Jedro

Tožnica je bila najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2.Tožnica predmetni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Priznava, da je bila iz obveznih zavarovanj odjavljena 15. 9. 2024, vendar poudarja, da jo je toženka šele 22. 10. 2024 seznanila, da ji ne bo zagotovila neprekinjenega nadaljevanja delovnega razmerja in vključitve v obvezna zavarovanja. Do tega dne ji je obljubljala sklenitev pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanje delovnega razmerja. Zato je zmoten zaključek sodišča, ki na podlagi selektivne dokazne ocene izpovedbe priče A. A. šteje, da so tekli le pogovori o morebitni zaposlitvi in da to ne kaže na spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1, ter da naj bi bila tožnica že v septembru 2024 seznanjena, da ji toženka obstoja delovnega razmerja ne priznava. Ob smrti koncesionarja in prenehanju koncesijske pogodbe je prišlo do prenosa podjetja po 75. členu ZDR-1. Nesporno, izpovedala pa je tudi priča A. A., je toženka s 1. 3. 2025 začela izvajati dodaten program zobozdravstvene dejavnosti za odrasle, s katerim je nadomestila izpad storitev prejšnjega koncesionarja, ter je 18. 2. 2025 zaposlila zobozdravnika in vabila paciente preminulega koncesionarja, naj nadaljujejo zdravljenje pri njej. Sklicuje se na 44. i) člen ZZDej, ki predvideva kontinuiteto izvajanja dejavnosti in izročitev zdravstvene dokumentacije javnemu zavodu ali začasnemu prevzemniku koncesije; začasni prevzemnik ni bil določen, toženka pa je prevzela vso zdravstveno dokumentacijo, ki se še vedno nahaja pri njej. Okoliščina, da toženka v trenutku prenehanja koncesijske pogodbe ni izpolnjevala vseh pogojev za takojšnji prevzem dejavnosti, za presojo prenosa ni odločilna; odločilno je, da je kasneje prevzela isti program in s tem dejavnost bivšega delodajalca tožnice v smislu 75. člena ZDR-1. Izpoved priče A. A. je treba ponovno dokazno oceniti, pogovore med toženko, tožnico in koncedentom pa šteti kot pogovore o nadaljevanju delovnega razmerja, na podlagi katerih je tožnica utemeljeno pričakovala neprekinjeno nadaljevanje zaposlitve pri delodajalcu prevzemniku. Tožnica je podredno zatrjevala, da je toženka s tem, ko je ni zaposlila, kršila njeno prednostno pravico do zaposlitve na delovnem mestu zobozdravstvene asistentke, priznano s sklepom z dne 31. 5. 1994, saj je na to delovno mesto zaposlila drugo osebo. Predlagala je, da sodišče toženki naloži predložitev evidence zaposlenih, česar sodišče ni storilo, zato je dejansko stanje glede podrednega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Za kršitev te pravice je izvedela šele, ko jo je toženka obvestila, da je ne namerava zaposliti, zato je tožba glede podrednega zahtevka pravočasna. O pravočasnosti in utemeljenosti podrednega zahtevka sodišče sploh ni odločalo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prigaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo slednjo prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki, izročitev pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo zavrglo kot prepozno, ker je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ta določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici dne 15. 9. 2024 delovno razmerje pri delodajalcu B. zaradi smrti koncesionarja prenehalo; da je bila takoj tega dne odjavljena iz obveznih zavarovanj; da po 15. 9. 2024 ni opravljala dela za toženko, niti ni bila pri njej prijavljena v zavarovanja; da se je tožnica zavedala, da od 16. 9. 2024 dalje pri toženki ne dela in ni vključena v zavarovanje; da jo je po 15. 9. 2024 v obvezna zavarovanja prijavil mož, nato pa je bila do 15. 5. 2025 prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožnica najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.

7.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi tožnica šele 22. 10. 2024, ko je s strani toženke prejela e-sporočilo, v katerem se ji toženka zahvaljuje za izkazano zanimanje za sodelovanje z ZD C., izvedela, da ji toženka ne priznava pravic v zvezi s spremembo delodajalca. To sporočilo pomeni le to, da je toženka zavrnila sklenitev (nove) pogodbe o zaposlitvi, ne pa, da bi do tedaj obstajal kakršen koli pravni položaj, ki bi kazal na obstoječe delovno razmerje. Iz neprerekanih ugotovitev namreč izhaja, da tožnica po 15. 9. 2024 ni opravljala dela pri toženki, da toženka ni izvedla prijave v obvezna zavarovanja, da je tožnica sama (po možu) uredila zavarovanje in se prijavila na ZRSZ, ter da so se med strankama vršili zgolj pogovori o morebitni sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da se delodajalec in delavec pogovarjata o morebitni bodoči zaposlitvi, ne pomeni, da delovno razmerje že obstoji. Nesporne okoliščine, da tožnica po smrti koncesionarja ni pričela delati za toženko oziroma ji slednja ni zagotavljala dela in je ni prijavila v zavarovanje, so zadostovale za začetek teka roka.

8.Dokazna ocena izpovedbe priče A. A. je pravilna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Priča je podala jasno, logično in notranje konsistentno izpovedbo, ki se ujema z objektivnimi okoliščinami primera: tožnica po 15. 9. 2024 pri toženki ni opravljala dela, ni bila vključena v obvezna zavarovanja, toženka pa je z njo vodila pogovore izključno v smeri morebitne bodoče sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ne pa kot delavko, ki bi ji na podlagi prenosa dejavnosti že teklo delovno razmerje. Izpovedba priče je skladna tako z listinskimi dokazi (elektronsko sporočilo z dne 22. 10. 2024) kot tudi z ravnanji tožnice same, ki si je po prenehanju zaposlitve pri predhodnem delodajalcu sama uredila zavarovanje. Ti objektivni podatki potrjujejo izpovedbo priče A. A. in izključujejo možnost, da bi toženka tožnici kakorkoli dajala zagotovila, da se ji delovno razmerje na podlagi prenosa nadaljuje. Pritožbene navedbe, ki dokazno oceno priče grajajo kot "selektivno", so zato neutemeljene, saj prvostopenjsko sodišče ni prezrlo nobenega dokaza, temveč je dokazno vrednotenje opravilo celostno, logično in na podlagi vseh izvedenih dokazov.

9.Tožnica v pritožbi ponavlja trditve o prenosu dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče poudarja, da četudi bi bil prenos dejavnosti podan, to nima vpliva na uporabo 200. člena ZDR-1. Če bi prenos dejansko nastopil, bi se tožnici delovno razmerje po zakonu nadaljevalo pri prevzemniku. Če pa "prevzemnik" takšnega delovnega razmerja, ki naj bi temeljil na prenosu, ne prizna, kar se kaže v neprijavi v zavarovanja in nezagotavljanju dela, mora delavec pravico uveljavljati v 30 dneh, pri čemer rok teče od dneva, ko je za kršitev izvedel. Tožnica je za nepriznavanje delovnega razmerja pri toženki izvedela že ob prenehanju delovnega razmerja pri koncesionarju, odjavi iz zavarovanja, dejstvu, da ni nadaljevala zaposlitve pri toženki ter se je iz razloga, ker tega ni storila toženka, samostojno prijavila v zavarovanje. Torej že v septembru 2024, kar pravilno navaja sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe o pričetku opravljanja dodatnega programa s strani toženke v marcu 2025, zaposlitvi novega zobozdravnika februarja 2025 in prevzemu dokumentacije od koncesionarja, so tako nebistveni za rešitev vprašanja, kdaj je tožnica izvedela, da ji toženka ne priznava delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni presojalo materialnopravnih pogojev za prenos dejavnosti, saj tudi morebiten prenos ne bi vplival na začetek teka roka.

10.Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi njene navedbe v zvezi z zatrjevano pravico do prednostne zaposlitve in v tej zvezi posebej presojati podredni zahtevek (njegovo pravočasnost in utemeljenost). Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica izročitev pogodbe o zaposlitvi uveljavljala kot posledico zatrjevane nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1, ne pa izrecno kot izvršitev pogodbeno dogovorjene prednostne pravice. Zahtevka, ki ju je kot primarnega in podrednega postavila, sta razen v nazivu delovnega mesta identična (razen glede slednjega gre torej za navidezno kumulacijo), tožnica pa niti ni pojasnila, zakaj primarno zahteva izročitev pogodbe za delovno mesto "Srednja medicinska sestra s specialnimi znanji", podredno pa za delovno mesto "Zobozdravstveni asistent". Tudi podredni zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Zobozdravstveni asistent" je predhodno vezala na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 16. 9. 2024 dalje (v zvezi z njim je zahtevala tudi reintegracijo in reparacijo)- ni ga torej postavila kot samostojen tožbeni zahtevek, ki bi se nanašal izključno na izvršitev pogodbeno dogovorjene prednostne pravice. Po vsebini se torej celoten zahtevek nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 16. 9. 2024 dalje (v tej zvezi izstavitev pogodbe o zaposlitvi), reintegracijo in reparacijo, za kar velja prekluzivni rok 30 dni po 200. členu ZDR-1. Ker tožba ni bila vložena v tem roku, so prekludirane vse pravice, ki izhajajo iz zatrjevanega nezakonitega prenehanja, vključno z zahtevo za izročitev pogodbe o zaposlitvi. Okoliščine glede zatrjevane prednostne pravice do ponovne zaposlitve bi bile lahko tudi sicer pravno pomembne le v okviru odškodninskega zahtevka, ki pa v tem postopku ni bil postavljen. Sodišče namreč ne more prisiliti delodajalca, da delavca zaposli oziroma z njim sklene (novo) pogodbo o zaposlitvi (takšno sodno varstvo ni predvideno),

lahko pa ugotovi, da je delodajalec kršil dogovor in mu naloži plačilo odškodnine. Ker tožnica takšnega zahtevka ni uveljavljala, sodišče prve stopnje ni moglo odločati o tej pravici, niti ni bilo dolžno o teh navedbah razpravljati. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako te kršitve (niti zatrjevane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ne predstavlja neizvedba dokazov o evidenci zaposlenih, ker tovrstno dokazovanje ne bi moglo vplivati na odločitev o poteku prekluzivnega roka.

11.Ker je tožnica tožbo vložila po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker se mu niso pripetile niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevane procesne kršitve, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno.

-------------------------------

1ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 4. člena in 24. člen ZDR-1), saj je delovno razmerje osebno razmerje, ki temelji na soglasju volj obeh strank (delodajalca in delavca). Dogovor, da ima delavec v primeru ponovnega zaposlovanja prednostno pravico do zaposlitve, je pogodbena zaveza delodajalca, ki ni absolutna. Takšen dogovor ne preprečuje, da bi delodajalec sklenil pogodbo z nekom drugim. Če delodajalec dogovor prekrši in zaposli drugo osebo (kar je zatrjevala tožnica), obstaja soglasje drugega delavca glede sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Slednje sodišče ne more npr. razveljaviti z učinkom v korist tretje osebe (delavca, ki ima dogovorjeno prednostno pravico do zaposlitve), ker ZDR-1 ne pozna instituta razveljavitve pogodbe o zaposlitvi z drugim delavcem na zahtevo tretjega. Delavec, ki ima dogovorjeno prednostno pravico do zaposlitve v takem primeru tako ne more zahtevati niti razveljavitve pogodbe z drugim delavcem niti sklenitve pogodbe z njim oziroma izstavitve pogodbe. Tudi če je delavec že v delovnem razmerju, ni predvideno sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od že obstoječe- prim. VSRS opr. št. VIII Ips 153/2016. Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 ima delavec pravico zahtevati le, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje.