Jedro

Po določilu 4.odst. 16.čl. Konvencije se začasen pripor sme odpraviti, če zaprošena stran v 18 dneh od pripora ni prejela prošnje za izročitev in dokumentov, navedenih v 12.čl. Konvencije. Odprava začasnega pripora torej ni obvezna, obvezna pa je odprava začasnega pripora, če zaprošena stran prošnje za izročitev in dokumentov ne prejme v 40 dneh od dneva pripora.

Zagovornik neutemeljeno navaja, da bi morala biti dokumentacija tudi v jeziku zaprošene pogodbenice, torej v slovenskem jeziku. Določilo 23.čl. Konvencije, na katerega se sklicuje, namreč določa, da morajo biti dokumenti, ki jih je potrebno predložiti, v jeziku pogodbenice prosilke ali zaprošene pogodbenice, da pa zaprošena pogodbenica lahko zahteva prevod v enega od uradnih jezikov Sveta Evrope, ki ga sama izbere.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. T.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 31.8.1998 je bil zoper T.B., državljana Republike Madžarske, iz razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor, ki teče od 31.8.1998 od 10.15 ure dalje. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 2.9.1998 zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo, ki jo je vložil po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik, odvetnik G.G. iz S. S sklepom z dne 22.9.1998 je kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo T.B. Zagovornik, odvetnik I.V. iz L., katerega je T.B. pooblastil s pooblastilom z dne 14.10.1998, je dne 20.10.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa Okrožnega sodišča v Kopru. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedena sklepa Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 31.8.1998 razveljavi ter pripor zoper T.B. odpravi. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti tudi Evropsko konvencijo o izročitvi (Konvencija), ki sta jo ratificirali tako Republika Slovenija kot tudi Republika Madžarska, ki v 16. členu določa začasen pripor, za katerega lahko zaprosijo pristojni organi pogodbenice prosilke, vendar pa morajo zaprošene pogodbenice odločati o priporu v skladu s svojim pravom. Zato bi moralo sodišče v konkretnem primeru pri odločanju o priporu ravnati po določilih Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Ustave Republike Slovenije, ki v 1. odstavku 19. člena določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. V zvezi s tem navaja, da mora sodišče pri odločanju o priporu vedno presojati, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za odreditev pripora ter razloge za odreditev pripora tudi obširno obrazložiti. V zahtevi za varstvo zakonitosti tudi navaja, da je bilo kršeno določilo 4. odstavka 16. člena Konvencije, ker bi moral biti obdolženec izpuščen iz pripora, ker država prosilka v 18 dneh po odreditvi pripora ni poslala prošnje za izročitev in dokumentov, določenih v 12. členu Konvencije. Tudi dokumenti, ki so bili poslani kasneje, ne ustrezajo določilu 2.a odstavka 12. člena Konvencije, ker niso priloženi v izvirniku oziroma v overjeni kopiji izvršljive sodbe, ne ustrezajo pa tudi 23. členu Konvencije, saj bi morali biti poslani v jeziku zaprošene pogodbenice, to je v slovenskem jeziku, poslani pa so le v madžarskem in angleškem jeziku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so bila pri odreditvi pripora zoper T.B. kršena določila Ustave Republike Slovenije, ZKP-ja in Konvencije, ni mogoče pritrditi. Po 1. odstavku 16. člena Konvencije lahko pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zadevi v skladu s svojim pravom. Sklep o odreditvi pripora zoper T.B. temelji na pravu Republike Slovenije, saj je bil pripor odrejen iz razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Pri odločanju o odreditvi pripora je bilo spoštovano tudi določilo 2. odstavka 16. člena Konvencije, ki določa, da mora biti v prošnji za začasen pripor navedeno, da obstoja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena Konvencije, in da se namerava poslati prošnja za izročitev, navajati pa mora tudi, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala ter kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno. Vse to je prošnja madžarskih oblasti, posredovana preko Interpola Madžarske, vsebovala. V prošnji je med drugim navedeno, da je bil zoper T.B., ki je bil v Republiki Madžarski obsojen zaradi kaznivih dejanj nedovoljenega sprovajanja oseb čez državno mejo po 218. členu KZ Madžarske, tatvine po 316. členu KZ Madžarske in poneverbe po 317. členu KZ Madžarske, s sklepom z dne 5.1.1998 odrejen pripor, ter da bo poslana prošnja za izročitev.

Res je sicer, da Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 19. člena določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Vendar pa je v 2. odstavku navedenega člena določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. ZKP pa v 1. točki 2. odstavka 201. člena določa, da se pripor zoper obdolženca lahko odredi, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. S pravnomočnim sklepom je bil zoper T.B. odrejen pripor iz navedenega razloga, v razlogih sklepa pa so pojasnjeni razlogi, na podlagi katerih je bila ugotovljena nevarnost, da bi T.B. na prostosti pobegnil. Zoper T.B. je bila razpisana mednarodna tiralica, madžarski pravosodni organi pa so zoper njega odredili tudi pripor, saj je iz Republike Madžarske, kjer bi moral prestati 22 mesečno zaporno kazen, pobegnil, kar je preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kopru pri zaslišanju priznal. S trditvijo, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti, ker je imel kot tujec prijavljeno začasno prebivališče v Lendavi, da pa je res, da je bil aretiran v Kopru, kjer dejansko ni bil prijavljen za bivanje, njegov zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Utemeljene tudi niso navedbe, da so bila kršena določila 4. odstavka 16. člena in 23. člena Konvencije. Ni točno stališče zagovornika, da bi moral biti obdolženec izpuščen po 18 dneh od dneva, ko je bil priprt, ker v tem času zaprošena stran, to je Republika Slovenija, ni prejela prošnje za izročitev z dokumenti, navedenih v 12. členu Konvencije. Po določilu 4. odstavka 16. člena Konvencije se začasen pripor sme odpraviti, če zaprošena stran v 18 dneh od pripora ni prejela prošnje za izročitev in dokumentov, navedenih v 12. členu Konvencije. Odprava začasnega pripora torej ni obvezna, obvezna pa je odprava začasnega pripora, če zaprošena stran prošnje za izročitev in dokumentov ne prejme v 40 dneh od dneva pripora. Kot je razvidno iz podatkov spisa so pravosodni organi Republike Madžarske pravočasno zaradi nujnosti zadeve že dne 30.9.1998 po faksu poslali zaprošeno dokumentacijo za izvedbo ekstradicijskega postopka, dne 6.10.1998, torej pred potekom 40 dni od odreditve pripora, pa so poslali tudi izvirnike dokumentacije za izvedbo ekstradicijskega postopka.

Stališče zagovornika T.B., da bi moral biti pripor odpravljen, torej ni utemeljeno.

Res je bila dokumentacija poslana v madžarskem in angleškem jeziku. Vendar pa zagovornik T.B. v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da bi morala biti dokumentacija tudi v jeziku zaprošene pogodbenice, torej v slovenskem jeziku. Določilo 23. člena Konvencije, na katerega se sklicuje, namreč določa, da morajo biti dokumenti, ki jih je potrebno predložiti, v jeziku pogodbenice prosilke ali zaprošene pogodbenice, da pa zaprošena pogodbenica lahko zahteva prevod v enega od uradnih jezikov Sveta Evrope, ki ga sama izbere.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona in Konvencije, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).