Jedro

Za otroka kot poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, ki jo lahko izpodbija samostojno, kar pomeni, da mora imeti oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu staršev (zakonski otrok državljanstvu svojega očeta), možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Mladoletnost ni tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in A.A. proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 4.7.2005, s katero je bilo ugotovljeno, da B.B. in A.A. nista državljana RS ter da se B.B., A.A., E.E. in D.D. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZD RS, Uradni list Republike Slovenije, številka 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), od 28.8.1945 niso šteli za državljane LRS in jugoslovanske državljane. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Za osebe, ki so bile v relevantnem obdobju mladoletne, določba drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46) pride v poštev le posredno, preko ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. Glede na to, da je bilo z dokončno odločbo že ugotovljeno, da G.G. in F.F. nista pridobila državljanstva FLRJ iz razlogov po drugem odstavku 35. člena ZDrž, otroci pa so v državljanstvu v skladu s paragrafom 42 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije sledili očetu, je po presoji tožene stranke potrebno pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega organa, da se B.B., A.A., H.H. in D.D. niso šteli za jugoslovanske državljane.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva B.B. (rojene 7.6.1942 v Mariboru), A.A. (rojenega 15.5.1938 v Mariboru), H.H. (rojene 17.11.1935 v Mariboru, umrle 11.2.1997) in D.D. (rojenega 2.10. 1943 v Mariboru, umrlega 1.10.2004) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Zakonski otroci sledijo usodi državljanstva svojih staršev, pri čemer pa je bilo glede staršev tožeče stranke ob upoštevanju določb drugega odstavka 35. člena ZDrž ugotovljeno, da se nista štela za jugoslovanska državljana. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ pravilno uporabil materialno pravo za svojo odločitev. Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje državljanstva najprej urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45). Z zakonom o potrditvi in spremembi zakona o državljanstvu DFJ z dne 23.8.1945 je bilo spremenjeno tudi ime zakona v Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46 z dne 5. 7. 1946, ki velja od dneva objave - 42. člen). V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4. 12. 1948) pa je uveljavil nov drugi odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Novela zakona je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek, to je bila odločitev suverene države in odraz tedanje mednarodne situacije. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije je uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna (odločba US, št. U-I-23/93, v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča), odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču). Dejstvo je, da so bili relevantnem času B.B., A.A., H.H. in D.D. še otroci, nesporno pa otroci v starosti 10 let nimajo svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se s svojimi ravnanji niso mogli pregrešiti zoper njihove državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike, konkretno starše. Za starše pa je bilo ugotovljeno, da se nista štela za jugoslovanska državljana. Glede domneve lojalnosti je sodišče prve stopnje pojasnilo, da otroci lahko dokazujejo lojalnost za svoje starše in s tem posredno za ugotavljanje svojega državljanstva tako, da izpodbijajo domnevo nelojalnosti za starše. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožeča stranka glede tega ni bila uspešna, saj ne na ustni obravnavi ne kasneje ni predložila dokazov ali navedb, s katerimi bi uspela izpodbiti zakonsko domnevo nelojalnosti. Neposredno dokazovanje oziroma izpodbijanje domneve nelojalnosti za otroke pa je po presoji sodišča prve stopnje možno le v primeru, ko so sicer še mladoletni otroci vendar že toliko stari, da lahko izražajo svobodno voljo in uveljavijo svobodno izbiro.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe dejanskega stanja. Meni, da sta tožena stranka in posledično sodišče, ki je taki uporabi materialnega predpisa sledilo, napačno uporabila materialno pravo z uporabo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), materialni predpis pa je bil nasprotju tako z Ustavo FLRJ kot tudi z Ustavo RS uporabljen z retroaktivno veljavo. Po mnenju tožnice so B.B., A.A., H.H. in D.D., ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), z dnem 28.8.1945 ex-lege pridobili državljanstvo DFJ in ker so imeli na dan 6.4.1941 domovinsko pristojnost v občini na območju LR Slovenije, so na temelju prvega odstavka 37. člena citiranega zakona pridobili tudi državljanstvo federalne enote LR Slovenije. Navaja, da sta retroaktivna uporaba Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 tako v nasprotju z določili samega zakona kot tudi s takrat veljavno ustavo, z retroaktivno uporabo zakona pa je kršeno tudi načelo zakonitosti. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje ni vir prava, mnenje Ustavnega sodišča izraženo v njegovih odločbah ne more nadomestiti zakona. Kršena naj bi bila 2. in 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje je ob uporabi 1. člena Zakona o državljanstvu FLRJ dejansko stanje zmotno ugotovilo, pri tem se tožnica v celoti sklicuje na svoja izvajanja v tožbi. Tožena stranka je ta, ki bi morala ob upoštevanju načela materialne resnice (8. člen ZUP) in ob upoštevanju proste presoje dokazov (9. člen ZUP) na temelju vestne in skrbne presoje dokazov zaključiti o narodnosti pripadnosti imenovanega. Svoj zaključek o narodni pripadnosti imenovanih je tožena stranka oprla na eno samo okoliščino - to je članstvo njihovega očeta v Kulturbundu. Ostalih kriterijev narodnostne pripadnosti tožena stranka sploh ni ugotavljala in je tako po mnenju tožnika dejansko stanje ugotovila nepopolno. Isto velja za drugi kumulativni pogoj "predvojno ali medvojno nelojalno ravnanje in s tem pregrešitev zoper svoje državljanske dolžnosti". V primerih, ko se ugotavlja državljanstvo oseb, ki so bile mladoletne ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ, je zato potrebno presojati, ali je mogoče osebo zaradi njene starosti sploh šteti za nelojalno oziroma ali jo je mogoče šteti za nelojalno šele od določene starosti dalje. Upoštevati je potrebno dejstvo, da so bili imenovani ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ dne 28.8.1945 še mladoletni in sicer stari od dve do deset let. Pri tem mora sodišče pri presoji pogoja nelojalnosti mladoletne osebe upoštevati določeno mero poslovne sposobnosti, urejeno v predpisih, ki so v Kraljevini Jugoslaviji urejali tako civilno kot tudi kazensko odgovornost. Gre za evidentno kršitev načela enakosti pred zakonom, saj se breme dokazovanja prevali na eno stranko samo v primeru, kadar stranka zahteva ugotavljanje državljanstva po 29. členu ZDrž RS sama. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče RS njeni pritožbi ugodi in napadeno sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi ali podrejeno napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po drugem odstavku 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Neutemeljen je revizijski ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva v povezavi s tretjim odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 23/97, 65/98, in 76/98) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvu tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

V 2. odstavku 35. člena določa ZDrž tri ovire za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945. Te tri ovire morajo biti podane kumulativno: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Osebe, ki so izpolnile naštete tri pogoje, se niso štele za državljane FLRJ od 28.8.1945 naprej. Učinek novele ZDrž je retroaktiven, kar pa ni v nasprotju z veljavno Ustavo Republike Slovenije. Takšna ureditev tudi ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima, in torej tudi ne Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Nelojalnost se domneva, bremena dokazovanja nelojalnosti pa ne nosi upravni organ, kot to zmotno meni tožnica. O vseh teh pravnih vprašanjih je že odločilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi z opr. št. U-I-23/93 (zlasti tč. 45 in 48), na katero se sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno sklicujeta. Glede na pravno stališče v navedeni odločbi retroaktivnost ni protiustavna, pa tudi splošna pravna načela, med njimi torej tudi človekove pravice, niso bile kršene. Enako stališče ima tudi Vrhovno sodišče RS.

V obravnavani zadevi je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sporen tretji pogoj po 2. odstavku 35. člena ZDrž, to je nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov. Da domneva nelojalnosti, ki velja za starše, ne velja hkrati tudi za otroka, je Ustavno sodišče tudi že odločilo v več odločbah (npr. v Up-461/01, tč. 8 in Up-525/04, tč. 8), na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je v svoji sodni praksi (sodba št. X Ips 1307/2006, X Ips 678/2006 in X Ips 1335/2005) že zavzelo stališče, da za otroka kot poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, ki jo lahko izpodbija samostojno, kar pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok državljanstvu svojega očeta) možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Drugače kot revident Vrhovno sodišče Republike Slovenije meni, da starost ni tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma od njega zahteva isto za izpodbitje domneve kot od polnoletnika. ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek, ki je premoženjske narave. Denacionalizacijski zahtevek pa imajo načeloma le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz prvega in tretjega odstavka 9. člena ZDen. V času druge svetovne vojne polnoletne osebe nemške narodnosti zaradi tretjega odstavka 63. člena ZDen v povezavi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž praviloma ne morejo uspešno uveljavljati denacionalizacijskega zahtevka. Takšna ureditev je, kot je Ustavno sodišče RS že izrazilo v odločbi Ustavnega sodišča v tč. 45 in 47, posledica vojnih razmer, storjenih zločinov in nacifikacije večine pripadnikov nemške manjšine v nekdanji Jugoslaviji. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne imeli denacionalizacijskega zahtevka, njihovi otroci pa bi takšen zahtevek imeli izključno zaradi svoje mladoletnosti pri vseh ostalih enakih okoliščinah. Pri tem so oboji bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. Glede na cilj ZDen bi to bilo protislovje, zato pa mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Če je bila oseba mladoletna, torej takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbije domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid, kot je tožnici pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. V poštev pride ravnanje oseb, ki so skrbele za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Tožnica pa tudi po presoji revizijskega sodišča domneve nelojalnosti ni uspela ovreči, čeprav je bila k temu v upravnem postopku pozvana tako s predložitvijo dokazov kot tudi na samem zaslišanju na ustni obravnavi.

Nepravilno je tudi mnenje tožnice v reviziji, da so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (novela ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 105/48) kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 2. in 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah prepoveduje le samovoljni in ne vsakršen odvzem državljanstva. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti je obstajal razlog, in sicer njihova nelojalnost. V obravnavani zadevi je pomemben tudi čas sprejetja navedene deklaracije, ki je bila sprejeta 10. 12. 1948 (npr. Andrassy, Međunarodno pravo, 9. izdanje, Zagreb 1987, str. 240). Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (3. člen novele ZDrž), torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Jugoslovanskega zakonodajalca Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni zavezovala že zato, ker je bila sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v prej navedeni odločbi Ustavnega sodišča, odločilo, da uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Tožnica tudi izpodbija ugotovitev, da so bili B.B., A.A., H.H. in D.D. nemške narodnosti. Nacionalna pripadnost je dejstvo, tako da je tožnica z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih izpodbijala ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi kot tudi drugi razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem potrdilo izpodbijano sodbo.