Jedro

Tožnik predlog utemeljuje z okoliščino, da sta sedež odvetniške pisarne toženkinega očeta, v kateri je zaposlena tudi toženka kot odvetniška pripravnica, in sedež stvarno in krajevno pristojnega sodišča za odločanje v istem, relativno majhnem kraju, kar pogojuje njuno pogosto srečevanje s sodniki in na sodišču zaposlenim osebjem bodisi v sodni stavbi bodisi izven nje. Res se v manjših krajih ljudje pogosteje srečujejo in medsebojno bolj poznajo kot v večjih mestih, vendar take okoliščine same po sebi niso tehtni razlog za delegacijo pristojnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v B. kot stvarno in krajevno pristojnem sodišču. Z njo zahteva od toženke preklic določenih izjav, opravičilo, plačilo odškodnine in povrnitev pravdnih stroškov.

2. V naknadno podanem predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje o zadevi tožnik pojasnjuje, da sta pravdni stranki bivša izvenzakonska partnerja, toženka pa je hči odvetnika A. A., ki ima odvetniško pisarno s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. Toženka je v tej odvetniški pisarni zaposlena kot odvetniška pripravnica. Toženka in njen oče kot dolgoletni odvetnik se glede na naravo dela vsakodnevno srečujeta in poslujeta z zaposlenimi na sodišču in s sodniki. Zato je življenjsko logično, da so se med njimi spletli kolegialni odnosi, ki tožniku vzbujajo dvom v nepristranskost sodnikov tega sodišča. Ta dvom nadalje krepi izjava predsednice sodišča v drugi zadevi, v kateri je bila predlagana njena izločitev, v kateri je navedla, da sama sicer ne vidi nobenega razloga, zaradi katerega v zadevi ne bi mogla odločiti nepristransko, njen sicer strogo kolegialni odnos z oškodovankinim (toženkinim) očetom pa bi pri obdolžencu (tožniku) in v širši javnosti lahko vzbudil dvom v nepristranskost njenega odločanja. Predsednica je ena izmed štirih sodnikov na tem sodišču in obstaja velika verjetnost, da to pri tožniku in širši javnosti lahko vzbudi dvom v nepristranskost odločanja, saj je B. manjši kraj, v lokalnem okolju pa se sodniki in odvetniki med seboj poznajo bolje kot v večjih mestih in se ne srečujejo le na delovnih mestih, temveč tudi dnevno v trgovinah, vrtcih, šolah ipd. Podani so torej tehtni razlogi, da se postopek izvede pred drugim stvarno pristojnim sodiščem.

3. Toženka je vložila odgovor na tožbo in nasprotno tožbo, obenem pa odgovorila tudi na predlog za delegacijo pristojnosti. Meni, da je tožnik vložil tožbo zaradi šikaniranja, vedoč, da se toženka srečuje z zaposlenimi na sodišču in ji bo s pranjem umazanega perila povzročil škodo v obliki izgube časti in dobrega imena. Ni ga vodila niti želja po preklicu izjav niti želja do odškodnine, pač pa izključno želja škodovati toženki, saj je delegacijo pristojnosti predlagal šele, ko so se delavci sodišča seznanili z vsebino tožbe, čeprav je za razloge za prenos pristojnosti, ki jih navaja, vedel že ob vložitvi tožbe. Toženka meni, da razlogi za prenos pristojnosti niso podani, saj z nobeno od oseb, zaposleno na sodišču, ni v takšnem razmerju (sorodstvo, prijateljstvo), da bi to vplivalo na odločanje v zadevi.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ker predlagatelj ne zatrjuje smotrnosti, ki je temeljni razlog za delegacijo, je bilo treba presoditi, ali okoliščine, ki jih navaja v predlogu, predstavljajo „druge tehtne razloge“ iz omenjene zakonske določbe. Tak drug tehten razlog lahko predstavlja tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Zahteva po objektivni nepristranskosti pomeni, da ne smejo obstajati okoliščine, ki bi lahko omajale zaupanje strank in javnosti v nepristransko odločanje sodišča. 6. Tožnik svoj predlog utemeljuje z okoliščino, da sta sedež odvetniške pisarne toženkinega očeta, v kateri je zaposlena tudi toženka kot odvetniška pripravnica, in sedež stvarno in krajevno pristojnega sodišča za odločanje v istem, relativno majhnem kraju, kar pogojuje njuno pogosto srečevanje s sodniki in na sodišču zaposlenim osebjem bodisi v sodni stavbi bodisi izven nje. Res se v manjših krajih ljudje pogosteje srečujejo in medsebojno bolj poznajo kot v večjih mestih, vendar pa se glede na zakonsko ureditev pristojnosti sodišč, ki splošno krajevno pristojnost veže na personalni kriterij (prebivališče strank), v večini manjših slovenskih krajev sodniki pogosto srečujejo s funkcionarji in drugimi osebami, zaposlenimi na občini, javnih službah, odvetniki s sedežem v istem kraju ipd., prav tako pogosto obravnavajo situacije iz lokalnega ali širšega družbenega življenja, pa vendarle take okoliščine same po sebi niso tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Sodišče je neodvisna institucija posebne veje oblasti, v ničemer odvisna od konkretnih lokalnih razmer, občine, na območju katere je, ali širše družbene skupnosti, sodnik pa mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sposoben mora biti za objektivno odločanje v vseh sporih, čeprav morebiti stranke pozna in čeprav gre za bodisi v (širši) javnosti odmevne zadeve bodisi osebna, zaupna razmerja med strankami. Zato v predlogu navedena dejstva ne kažejo na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja. Prav tako tega razloga ne predstavlja okoliščina, da je predsednica sodišča v izjavi, ki jo je morala dati v drugi (očitno kazenski) zadevi na predlog za njeno izločitev, izpostavila vprašanje nepristranskosti sodišča. Tudi v tej izjavi - razen okoliščin, ki so posledice sedeža sodišča v manjšem kraju - namreč ni videti drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v objektivno nepristranskost sodišča. 7. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da predlog tožeče stranke ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.