Jedro

Za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka za izplačilo dodatka za bivanje ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču. ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij namreč niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno.

Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je ta pogoj dokazala. Izobražuje se zunaj kraja stalnega prebivališča, v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta pa je tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pa lahko pomeni zgolj prekršek (po Zakonu o prijavi prebivališča), ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. … z dne 16. 9. 2013 v 1. točki izreka in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij št. … z dne 25. 1. 2013 v 2. točki izreka ter odločilo, da višina Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec ter je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 1.026,36 EUR v 8 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena Zakona o štipendiranju, ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Pogoji za pridobitev štipendije morajo biti izpolnjeni na prvi dan šolskega leta oziroma študijskega leta, saj se o štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta. Dodatek je po 3. členu Zakona o štipendiranju del štipendije in velja zanj glede izpolnjevanja pogojev enako kot glede osnovne štipendije, kar pomeni, da mora štipendist izpolnjevati pogoje za dodelitev posameznega dodatka z dnem dodelitve štipendije, torej za študente s 1. 10. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega/študijskega leta in je najkasneje v 3 dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu. Nadalje opozarja na napačno tolmačenje 30. člena Zakona o štipendiranju, ki je veljal v času odločanja o dodeljevanju Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Namen zakonodajalca je bil dodeliti dodatek le tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem, zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja oziroma zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D, Ur. l. RS, št. 57/12), ki je začel veljati 28. 7. 2012, uporabljati pa se je začel 20. 8. 2012, je črtal besedo „ali“ in celotno drugo alinejo, zaradi česar se 30. člen dobesedno sicer bere tako, kot ga je razlagalo prvostopenjsko sodišče. Pritožba poudarja, da razlaga po namenu kakor tudi zgodovinska razlaga takšnega stališča ne podpirata. Namen dodatka za bivanje ostaja še naprej enak - pomoč štipendistu za kritje stroškov, povezanih z bivanjem v kraju izobraževanja. Navaja, da je bil Javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije objavljen že junija 2012, zato ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti, niti popraviti obrazcev vloge, ki so bili še vedno prilagojeni za obe vrsti dodatkov. Tožena stranka se je zato zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence na podlagi 139. člena ZUP. Upravni organ si mora skladno s to določbo podatke iz uradnih evidenc preskrbeti po uradni dolžnosti in jih ne sme zahtevati od vlagateljev, razen če bi vlagatelj izrecno prepovedal pridobivanje teh podatkov po uradni dolžnosti. Slednjega pa tožnica ni storila, čeprav je s podpisom vloge izjavila, da je seznanjena, da na podlagi 66. in 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, iz uradnih evidenc pridobiva podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dejanskega stanja in dejstev, pomembnih za odločanje, in da se s tem tudi strinja. Opozarja še, da ob začetku študijskega leta 2012/2013 podatki o subvencijah prevoza niso bili na voljo, saj se je ZPCP-2D začel uporabljati šele konec avgusta 2012 in evidence sploh še niso bile vzpostavljene. Zaradi navedenega se je moral organ prve stopnje pri odločanju o tem, ali dodatek za bivanje zasleduje namen, za katerega je dodeljen, opreti na podatke iz uradne evidence o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja.

Tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da pritožba tožene stranke ni utemeljena. Med pravdnima strankama je sporno zgolj pravno vprašanje ali je pogoj za pridobitev dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča tudi formalna prijava začasnega prebivališča na upravni enoti v kraju izobraževanja. Tožena stranka namreč v ničemer ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju pred sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnica že pred 1. 10. 2012 dejansko prebivala na naslovu Ulica A. 3 v B.. Stališče tožene stranke v zvezi s formalno prijavo začasnega prebivališča je v nasprotju z večletno ustaljeno prakso Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije ter v nasprotju z Zakonom o štipendiranju, ki te prijave v času vložitve zahteve tožnice, nista zahtevala. Tega tudi ni zahteval Javni poziv štipendistom za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisovih štipendij za študijsko leto 2012/2013, prav tako pa tega ni določal ZPCP-2D, na katerega se pavšalno sklicuje tožena stranka. Dejstvo, da tožena stranka nima urejenih svojih evidenc ne more biti opravičilo za spremembo prakse do priznavanja dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Tožena stranka želi s sklicevanjem na pridobivanje podatkov o tožnici, kateremu ta ni nasprotovala, izigrati načelo materialne resnice ter vzpostaviti načelo formalne resnice, v skladu s katerim je edino dokazno sredstvo, s katerim lahko študent izkaže upravičenost do obravnavanega dodatka pravočasna prijava začasnega prebivališča. Poleg tega je tožena stranka šele v naslednjem Javnem pozivu štipendistom za leto 2013/2014 pogojevala priznavanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča s pravočasno prijavo začasnega prebivališča. Namenska razlaga zakona ne opravičuje arbitrarnega postopanja tožene stranke v nasprotju z Zakonom o štipendiranju ter Ustavo RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2013, s katerim je tožena stranka pritožbo tožnice zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije zavrnila kot neutemeljeno. Z odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 25. 1. 2013 je bilo ugodeno vlogi tožnice in ji je bila dodeljena štipendija za izobraževanje na fakulteti C. v B., program ..., do zaključka tega programa. Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije je tožnici odmeril štipendijo v višini 169,99 EUR mesečno. Poleg zneska osnovne štipendije v višini 101,78 EUR ji je priznal še dodatek na vrsto in področje izobraževanja v višini 30,31 EUR ter dodatek za uspeh v višini 37,90 EUR, ni pa ji priznal dodatka za bivanje, ker je štel, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja 1. oktobra, torej na začetku študijskega leta.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o štipendiranju ( Ur. l. RS, št. 57/2012, v nadaljevanju ZŠtip), ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. ZŠtip v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da ima tožnica stalno prebivališče v D., na naslovu E. 22c ter da je bila v študijskem letu 2012/2013 študentka 5. letnika fakultete C. v B.. Dne 19. 9. 2012 je na Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije naslovila vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 na predpisanem obrazcu, v kateri je navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in bo stanovala na Ulici A. 3, B.. Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije je dne 25. 1. 2013 tožničini vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 ugodil ter odločil, da višina štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 169,99 EUR. Tožnica se je zoper odločbo pritožila ter v pritožbi navedla, da je bilo v postopku očitno spregledano dejstvo, da iz njene vloge izhaja, da v času študija prebiva v B., torej izven kraja njenega stalnega prebivališča (D.), na kar je v vlogi opozorila tudi s potrdilom o prijavi začasnega prebivališča. Pritožbi je priložila tudi najemno pogodbo z dne 17. 9. 2012, ki predstavlja pravno podlago njenega bivanja v B. na naslovu Ulica A. 3, torej zunaj kraja njenega stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice in priče F.F. (tožničinega fanta), ugotovilo, da je tožnica na dan začetka študijskega leta v kraju izobraževanja tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča na B. naslovu.

Ravno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 bivala na začasnem naslovu pomeni, da je tožnica že na ta dan izpolnjevala tudi pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je resda šele 8. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz Javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču, in sicer na prvi dan začetka šolskega oz. študijskega leta 2012/2013 oz. najkasneje tri dni po začetku šolskega oz. študijskega leta, zaradi česar tožnici neutemeljeno ni priznala dodatka za bivanje.

V danem primeru torej ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije, temveč na to, da je tožena stranka v okviru predsodnega upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnici ni priznala spornega dodatka, čeprav je tožnica že od samega začetka študijskega leta bivala v kraju študija. Tožena stranka je tako napačno materialnopravno odločila, ko tožnici dodatka za izobraževanje zunaj prebivališča ni upoštevala v višini štipendije.

Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena ZŠtip, ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program ter da je napačno stališče sodišča prve stopnje v zvezi z razlago 30. člena ZŠtip, saj naj bi se z zgodovinsko razlago oziroma razlago po namenu določbe lahko ugotovilo, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je edina pomembna okoliščina, ki vpliva na to, ali je tožnica upravičena do spornega dodatka k štipendiji, ugotovitev, da je tožnica v kraju začasnega bivanja na naslovu Ulica A. 3, B. bivala že na začetku študijskega leta, torej 1. 10. 2012, nadalje da je tožena stranka v okviru upravnega postopka o tem s strani tožnice, ki ji je predložila tudi že dne 17. 9. 2012 sklenjeno najemno pogodbo, bila seznanjena in je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici tega tudi materialnopravno napačno odločila.

Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je tekom pritožbenega postopka in tekom sodnega postopka ta pogoj dokazala in sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le, da se tožnica izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, temveč tudi, da je v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča na B. naslovu. Pravilno je v zvezi s tem stališčem sodišča prve stopnje, da sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek, in sicer po Zakonu o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006), ne pa tudi izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje). Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da objava na spletnih straneh tožene stranke na portalu e-Uprava ne predstavlja pravne podlage za ravnanje tožene stranke, saj morajo biti državni predpisi, s katerimi se odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih državljanov, objavljeni v uradnem listu, preden začnejo veljati.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.