Up-415/04 - 4

23. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B. o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 7. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 244/2003 z dne 20. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 634/2002 z dne 12. 6. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 72/2001 z dne 19. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to potrdilo odločitev disciplinskih organov glede dveh pritožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti in glede izrečenega disciplinskega ukrepa ter posledično zavrnilo njegov zahtevek za vrnitev na delo in denarne zahtevke. Strinjalo se je s stališčem nižjih sodišč, da ravnanje pritožnika ustreza očitanima mu kršitvama delovnih obveznosti, za kar mu je bil utemeljeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da v disciplinskem postopku ni bil seznanjen s prilogami, na katere se je sklicevala zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, zaradi česar ni mogel ustrezno pripraviti svoje obrambe. S tem naj bi mu bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Izpodbijane sodbe, obremenjene s to kršitvijo, naj bi bile tudi nezakonite. V neskladju z 269. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in naslednji - ZKP) naj bi bila tudi sama zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ker naj ne bi časovno in krajevno opredeljevala pritožniku očitanih kršitev. S tem naj bi bila kršena tudi določba 23. člena Ustave, v skladu s katero ima vsakdo pravico, da o obtožbah zoper njega odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

Pritožnik nadalje navaja, da je isti historični dogodek kot delovno sodišče obravnavalo tudi kazensko sodišče, ki je pritožnika oprostilo. Delovno sodišče, ki je pritožnika kljub temu spoznalo za odgovornega za kršitev delovne obveznosti za ravnanje, ki je bilo predmet obravnave pred kazenskim sodiščem, naj bi s tem kršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in poseglo v pravnomočno kazensko sodbo. Pritožnik zatrjuje tudi, da sodišča niso izvajala dokazov, ki jih je predlagal, kar naj bi bilo v neskladju z 22. in 29. členom Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na to se Ustavno sodišče ni ukvarjalo s pritožnikovimi očitki, ki pomenijo zgolj uveljavljanje nezakonitosti izpodbijanih sodb.

Izpodbijane sodne odločbe je preizkusilo z vidika morebitnih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki pa jih v izpodbijanih sodbah ni.

4.Pritožnik zatrjuje, da naj bi bile izpodbijane sodne odločbe v neskladju z 29. členom Ustave, ker naj v disciplinskem postopku ne bi bil seznanjen s prilogami, na katere se je sklicevala zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. S to ustavno določbo so določena pravna jamstva v kazenskem postopku. V disciplinskem postopku ne gre za ugotavljanje krivde v kazenskopravnem smislu, temveč le za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti. Pritožnik, ki z ustavno pritožbo izpodbija odločitve sodišč o zakonitosti disciplinskih odločb, se zato na to določbo Ustave ne more sklicevati. Ustavna procesna jamstva v delovnih sporih so zagotovljena z drugimi določbami Ustave, pri čemer pa gre za jamstva poštenega postopka v postopku pred sodišči in ne v postopku pred disciplinskimi organi.

Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice iz 27. člena Ustave. Domneva nedolžnosti pomeni, da se lahko šteje za krivega v kazenskopravnem smislu le tisti, čigar krivda je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Z izpodbijanimi sodnimi odločbami, s katerimi je bila potrjena odločitev disciplinskih organov o kršitvi delovne obveznosti z ravnanjem, za katerega je bil pritožnik tudi kazensko preganjan, vendar oproščen, pritožniku ni mogla biti kršena omenjena človekova pravica.

Kot navedeno, odločitev o disciplinski odgovornosti ne pomeni tudi odločitve o kazenski odgovornosti storilca. Kazenski postopek in disciplinski postopek sta dva ločena in samostojna postopka, ki jima je lahko skupno to, da je prepovedano ravnanje isto. To pa pomeni, da z izpodbijanimi sodnimi odločbami ni bilo z ničimer poseženo v oprostilno kazensko sodbo.

6.Pritožnik zatrjuje, da naj bi mu bila s tem, ko naj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ne bi bile časovno in krajevno opredeljene očitane mu disciplinske kršitve, kršena pravica do sodnega varstva, zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Tudi ta pritožnikov očitek je neutemeljen. Omenjena ustavna pravica mu zagotavlja pravico do sodnega postopka in meritorne odločitve. To pa je bilo pritožniku zagotovljeno. Da zaradi domnevnih pomanjkljivosti zahteve za uvedbo disciplinskega postopka to sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, pritožnik ni izkazal.

7.Pritožnik zatrjuje, da sodišča niso izvedla dokazov, ki jih je predlagal. Takšen očitek bi lahko bil relevanten z vidika 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja namreč tudi pravica stranke do predlaganja dokazov. Navedeno sicer ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa to svojo odločitev obrazložiti. Ne glede na navedeno pa pritožnik tudi z omenjenim očitkom ne more uspeti. Ta pritožnikov očitek je namreč povsem pavšalen in ga kot takšnega sploh ni mogoče obravnavati.

8.Ker torej z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan