Jedro

Obnašanje zadržane osebe je treba presojati celovito v daljšem časovnem obdobju, ker je le-to lahko podlaga za odločitev o nujnosti zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pri oceni ogroženosti žene pravilno upoštevalo tudi dogodek (grožnja z nožem), zaradi katerega je bil prvič hospitaliziran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sklepa osebi M. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. V 2. točki izreka sklepa pa je odločilo, da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike, še najdlje do 14. 03. 2011. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da so izpolnjeni pogoji 1. odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008; v nadaljevanju ZDZdr), s pričo česar je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.

Proti 2. točki izreka sklepa se je pritožil M. A. (zadržana oseba), po odvetnici, iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, UPB 3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in postopek ustavi, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je ogrožanje, o katerem je govora v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zgolj hipotetično in ni z ničemer izkazano. Ne ve, o kakšnem izbruhu naj bi bilo govora in česa naj bi se njegova žena bala, saj iz izpodbijanega sklepa ni moč razbrati, kaj naj bi storil. Ne ve, kakšni razlogi so vodili sodišče do odločitve, da ogroža ženo, in se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Redno jemlje zdravila in do partnerke ni agresiven in tudi ne do nikogar drugega. Domneva izvedenca, da je brez zdravljenja možen razvoj dogodkov, kot so se zgodili že enkrat samkrat v preteklosti, ne pomeni, da se bo to v resnici zgodilo. Nesoglasje, do katerega prihaja med njim in ženo, zaradi neurejenosti zemljiškega stanja, ne pomeni, da njo ali kogarkoli drugega ogroža. En sam neprijeten dogodek v preteklosti in predhodno psihiatrično zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ne pomeni, da ga je treba vsakič, ko pride do nestrinjanja v domačem okolju, poslati na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike in ga tam pridržati. Ukrep zadržanja je pretiran in nepotreben in predstavlja prevelik poseg v varstvo osebne svobode, v njegovem primeru pa so mogoči tudi milejši ukrepi, zato pogojev za zadržanje ni.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je po pravilni (neizpodbijani) izvedbi z zakonom predpisanega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva in materialnopravno pravilno odločilo.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da iz razlogov sklepa ni razvidno, „kakšni razlogi so vodili sodišče do odločitve, da ogroža ženo“. Razlogi, ki jih je v sklepu navedlo sodišče prve stopnje, so zadostni in dovolj jasni, da omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je podana hujša ogroženost drugih (žene zadržane osebe) zaradi ponovnega izbruha njegove bolezni (duševna motnja paranoidnega in nanašalnega dojemanja okolja, ugotovljena ob prvi hospitalizaciji). Absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo, da so podani pogoji 39. člena ZDZdr, tudi pogoj „hujšega ogrožanja zdravja drugih“, ki mu pritožnik v pritožbi izrecno nasprotuje. Pritožnik na zdravljenje ni bil sprejet zaradi, kot trdi v pritožbi, „nestrinjanja v domačem okolju“, temveč zaradi ponovnega izbruha bolezni, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Psihično ogrožanje žene, ki ga je pritožnik tokrat izvajal nad ženo (uradni zaznamek z dne 28. 02. 2011), bi se, kot je pojasnil sodni izvedenec medicinske stroke dr. V. F. R. (v nadaljevanju izvedenec) lahko, brez ustreznega zdravljenja, stopnjevalo in ponovno prešlo tudi v fizično nasilje, tako kot pred prvo hospitalizacijo. Takrat je bil sprejet na zdravljenje, ker je bil fizično nasilen, ženi je grozil z nožem. Ugotovljeno je bilo, da boluje za psihično motnjo (paranoidno in nanašalno dojemanje okolja). Glede na enak način obnašanja pritožnika (uradni zaznamek z dne 28. 02. 2011), kot pred prvo hospitalizacijo, je bila njegova žena upravičeno v strahu pred njegovim (ponovnim) fizičnim nasiljem. Ne gre le za „hipotetično ogrožanje“, kot očita pritožnik. Dejstvo, da tokrat do žene (še) ni bil fizično nasilen, ni okoliščina, ki bi zbujala dvom v strokovno oceno izvedenca, da bi brez ustreznega zdravljenja lahko ponovno prišlo do fizičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav (pritožbeni očitek, da ne bi smel biti pridržan samo zaradi enega samega „neprijetnega dogodka“ v preteklosti in ene same hospitalizacije), ker je pri oceni ogroženosti žene upoštevalo tudi dogodek, zaradi katerega je bil prvič hospitaliziran. Obnašanje zadržane osebe je treba presojati celovito v daljšem časovnem obdobju, ker je le-to lahko podlaga za odločitev o nujnosti zdravljenja (primerjaj II Ips 304/2010).

Dejstvo, da je bila pri pritožniku ob prvi hospitalizaciji ugotovljena duševna motnja, ki se je očitno, kljub drugačnim trditvam pritožnika, ponovila, ker ni jemal zdravil, potrjuje pravilnost odločitve sodišče prve stopnje, da je zdravljenje nujno potrebno. Ker je pritožnikovo ravnanje posledica duševne motnje, ni dvoma, da je glede na pritožnikovo prepričanje, da je za vse odgovorna in kriva žena, zaradi njegove bolezni, huje ogroženo zdravje drugih (žene).

Materialnopravno pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je nujno potrebno zdravljenje zadržane osebe na oddelku pod posebnim nadzorom še za čas štirinajstih dni, s čimer je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju. S pritožbenim stališčem, da to ni potrebno, pri čemer pritožnik niti ne navede, kakšen način zdravljenja bi bil po njegovem primeren (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom; z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), ne more uspešno izpodbiti pravilnosti odločitve.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zadržane osebe zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).