Jedro

Tožbeni ugovor o nedoločnosti zahtevanega dopolnilnega strokovnega izpita za izdelovanje posameznih načrtov. Tako ZGO v 2. odstavku 26.b člena kot ZGO-1 v 4. odstavku 133. člena sta na podzakonski akt prenesla konkretizacijo programa in načina opravljanja strokovnih izpitov ter standarda zanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku, ki je vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev, odvzela pooblastilo za odgovorno projektiranje, ker ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 228. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), niti ni opravil dopolnilnega strokovnega izpita za izdelovanje posameznih načrtov v skladu z določbo 6. odstavka istega člena. V obrazložitvi tudi navaja, da tožnik od leta 1998 ni imel pravice opravljati del odgovornega projektanta, saj ni izpolnjeval pogoja ustrezne strokovne izobrazbe iz 29. člena ZGO, ampak je lahko opravljal le dela odgovornega vodje del. Zato se je v letu 2000 na podlagi 100.e člena ZGO vpisal v posebni imenik odgovornih projektantov in je bil dolžan v naslednjih petih letih opraviti dopolnilni strokovni izpit za izdelovanje posameznih načrtov. Ker tega ni naredil, mu je IZS izdala odločbo o odvzemu pooblastila. V zvezi z uporabo določbe 1. odstavka 228. člena ZGO-1 toženka še pojasnjuje, da po tej določbi tisti inženirji, ki so bili sicer vpisani v imenik pooblaščenih inženirjev, niso pa imeli skladno z ZGO pravice opravljati del odgovornega projektanta, z uveljavitvijo ZGO-1 niso te pravice oz. pooblastila za odgovorno projektiranje pridobili avtomatično. Toženka v zaključku še poudarja, da je tožnik obdržal pooblastilo za odgovorno vodenje del in odgovorno nadziranje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da okoliščina, da je tožnik kot gradbeni tehnik izpolnjeval pogoje za samostojno opravljanje obrtne dejavnosti, na odločitev ne vpliva. S spremembo zakona so se namreč zahteve za opravljanje dejavnosti projektiranja spremenile in se zahteva najvišja stopnja izobrazbe oziroma opravljeni dopolnilni strokovni izpit. Za tiste, ki ob uveljavitvi zakona niso izpolnjevali zahtevnejših pogojev, vendar pa so do takrat opravljali dejavnost projektiranja, pa je zakonodajalec dal možnost prilagoditve v petletnem časovnem obdobju.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je kot gradbeni tehnik izpolnjeval vse pogoje za opravljanje samostojne obrtne dejavnosti „izdelava tehnične dokumentacije za potrebe občanov“, ki jih je določala tedanja zakonodaja. V novem ZGO-1, ki zahteva dopolnilni izpit odgovornega projektanta posameznih načrtov, ni bilo nivojsko opredeljeno, kaj pomeni dopolnilni izpit za projektante, ki so že imeli obrtno dejavnost, niti ni določeno, za katere vrste projektno dokumentacijo. Navaja še, da njegova dejavnost zajema projektiranje manj zahtevnih objektov, za katera zakon ne določa novih smernic projektiranja, statičnih smernic niti arhitektonske oblike objektov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in odloči, da tožnik ostane vpisan v posebni imenik odgovornih projektantov.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi s tožbenimi navedbami o izpolnjevanju pogojev za izdelavo tehnične dokumentacije za potrebe občanov sodišče pojasnjuje, da je ZGO s spremembami v letu 1996 (Uradni list RS, št. 59/96; ZGO-B) določil strožje pogoje za odgovornega projektanta načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov, saj je v spremenjenem 29. členu določil izobrazbeni pogoj diplomiranega inženirja gradbeništva. Od teh sprememb dalje pa ZGO tudi ni več poznal kategorije gradnje za potrebe občanov, za katero so po 79. členu ZGO lahko izdelovale tehnično dokumentacijo tudi osebe, ki so imele končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri za izdelavo tehnične dokumentacije in so s samostojnim osebnim delom kot poklic opravljale dejavnost projektiranja za potrebe gradnje občanov. Za navedene posameznike je zato zakonodajalec na podlagi zahteve iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998 (Uradni list RS, št. 83/98) s spremembami ZGO (Uradni list RS, št. 45/99; ZGO-C) v 3. odstavku 100.e člena ZGO uredil prehod na nove pogoje, enako pa tudi kasnejši ZGO-1, ki je začel veljati 1. 1. 2003, v 228. členu.

Tretji odstavek 100.e člena ZGO je določil, da se šteje, da tudi tehnik ali inženir, ki je bil pred 9. 11. 1996 (to je pred uveljavitvijo sprememb ZGO-B) imenovan za odgovornega projektanta v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZGO ali je pred tem datumom kot poklic opravljal dejavnost projektiranja v skladu z 79. členom ZGO, izpolnjuje pogoje za odgovornega projektanta po tem zakonu, če (...) in se v ta imenik tudi vpiše ter v roku petih let po vpisu opravi strokovni izpit za izdelovanje posameznih načrtov iz 27. člena tega zakona (dopolnilni izpit za projektanta). Tudi ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) je v 6. odstavku 228. člena določil, da se šteje, da posamezniki iz 3. odstavka 100.e člena ZGO izpolnjujejo pogoje za odgovornega projektanta tudi po ZGO-1, če so pred dnem uveljavitve ZGO-1 pri pristojni inženirski zbornici vložili zahtevo za vpis v posebni imenik odgovornih projektantov, se v ta imenik vpisali in v roku petih let po vpisu opravili dopolnilni strokovni izpit za izdelovanje posameznih načrtov.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nedoločnosti zahtevanega dopolnilnega izpita. Na podlagi 4. odstavka 133. člena ZGO-1 je bil izdan Pravilnik o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (Uradni list RS, št. 124/03), ki je začel veljati 27. 12. 2003. Ta je določil pogoje, način in postopek opravljanja strokovnih izpitov, med drugim tudi za odgovorne projektante določene vrste načrtov (1. odstavek 1. člena). Pravilnik je v 2. odstavku 5. člena določil namen dopolnilnega izpita, ki je bil v tem, da se preveri, ali je kandidat, ki je sicer že dokazal, da je usposobljen za nastopanje kot odgovorni projektant določene vrste načrtov, usposobljen tudi za samostojno opravljanje tiste inženirske storitve, s področja katere opravlja takšen izpit (...). Tak dopolnilni izpit obsega samo posebni del (1. odstavek 9. člena), obseg posebnega izpitnega programa pa je določen v 12. in 13. členu omenjenega pravilnika. Opravljanje dopolnilnega izpita iz 3. odstavka 100.e člena ZGO pa je omogočal tudi pred tem veljavni Pravilnik o programu in načinu opravljanja strokovnih izpitov pri Inženirski zbornici Slovenije (Uradni list RS, št. 35/98 in 64/99 – 14.a člen). To pomeni, da sta tako ZGO v 2. odstavku 26.b člena kot ZGO-1 v 4. odstavku 133. člena na podzakonski akt prenesla konkretizacijo programa in načina opravljanja strokovnih izpitov ter standarda znanj.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bil tožnik na podlagi svoje vloge z dne 8. 9. 2000 z odločbo z dne 22. 3. 2001 vpisan v posebni imenik odgovornih projektantov, kar med strankama ni sporno. Ker tožnik tudi ne izpodbija ugotovitve, da dopolnilnega izpita v petletnem roku od vpisa ni opravil, sodišče pa je ugotovilo, da so njegovi ugovori neutemeljeni, je tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.