Jedro

Predlagatelj je zavod, za katerega velja specialni zakon (ZPIZ). Za predlagatelja bi veljal ZZ v primerih, če bi ZPIZ (ali ZZ) to posebej določal, ali če posamezno področje v ZPIZ za predlagatelja ne bi bilo urejeno in bi bilo potrebno smiselno uporabiti določbe ZZ. S. je opravljala dejavnost v takšni organizacijski obliki tudi po uveljavitvi ZZ, vse do uveljavitve ZPIZ, kar očitno kaže na to, da zakonodajalec ni imel namena, da bi že ZZ posegel v področje delovanja S. oziroma, da bi ta zakon veljal tudi za organizacijsko obliko, ki bo nastala na podlagi z ustavo usklajene zakonske ureditve na področju invalidskega in pokojninskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 30.1.2009 se razveljavita ter se zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v novo odločanje.

II. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja proti sklepu Okrajnega sodišča, Dn. št. 280/2004-3 z dne 30. 01. 2009, s katerim je bil zavrnjen predlog predlagatelja za vknjižbo izbrisa družbene lastnine in pravice uporabe ter vknjižbo lastninske pravice pri vl. št. 1110 k.o. K. 2. Predlagatelj vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da predlagatelj v času, ko je začel veljati Zakon o zavodih ni bil zavod, niti delovna organizacija po prvem odstavku 65. člena ZZ. Predlagatelj je naslednik S., ki je vpisana kot imetnica pravice uporabe nepremičnine, na kateri predlagatelj zahteva vpis lastninske pravice. Predlagatelj je pravni naslednik samoupravne interesne skupnosti, v korist katere so vpisane pravice v zemljiško knjigo. Predlagatelj je prevzel vse pravice od S. na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato je bilo zemljiškoknjižno sodišče dolžno v korist predlagatelja vpisati lastninsko pravico.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve postopka ni podan. Sodišče je v izpodbijanem sklepu skrbno in obširno pojasnilo razloge in navedlo materialnopravne določbe, na podlagi katerih je ugotovilo, da ni utemeljen predlog predlagatelja za vpis lastninske pravice. Neutemeljeni so pritožbeni očitki zemljiškoknjižnemu sodišču, da je oprlo odločbo na razloge, ki niso relevantni. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je upoštevalo odločilne materialnopravne predpise, ki so podlaga za vpis lastninske pravice predlagatelja, vendar je materialno pravo po mnenju pritožbenega sodišča zmotno uporabilo.

5. Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZ v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ, delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva nadaljujejo delo kot zavodi, premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije, pa postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Citirani prehodni in končni določbi ZZ smiselno res določata, da je premoženje zavoda v lasti ustanovitelja, vendar teh določb ni moč uporabiti za predlagatelja. Predlagatelj je zavod, za katerega velja specialni zakon (ZPIZ). Za predlagatelja bi veljal ZZ v primerih, če bi ZPIZ (ali ZZ) to posebej določal, ali če posamezno področje v ZPIZ za predlagatelja ne bi bilo urejeno in bi bilo potrebno smiselno uporabiti določbe ZZ. S. je opravljala dejavnost v takšni organizacijski obliki tudi po uveljavitvi ZZ, vse do uveljavitve ZPIZ, kar očitno kaže na to, da zakonodajalec ni imel namena, da bi že ZZ posegel v področje delovanja S. oziroma, da bi ta zakon veljal tudi za organizacijsko obliko, ki bo nastala na podlagi z ustavo usklajene zakonske ureditve na področju pokojninskega in pokojninskega zavarovanja. Poseben položaj S. (in s tem tudi predlagatelja, ki je bil ustanovljen kasneje na podlagi ZPIZ) je določil že Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi socialistične RS (v nadaljevanju ustavni zakon), ki je določil, da S. deluje do ureditve z ustavo usklajene ureditve na tem področju (tretji odstavek 12. člena Ustavnega zakona, glej tudi 9. točko prvega odstavka 11. člena Ustavnega zakona). Takšen poseben položaj predlagatelja je določen tudi pri lastninjenju stanovanj, kjer zavodi po ZZ niso legitimirani za prodajo stanovanj, nasprotno pa je Stanovanjski zakon v 114. členu S. takšno pravico dodelil. ZPIZ je v 320. členu določil, da je predlagatelj pravni naslednik S. in da v celoti prevzame vse pravice in obveznosti, kar pomeni, da je prevzel tudi vse pravice na nepremičninah, kjer je bila na S. vpisana pravica uporabe. Ker ZZ in ZPIZ ne določata, da je premoženje predlagatelja (ali S.) last ustanovitelja, določbe prvega odstavka 65. člena ZZ ni moč uporabiti za predlagatelja. Treba je tudi upoštevati, da sta 62. in 65. člen ZZ prehodni in končni določbi in da je bil predlagatelj ustanovljen kasneje, v letu 1992. Predlagatelj je bil tudi v podobnih primerih že vpisan kot lastnik nepremičnin na podlagi 320. člena ZPIZ in 3. člena ZLNDL. Iz navedenih razlogov je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog predlagatelja za vpis lastninske pravice.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tudi iz razloga, ker predlagatelj v zemljiškoknjižnem predlogu nepremičnin, na katerih je predlagal vknjižbo lastninske pravice, ni označil z identifikacijskim znakom, to je parcelno številko, navedel je le vložno številko. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagatelja na podlagi drugega odstavka 146. člena ZZK-1 pozvati, da popravi predlog in odpravi pomanjkljivosti, preden je predlog zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk zavrnilo. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je predlagatelj že v ugovoru predlagal vpis lastninske pravice pri nepremičninah na posameznih parcelnih številkah, ki so vpisane pri vl. št. 1110 k.o. K. Zemljiškoknjižno sodišče naj pri ponovnem odločanju ponovno presodi utemeljenost predloga, če pa meni, da predlog ni popoln oziroma že pravilno popravljen, naj predlagatelju določi rok za popravo predloga (drugi odstavek 146. člena ZZK-1).

7. Ker so bili pritožbeni razlogi utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in sklep zemljiškoknjižne referentke ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v novo odločanje ter hkrati odredilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe na podlagi 5. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1.