Jedro

Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil (v konkretnem primeru tožnika) za zavajanje oziroma zlorabo postopka, taksativno določa 36. člen ZAzil, ki določa primere, v katerih se že po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Na navedeni podlagi mora tako tožena stranka kot pristojni organ v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali je v individualnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo s katerimkoli izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1 do 5 alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. Če v posameznem primeru tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora tožena stranka takoj odločiti o stvari na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru, prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. "pospešenem postopku". V nasprotnem primeru, če ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, pa je tožena stranka kot pristojni organ dolžna vlogo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter (subsidiarno) Zakona o splošnem upravnem postopku.

Pravilen in utemeljen je zaključek, da so glede na različno navedene osebne podatke o letu in kraju tožnikovega rojstva podani tudi zadostni razlogi za zaključek o tožnikovem utemeljevanju prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti. Na to ne morejo vplivati tožbene navedbe, da bi tožnik na ustnem zaslišanju lahko pojasnil, zakaj je različno navajal svoje rojstne podatke, pri čemer ni niti sporno, da jih je sam tožnik deloma različno navedel, in sicer ne zgolj glede letnice pač pa tudi glede kraja svojega rojstva, čemur niti ne oporeka. Sodišče namreč meni, da razlike v navedenih dveh različnih letnicah tožnikovega rojstva (1974 prvič in drugič 1979) ter dveh različnih krajev tožnikovega rojstva (K in S) ne gre za zanemarljive razlike ali zanemarljive rojstne podatke, ki so tudi po mnenju sodišča namreč bistveni osebni podatki pri opredeljevanju istovetnosti konkretne osebe.

Tožeča stranka preuranjeno uveljavlja tudi kršitev načela nevračanja (non - refoulement), saj z izpodbijano odločbo do te kršitve sploh ni moglo priti že po naravi stvari. Iz določbe 1. odstavka 61. člena ZAzil namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma ni še postala pravnomočna. Sodišče pripominja, da predstavlja določba 61. člena ZAzil konkretizacijo 6. člena ZAzil, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 61. člena Zazil, ki je vsebinsko ponovljeno določilo 6. člena ZAzil, pri čemer pa pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odloča tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec azila ne pridobi. Navedeno pomeni, da azilnemu postopku šele naknadno s časovnim zamikom sledi postopek za priznanje posebne oblike zaščite po 61. členu ZAzil, in sicer tako na prošnjo zavrnjenega prosilca za azil ali pa po uradni dolžnosti, torej na lastno iniciativo pristojnega organa.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo za priznanje azila tožeči stranki na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00-odl. US, 113/00-odl. US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) ter odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočno končanem postopku. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik državljan A, ki je že dne 6. 4. 2001 podal prvič prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Iz navedene vloge je razvidno, da je bila podana s tolmačenjem tolmača za arabski jezik, torej jezik, ki ga tožnik razume. Tedaj je navedel, da je bil rojen dne 2. 5. 1974 v kraju S, matično državo pa je zapustil zaradi problemov z islamisti, ki naj bi ga zabodli z nožem, ker se je znašel med dvema skupinama, in sicer stranko, ki ima podrejeno policijo, in stranko, ki se poslužuje terorizma, tožnika pa so kot vodjo boksarskega kluba napadli tako pripadniki ene kot tudi druge stranke. Ker se tožnik ni udeležil zaslišanja v azilnem postopku, na katerega ga je povabila tožena stranka z vabilom z dne 2. 8. 2001, ki je bilo predvideno dne 3. 9. 2001 v Azilnem domu, in ker svoje odsotnosti tožnik tudi ni opravičil, zato njegovo zaslišanje ni bilo opravljeno, postopek pa je bil iz tega razloga ustavljen s sklepom št. ... z dne 10.9.2001, ki je bil tožniku vročen in prebran v arabskem jeziku dne ... in je postal pravnomočen dne 1.10.2001, ker zoper navedeni sklep tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu. Dalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik potem nezakonito prebival v Republiki Sloveniji brez dokumentov vse do 23.6.2003 ko ga je prijela policija in odpeljala v Center za odstranjevanje tujcev, kar je razvidno tudi iz odločbe o prekršku, št. ... z dne 23.6.2003, s katero je bil tožniku izrečen varstveni ukrep odstranitve tujca iz države za čas 6 mesecev. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bilo potem tožniku s sklepom z dne 24.6.2003 odrejeno bivanje v Centru za odstranjevanje tujcev v P vse do njegove odstranitve iz države in da je tožnik v tem času podal ponovno prošnjo za azil, ki jo je tožnik napisal lastnoročno, tožena stranka pa jo je prejela 3.7.2003. V le-tej je tožnik navedel, da je bil primoran za vedno zapustiti svojo matično državo zaradi velikih težav, ki jih je imel. Na zakonsko predpisanem obrazcu je tožnik podal dne 13.8.2003 ponovno prošnjo za azil s tolmačenjem tolmača za francoski jezik, ki ga tožnik razume. O tej prošnji je bil obveščen tudi Visoki komisariat ZN za begunce (nadaljevanje UNHCR). Tožena stranka ugotavlja, da se podatki o tožnikovem kraju in datumu rojstva, ki jih je navedel v tej prošnji, razlikujejo od podatkov v prvi prošnji za azil, saj je dne 13.8.2003 tožnik navedel, da je bil rojen dne ... v kraju K in da je njegova družina, in sicer oče in mati, bila že leta ... bila prisiljena zapustiti A zaradi pritiskov teroristov, ki naj bi se imenovali GIA (Groupe Islamique Arme), ki so njegovo družino izsiljevali. Ker naj bi pripadniki GIA zahtevali, da se jim priključi tudi tožnik, je matično državo zapustil leta 2001. V svoji ponovni prošnji za azil je še navedel, da je GIA najmočnejša teroristična skupina v A in če bi se tožnik tja vrni, bi ga teroristi GIA zagotovo ubili že zato, ker so tako njegovi starši kot tudi sam tožnik zbežali z A. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik z navajanjem različnih podatkov ob vložitvi prve in nato druge prošnje za azil kršil določbo 3. odstavka 29. člena ZAzil, ki jo tudi citira, poleg tega pa je s tem, da samovoljno zapustil Azilni dom in pristojnemu organu ni sporočil novega naslova niti se odzval na vabilo na zaslišanje med prvim postopkom za priznanje azila, tožnik kršil tudi 2., 3. in 4. alineo 44. člena ZAzil. Po teh določbah pa mora biti prosilec za azil vedno dosegljiv pristojnim organom in da se mora odzivati na njihova vabila ter sodelovati ves čas postopka za pridobitev azil, vsako morebitno spremembo svojega naslova pa mora v treh dneh sporočiti pristojnemu organu. Tožena stranka se je pri odločanju oprla na ustaljeno stališča upravno-sodne prakse Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, kot izhajajo iz sodb Vrhovnega sodišča RS št. I Up 286/2002 z dne 6. 3. 2002 in Upravnega sodišča št. U 963/2003-7 z dne 23. 6.2003, potrjene s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 883/2003-2 z dne 27. 8. 2003. Po ugotovitvi, da je bil prvi postopek za priznanje azila tožniku ustavljen, ker je tožnik dne 10.6.2001 zapustil Azilni dom ne da bi sporočil pristojnemu organu svoj novi naslov in zato izbrisan iz uradne evidence prosilcev za azil in da je nato tožnik vse do 23.6.2003 ilegalno prebival v Republiki Sloveniji ter svojo ponovno prošnjo za azil podal v času, ko je bil nastanjen v Centru za odstranjevanje tujcev, ker mu je bil z navedeno odločbo sodnika za prekrške izrečen varstveni ukrep odstranitve tujca iz države, je tožena stranka zaključila, da navedene okoliščine zadoščajo za utemeljen sklep, da je tožnik ponovno prošnjo za azil vložil le z namenom, da bi odložil svojo prisilno odstranitev iz države.Glede na različne podatke o kraju in času tožnikovega rojstva v tožnikovi prvi in drugi vlogi za azil pa tožena stranka zaključuje, da so, poleg navedenega, podani zadostni razlogi, da se tožnikova prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne ne le iz navedenega razloga, pač pa tudi na podlagi tožnikovega utemeljevanja prošnje na podlagi napačne istovetnosti. Tožena stranka je zato zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 1. in 5. alineo 36. člena ZAzil ter mu na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik izpodbija navedeno odločbo v celoti in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da po opravljenem postopku in analizi vseh dokumentov razveljavi (pravilno: odpravi) izpodbijano odločbo in tožniku prizna azil v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. V tožbi navaja, da je tožena stranka preuranjeno odločila in tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, kar pa ni v skladu z dejanskim stanjem. Glede zaključka, da je tožnik drugo prošnjo za azil podal zaradi izognitve prisilni odstranitvi iz Slovenije in da je navedel druge rojstne podatke, kot v prvi prošnji, tožnik navaja, da ni imel priložnosti pojasniti razlike navedenih rojstnih podatkov v obeh prošnjah, ker ga tožena stranka ni zaslišala. Meni, da je bila s tem kršena določba 2. in 5. odstavka 24. člena ZAzil. Tožnik pa bi lahko na zaslišanju pojasnil razloge, zakaj je podal različne rojstne podatke v prvi in drugi prošnji, in ker te priložnosti prej ni imel, to pojasnjuje v tožbi z navedbo, da se le glede ene številke ne ujemajo tožnikovi rojstni podatki v obeh prošnjah, in sicer prvič št. 4 (...) in drugič 9 (...), kar pomeni, da je prišlo do očitne pomote pri zapisu številke, in da tožena stranka ni preverila, ali sta kraja K in S med seboj povezana oziroma ali gre za manjši ali večji kraj, od katerih je v enem bolnišnica, v kateri se je rodil tožnik, v drugem pa je živel z družino. Tožnik v tožbi dalje opozarja, da je v obeh postopkih navedel isto ime, česar zagotovo ne bi storil v primeru, če bi res zavajal in zlorabljal postopek, pač pa bi navedel drugo ime. Meni, da bi to morala tožena stranka upoštevati in o tem povprašati tožnika ter izvesti ustno zaslišanje, da bi lahko ugotovila, ali lahko tožnikovo prošnjo zavrne kot neutemeljeno. Ker tega ni storila, tožnik meni, da je kršila pravila postopka in zato izpodbijana odločba ni pravilna. Ne da bi imel tožnik priložnost pojasniti očitano, bi njegova vrnitev pomenila kršitev načela ne vračanja (non-refoulement). Ta pravica pa je absolutna in je države ne morejo omejiti, saj se po 8. členu Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, pri čemer člen 3 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP) varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožnik hkrati tudi predlaga, da ga sodišče iz humanitarnih razlogov oprosti plačila stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila skupaj z upravnimi spisi, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3 odstavka 36 člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Obrazložitev k točki 1: Tožba ni utemeljena.

Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in utemeljeni pa so po presoji sodišča tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka, zato jih sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Po mnenju sodišča je neutemeljena tožbena trditev, da bi ob navedenem dejanskem stanju, ki med strankama niti ni sporno, morala tožena stranka v celoti izvajati poseben ugotovitveni postopek v smeri izpolnjevanja pogojev za priznanje azila tožeči stranki na podlagi določbe 2. (in 3. odstavka) 1. člena ZAzil ter po uradni dolžnosti skladno z določbo 33. člena ZAzil izvajati dokaze v smeri ogroženosti tožnika v matični državi in po uradni dolžnosti ugotavljati, preverjati in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze in zaslišati tožnika kot stranko v postopku.

V tem primeru namreč niti ni sporno dejstvo, da je tožnik prvič vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji že dne 6.4.2001 in da se tožnik vabilu na ustno zaslišanje dne 3.9.2001 ni odzval in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, zaradi česar zaslišanje ni bilo opravljeno, pač pa je bil postopek ustavljen skladno z določbo 2. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil s sklepom št. ... z dne 10.9.2001, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih.

Prav tako med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnika dne 23.6.2003 prijela policija in ga odvedla v Center za odstranjevanje tujcev, z odločbo sodnika za prekrške št. ... z dne 23.6.2003 pa mu je bil izrečen varstveni ukrep odstranitve tujca iz države za čas šest mesecev poleg kazni za prekršek, ker je bil tožnik brez dokumentov in je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporna okoliščina, da je potem tožnik v času, ko je bil nastanjen v Centru za odstranjevanje tujcev podal lastnoročno ponovno prošnjo za priznanje azila, ki je sedaj predmet spora, ker je o le-tej odločila tožena stranka z uvodoma navedeno odločbo in tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila ter se pri tem oprla na določilo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po tej določbi pa se lahko takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja.

Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil (v konkretnem primeru tožnika) za zavajanje oziroma zlorabo postopka, taksativno določa 36. člen ZAzil, ki določa primere, v katerih se že po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka, in sicer: utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea), lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea), namerno uničenje potnega lista, kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji (3. alinea), prikrivanje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej če pri tem uporabi napačno istovetnost (4. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Na navedeni podlagi mora tako tožena stranka kot pristojni organ v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali je v individualnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo s katerimkoli izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1 do 5 alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. Enako stališče je sodišče zavzelo že v sodbi št. U ... z dne 23.6.2003 na katero se pravilno sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Če v posameznem primeru tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora tožena stranka takoj odločiti o stvari na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru (kakršen je obravnavani, kot je predhodno obrazloženo), prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. "pospešenem postopku". V nasprotnem primeru, če ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, pa je tožena stranka kot pristojni organ dolžna vlogo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter (subsidiarno) Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). Zato se sodišče ne strinja s tožbenim ugovorom kršitve pravil postopka, ker je tožena stranka odločila v t. i. pospešenem postopku brez zaslišanja tožnika.

Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno zaključila, da je tožnik svojo ponovno prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Pravilen in utemeljen pa je tudi njen zaključek, da so glede na različno navedene osebne podatke o letu in kraju tožnikovega rojstva podani tudi zadostni razlogi za zaključek o tožnikovem utemeljevanju prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti. Na to ne morejo vplivati tožbene navedbe, da bi tožnik na ustnem zaslišanju lahko pojasnil, zakaj je različno navajal svoje rojstne podatke, pri čemer ni niti sporno, da jih je sam tožnik deloma različno navedel, in sicer ne zgolj glede letnice pač pa tudi glede kraja svojega rojstva, čemur niti ne oporeka. Sodišče namreč meni, da razlike v navedenih dveh različnih letnicah tožnikovega rojstva (... prvič in drugič ...) ter dveh različnih krajev tožnikovega rojstva (K in S) ne gre za zanemarljive razlike ali zanemarljive rojstne podatke, ki so tudi po mnenju sodišča namreč bistveni osebni podatki pri opredeljevanju istovetnosti konkretne osebe.

Po presoji sodišča tožeča stranka neutemeljeno oziroma preuranjeno uveljavlja tudi kršitev načela nevračanja (non - refoulement), saj z izpodbijano odločbo do te kršitve sploh ni moglo priti že po naravi stvari.Iz določbe 1. odstavka 61. člena ZAzil namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba drez dvoma ni še postala pravnomočna. Sodišče pri tem pripominja, da predstavlja določba 61. člena ZAzil konkretizacijo 6. člena ZAzil, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 61. člena Zazil, ki je vsebinsko ponovljeno določilo 6. člena ZAzil, pri čemer pa pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odloča tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec azila ne pridobi. Navedeno pomeni, da azilnemu postopku šele naknadno s časovnim zamikom sledi postopek za priznanje posebne oblike zaščite po 61. členu ZAzil, in sicer tako na prošnjo zavrnjenega prosilca za azil ali pa po uradni dolžnosti, torej na lastno iniciativo pristojnega organa.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Obrazložitev k točki 2: Tožnik je v tožbi predlagal tudi oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Vendar pa so v tem postopku nastali zgolj stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Ker iz upravnih spisov in tožnikovega statusa izhaja utemeljenost predloga, mu je sodišče na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) ugodilo in ga oprostilo plačila sodnih taks.