje, da se v pravdi Pg 18/2019 ne obravnava predhodno vprašanje te pravde iz razloga, ker sodišče v tej pravdi obravnava dajatveni zahtevek ali je stečajni dolžnik, ki ga je zastopala prvotoženka, dolžan tožeči stranki plačati na podlagi pravil neupravičene obogatitve (in tudi na pogodbeni in odškodninski podlagi) znesek prikrajšanja tožeče stranke. Tožeča stranka torej v tej pravdi (sicer isti znesek prikrajšanja) uveljavlja solidarno od prvotožene stranke (sicer le z ugotovitvenim zahtevkom) na podlagi pravil odškodninske odgovornosti, primarno pa izpodbija (uveljavlja) ničnost pravnega dejanja toženk, s katerim sta toženki skušali izmakniti premoženje prvotoženke, da se tožnica ne bi mogla poplačati. Tožnica torej trdi, da je za znesek prikrajšanja poleg stečajnega dolžnika solidarno z njim odgovorna tudi prva toženka kot stečajna upraviteljica, ker je ravnala neskrbno. Na prvi pogled je očitno, da vprašanje obstoja obveznosti plačila stečajnega dolžnika ni predhodno vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi. Stečajna upraviteljica bi namreč lahko bila odškodninsko odgovorna tudi, če stečajni dolžnik sicer ne bi bil dolžan ničesar plačati tožeči stranki in obratno, lahko pa tudi ne bi odškodninsko odgovarjala, čeprav bi bil stečajni dolžnik dolžan plačati nastalo prikrajšanje. Odgovornost upraviteljice, torej prvotoženke, in stečajnega dolžnika temeljita na različnih pravnih in dejanskih podlagah, skupna točka je le to, da gre za isti znesek prikrajšanja, kar pa ne pomeni, da je odločitev v tej zadevi odvisna od odločitve v zadevi II P 18/2019, česar sodišče prve stopnje tudi v resnici sploh ni obrazložilo. Pojasnjuje,da je predhodno vprašanje lahko na primer ugotovitev obstoja pogodbe v razmerju do zahtevka za plačilo na podlagi te pogodbe, obstoj in veljavnost najemne pogodbe v razmerju s pravico do najemnine, status dediča v razmerju z obveznostjo plačila zapustnikovih dolgov in tako dalje, ne more pa se šteti za predhodno vprašanje ugotovitev neobstoja nekega dejstva, historičnega dogodka ali dejanske okoliščine tudi, če je to dejstvo ključni člen v verigi, ki vodi do končne odločitve in zato je prepričan, da iz procesnega vidika v tem primeru nikakor ne gre za predhodno vprašanje. Res je, da sodišče sicer lahko šteje, da bo predpostavka škode (v resnici tam prikrajšanja), v zadevi II Pg 18/2019 obravnavana kot del relevantnega dejanskega stanja, vendar to ne utemeljuje obstoja predhodnega vprašanja, saj vprašanje obstoja škode ne more biti predmet samostojnega odločanja, niti ne ugotovitvenega zahtevka, saj gre le za dejstvo, ki je eden od elementov odškodninske obveznosti". Prav tako je tudi v razumevanju ekonomičnosti postopka zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Izvedeni dokazi v zadevi II Pg 18/2019 (na primer pridobljeno izvedensko mnenje) bi bili kvečjemu dokazi, ki bi jih lahko, ne pa nujno, stranki uporabili tudi v tem postopku, vendar le ob soglasju vseh strank, drugotožena pa bi lahko tudi ugovarjala, ker ji v postopku II Pg 18/2019 sploh ni bilo omogočeno sodelovanje, tako da izvedeni dokazi v zadevi Pg 18/2019 sploh ne bi bili uporabni za ta postopek. Prepričan je, da prekinitev nima zakonite podlage, saj odločba Pg 18/2019 ne bo rešila predhodnega vprašanja te pravde, tudi razlog ekonomičnosti je narobe razumljen s strani sodišča, saj bo morda po končanju zadeve Pg 18/2019 tako ali drugače vse dokaze v tem postopku potrebno ponoviti in bo nastal le dodaten nepotreben zastoj v postopku. Izpostavlja sicer, da se sodišča ob odločitvi prekinitve postopka morajo držati tudi načela ekonomičnosti in smotrnosti, vendar v tej smeri sodišče prve stopnje ni niti navedlo določnih in jasnih razlogov zakaj je smotrno prekiniti postopek in čakati na odločitev Pg 18/2019. Izpostavlja, da pri odločanju o prekinitvi postopka ne gre za diskrecijo sodišča in sodišče lahko prekine postopek ob pogoju smotrnosti le v primeru, če je za drugi postopek mogoče pričakovati, da bo kmalu zaključen. V konkretnem primeru se sodišče prve stopnje ob odločitvi prekinitve postopka le s tem ni niti ukvarjalo, zato je sklep nezakonit iz več razlogov, in sicer zato, ker je sodišče nepravilno razlagalo vprašanje prejudicialnosti, v zvezi s čimer tudi ni vsebinske obrazložitve, kar je kršitev 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 12. člena Ustave RS do obrazložene sodne odločbe: prav tako sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih za prekinitev (stanje postopka Pg 18/2019 in s tem povezano vprašanje smotrnosti prekinitve), v zvezi s čimer torej tudi ni ustrezne obrazložitve (kršitev 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave RS do obrazložene sodne odločbe).

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o prekinitvi postopka utemeljilo z obrazložitvijo, da pred Okrožnim sodiščem v Kopru teče gospodarski spor Pg 18/2019, v katerem zahteva tožeča stranka od tamkajšnje tožene stranke plačilo 602.507,18 EUR in zahtevani znesek predstavlja zatrjevano škodo, ki bi naj nastala tožeči stranki z vlaganji v nepremičnino, ki je bila predmet stečajnega postopka, in ki ji niso bila povrnjena ter posledično po zatrjevanju tožeče stranke predstavlja škodo, ki bi jo naj s svojimi ravnanji v stečajnem postopku St 4332/2015 kot stečajna upraviteljica povzročila prvotožena stranka, ki bi naj kršila svojo obljubo, da bo tožeča stranka vlaganje dobila povrnjena. Ugotovilo je, da so pravdne stranke soglasne, da je znesek 602.507,18 EUR predmet ugotovitvenega zahtevka v obravnavani pravdni zadevi ter je zato "predvsem iz razloga ekonomičnosti" sodišče prve stopnje odločilo, da pravdni postopek prekine do pravnomočne rešitve Pg 18/2019, in sicer iz razloga, ker bi tukajšnje sodišče izvajalo glede zneska 602.507,18 EUR iste dokaze, ki se predlagajo oziroma se že izvajajo v zadevi Pg 18/2019, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kopru.

6. Izpodbijana odločitev in razlogi niso pravilni. Iz tožbe (priloga A5), ki se vodi pod št. Pg 18/2019, izhaja, da se v tem postopku odloča o pravnem razmerju med tožečo stranko in A. A. - v stečaju kot toženo stranko, torej o tem, ali obstoji obligacijsko razmerje med pravdnima strankama, ali torej obstoji terjatev tožeče stranke in dolg tožene stranke - A. A. v znesku 602.507,18 EUR.

7. S tožbo v tem postopku tožeča stranka B. B. zoper toženo stranko: 1. C. C. ter 2. D. D. uveljavlja ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku Sv 709/2018 in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in podrejeno izpodbijanja dejanj dolžnice izven stečajnega postopka.

8. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi vsebine tožb ugotovilo, da prejudicialnost ni podana in da je odločitev o prekinitvi pravdnega postopka v tej zadevi nepravilna. Predhodno ali prejudicialno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Pri prejudicialnosti gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerij. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Prejudicialnost pa ni podana, če je odločitev mogoča ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje. Slednje velja tudi za obravnavani primer. Pritožbeno sodišče ne vidi, da bi imelo razmerje, presojano v zadevi II Pg 18/2019, pomen za odločitev v tej zadevi, upoštevaje tožbene zahtevke, ki izhajajo iz tožb. Pritožba ima torej prav, ko uveljavlja, da odločitev v gospodarski zadevi Pg 1872019 ne tvori temelja, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča o glavni stvari v tem postopku (to je odločitev v tem postopku). Sodišče prve stopnje je določbo 13. člena ZPP nepravilno uporabilo, to pa je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da je zmotno tudi razumevanje sodišča prve stopnje o ekonomičnosti postopka. Dejstvo je, da sta v obeh postopkih različni pravdni stranki in zato bi eventuelno moralo sodišče ponoviti iste dokaze (na primer pritegnitev izvedenca gradbene stroke), če se vse stranke z izvedbo istih dokazov ne bi strinjale, še posebej se ob tem izpostavlja, da drugotoženka niti ni stranka pravde Pg 18/2019, prav tako pa tudi ne prvotoženka osebno, temveč le kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika (219.a člen ZPP). Načelo ekonomičnosti in smotrnosti se ne uporablja tako, da se je vselej treba izogniti podvajanju dokazov, temveč narekuje prekinitev postopka le v primeru, če je postopek na matičnem področju bližje zaključku in je zato smotrno drugi postopek prekiniti, da se izogne nevarnosti, da bi prišlo do dveh različnih odločitev. Ob tem pa tudi pritožba pravilno izpostavlja, da pomeni prekinitev postopka zastoj za nedoločen čas, kar omejuje ustavno in konvencijsko pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni navedlo določnih in jasnih razlogov oziroma so razlogi celo nasprotni, zakaj je smotrno prekiniti postopek in čakati na odločitev zadeve, je pritožbeno sodišče utemeljeno tožnikovi pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).