Jedro

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala napačno obračunavanje rabatov, ki ni imelo podlage v med pravdnima strankama sklenjeni Pogodbi in vtoževala vračilo preplačanih zneskov, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 91/2015 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožeča stranka dobila možnost navajanja novih dejstev. Kot novo pa se je izkazalo prav zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka račune plačevala zaradi "ekonomske nuje".

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da toženkino obračunavanje rabata nima podlage v Pogodbi. Čim pa je tako, je bila tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do vračila preveč plačanega, skladno s 191. členom OZ ob plačilu dolžna pridržati si to pravico, sicer se šteje, da je v prikrajšanje privolila. Ni namreč mogoče slediti tožeči stranki, da tudi po obvestilu tožene stranke z dne 5. 5. 2009 ni mogla kvantificirano opredeliti svoje obveznosti plačila toženčevih računov. Tudi če ji natančna višina njene obveznosti ni bila znana, pa ji je bilo v celoti znano dejstvo obračuna rabata mimo dogovorjenega načina.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka: - delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati 14.644,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila zavrne, - delno za znesek 136.228,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje in v III. točki izreka razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi I. točka izreka sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 163.618,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 163.618,63 EUR za čas od 1. 1. 2009 do 27. 5. 2010 je zavrnilo (II. točka izreka), in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9.255,94 EUR v 15-ih dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje drugemu predsedniku senata.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek tožeča stranka temelji na določilih med pravdnima strankama v letu 2008 sklenjene Pogodbe o servisnem sistemu "euro shell" št. CB-066 (v nadaljevanju: Pogodba), po kateri ji je tožena stranka zaračunavala previsoke zneske goriva, ker ni upoštevala pogodbeno dogovorjenega rabata od prodajne cena goriva na bencinskem servisu, na katerem je bilo gorivo natočeno (od tako imenovane "PUMP price"). V času od leta 2008 do aprila 2010 je tožeči stranka tako preveč zaračunala znesek 163.618,63 EUR, ki ga s tožbo uveljavlja tožeča stranka. Ker je tožena stranka trdila, da je bil že ob sklepanju pogodbe dogovorjen rabat na dnevno ceno, ki jo naftna podjetja sama določijo na podlagi gibanja cen goriv na borzi (tako imenovani "LIST price"), ki so bile objavljene na spletu, se je prvostopenjsko sodišče pravilno osredotočilo na presojo vsebine sklenjene pogodbe glede cene, od katere se rabat obračunava.

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, zlasti na podlagi določila 4. točke Pogodbe, da je bil rabat dogovorjen in to na ceno goriva, ki je bila edina omenjena v Pogodbi, to pa je bila "PUMP price". V tako presojo vsebine Pogodbe je sodišče prepričala tudi izpovedba priče Z. T., zastopnika tožene stranke, ki je v njenem imenu sklepal Pogodbo s tožečo stranko. Glede na to, da za razliko med "PUMP price" in "LIST price" ni vedel, je bilo zanj očitno tudi vseeno, kako je v Pogodbi opredeljena cena, od katere se obračunava dogovorjeni rabat. Če je sklenjena pisna pogodba, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo (prvi odstavek 56. člena OZ). Ker torej v pogodbi ni govora o "LIST price", pač pa le o "PUMP price", je na podlagi navedene materialnopravne določbe mogoč edini zaključek, da je bil dogovorjen rabat na "PUMP price". Nesprejemljivo je zato pritožbeno stališče, da zgolj na podlagi okoliščine, da je bil rabat v Pogodbi dogovorjen, v njej pa se omenja tudi "PUMP price" ("LIST price" pa ne), ni mogoče sklepati, da je bil med pravdnima strankama dogovorjen način obračunavanja rabata, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka namreč tekom prvostopenjskega postopka ne pojasni, zakaj je bil rabat v Pogodbi sploh omenjen. Pritožbeno sklicevanje na dogovorjeno priznavanje rabata le od "LIST price", ki je bil sklenjen pred oziroma ob sklenitvi Pogodbe z načinom obračunavanja kot za večino ostalih primerov in kot so to obrazložile priče P. Z. in S. Š., pa tudi T., glede načina obračunavanja rabatov v drugih primerih, ni relevanten. Drugačnega ustnega dogovora med pravdnima strankama, od katere cene se obračunava rabat, toženi stranki, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni uspelo dokazati.

7. Sklenitev pisne pogodbe sledi predhodnim ustnim dogovorom, zato je logično, da tudi zapis pogodbe sledi vsebini predhodnega ustnega dogovora, sicer bi bil zapis v Pogodbi o "PUMP price" goriva in rabatih nepotreben. Enako velja tudi ob ustnem sklepanju dogovora o načinu obračunavanja rabatov istočasno s sklepanjem pisne pogodbe. Istočasni ustni dogovori so sicer veljavni, če gre za dogovore o stranskih točkah, v katerih o oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana (drugi odstavek 56. člena OZ). Če pa se je tožena stranka ustno s tožečo stranko dogovarjala drugače, kot je zapisala v pisni pogodbi, je treba pisno pogodbo glede na nesporno dejstvo, da jo je pripravila tožena stranka, skladno s 83. členom OZ razlagati v korist tožene stranke. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka dokazala dogovor o obračunavanju rabatov od "PUMP price". Glede na določila Pogodbe, ki jih je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, pa tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da dogovora o rabatu v osnovni Pogodbi sploh ni bilo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče do trditev tožene stranke o konkludentnem pristajanju tožeče stranke na toženkin način obračunavanja rabata po 5. 5. 2009 ni opredelilo. Svoje razloge o tem je navedlo implicitno v 21. točki izpodbijane sodbe, ko navaja razloge, zaradi katerih je plačevala tožeča stranka, to je, da bi se izognila sili, to pa že pojmovno izključuje konkludentno pristajanje na toženčev način obračunavanja rabatov. Uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni zagrešilo.

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožeča stranka, ker ni skladno s Pogodbo v roku 30-ih dni prejetih računov pregledala in grajala, čeprav taka sankcija v Pogodbi ni bila dogovorjena, to pravico izgubila po splošnih določilih OZ. Tako stališče namreč nima opore v materialnem pravu.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa iz dejstva, da tožeča stranka ni reklamirala faktur, ki jih je prejemala in plačevala, tudi ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka vedela za način obračunavanja rabata in z njim soglašala. Tudi iz dejstva, da je tožeča stranka po 5. 5. 2009, ko je prejela pojasnilo tožene stranke o načinu obračunavanja rabata, nadaljevala z uporabo plačilnih kartic in točenjem goriva, ni mogoče sklepati na konkludentno pristajanje tožeče stranke na predstavljeni način obračunavanja rabata. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 173/2014 zavzelo jasno stališče, da mora iz konkludentnih ravnanj izhajati jasno izražena volja, da so lahko pravno relevantna. V nasprotnem primeru bi vsaka pasivnost oziroma opustitev pravno relevantnih ravnanj že sama po sebi pomenila "tiho strinjanje" ali "tiho pristajanje" tudi na tista ravnanja nasprotne pogodbene stranke, ki pomenijo poskus nastanka ali preoblikovanja oziroma spremembe pogodbenega dogovora. Glede na pojasnila tožene stranke tožeči stranki o načinu obračunavanja rabata v dopisu z dne 5. 5. 2009 kot odgovor tožeči stranki ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s plačili privolila v spremembo pogodbenega razmerja glede obračunavanja rabata niti za čas do 5. 5. 2009 niti za čas po tem datumu in da se je zaradi tožnikovega plačevanja računov tudi po 5. 5. 2009 med pogodbenima strankama vzpostavil pogodbeni odnos z vsebino, kot jo glede obračunavanja rabata zatrjuje tožena stranka. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožeči stranki obračunala rabat na način, ki ni imel podlage v Pogodbi in da je zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ).

11. Utemeljeno pa pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP, ker je upoštevalo trditve tožeče stranke, podane šele v ponovljenem postopku (pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2015) o plačevanju računov toženi stranki, da bi se izognila sili oziroma iz "ekonomske nuje". V ponovljenem prvostopenjskem postopku, sledečem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, smejo stranke na prvem naroku glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti v dotedanjem postopku (drugi odstavek 362. člena ZPP). Tožeča stranka je šele po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 91/2015, v katerem je pritožbeno sodišče opozorilo na ugovore tožene stranke glede konkludentnega pristajanja na način obračunavanja rabata v smislu privolitve tožnice v svoje prikrajšanje, o katerih pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka privolitev tožeče stranke (ker je račune tožene stranke plačevala) v toženkin način obračunavanja zatrjevala ves čas postopka (list. št. 15, 31, 54). Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala napačno obračunavanje rabatov, ki ni imelo podlage v med pravdnima strankama sklenjeni Pogodbi in vtoževala vračilo preplačanih zneskov, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Iz povedanega pa izhaja, da pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 91/2015 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožeča stranka dobila možnost navajanja novih dejstev. Kot novo pa se je izkazalo prav zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka račune plačevala zaradi "ekonomske nuje", sklicujoča se na določila Pogodbe, da je imela tožena stranka ob neplačilu (tudi le delnem) na podlagi Pogodbe pravico tožnico izklopiti iz sistema (ter ji s tem "čez noč" onemogočiti celotno njeno zelo obsežno transportno dejavnost, list. št. 215), vsled česar bi moralo sodišče plačila, opravljena v sili, presojati v smislu 191. člena OZ kot izjemo, ob kateri plačnik ne izgubi pravice do vračila plačanega. Ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi kot odločilno za ugoditev celotnem tožbenemu zahtevku upoštevalo prav dejstvo tožnikovega plačevanja računov v sili, torej kljub vedenju o toženčevem neopravičenem načinu obračunavanja rabatov, je kršilo drugi odstavek 362. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost iz zakonitost izpodbijane sodbe in s tem zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Na prekluzijo navedb tožeče stranke je namreč tožena stranka opozarjala tako v svoji prvi pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku (list. št. 229), kot tudi na glavni obravnavi dne 13. 1. 2016 (list. št. 230).

12. Prvostopenjsko sodišče je v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka vedela za toženkino obračunavanje rabata od "LIST price" in ne od "PUMP price", torej da toženkino obračunavanje rabata nima podlage v Pogodbi. Čim pa je tako, je bila tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do vračila preveč plačanega, skladno s 191. členom OZ ob plačilu dolžna pridržati si to pravico, sicer se šteje, da je v prikrajšanje privolila. Ni namreč mogoče slediti tožeči stranki, da tudi po obvestilu tožene stranke z dne 5. 5. 2009 ni mogla kvantificirano opredeliti svoje obveznosti plačila toženčevih računov. Tudi če ji natančna višina njene obveznosti ni bila znana, pa ji je bilo v celoti znano dejstvo obračuna rabata mimo dogovorjenega načina.

13. Zaradi upoštevanja trditev tožeče stranke, s katerimi je bila v ponovljenem postopku prekludirana, prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo pravno relevatnega dejstva, koliko je tožeča stranka po 5. 5. 2009 plačala toženi stranki (torej od dneva, ko je bila seznanjena z načinom obračunavanja rabata, ki ni imel podlage v Pogodbi, na kar ga je napotilo pritožbeno sodišče že v sklepu I Cpg 91/2015).

14. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenimi trditvami o nezadostni trditveni podlagi glede višine vtoževane terjatve, ker iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati in preizkusiti, kako je tožeča stranka vtoževani znesek izračunala. Tožeča stranka je namreč že v tožbeni naraciji navedla, koliko je preplačala gorivo na posameznih vrstah bencinskih servisov in posameznih državah ter v posameznih letih ter predložila knjižna obvestila o tem (priloga A 12), v tožbi pa na enem primeru (računa št. 0804397) pojasnila toženčin način obračunavanja rabata in način obračunavanja, kot bi ga bila dolžna opraviti po pogodbi, priložila pa je tudi dobavnice in račune, v katerih ji je tožena stranka napačno obračunavala rabat. Kadar gre za obsežno dokumentacijo in tudi obsežno poslovanje, modus poslovanja pa je vseh primerih enak, namreč zadostuje, da ga tožnik pojasni le na enem primeru predloženih dokazov. Neutemeljeno zato pritožnica tožeči stranki očita, da ni pojasnila, kako je vtoževani znesek izračunala. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi postavitve izvedenca finančne stroke, ki ga je prvostopenjsko sodišče pritegnilo brez potrebe le zaradi nezadostne tožbene trditvene podlage.

15. Prvostopenjsko sodišče je v točki 25 izpodbijane sodbe navedlo razloge za ugoditev višini tožbenega zahtevka, pri čemer se je oprlo na izvedensko mnenje, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o nerazumljivosti razlogov za odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo.

16. Ker iz samih tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka v letu 2008 (ko še ni bila seznanjena z načinom obračunavanja rabata) toženi stranki preplačala račun za 12.745,20 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Nesporno je, da si ob plačilih v letu 2010 v višini 14.644,70 EUR tožeča stranka, kljub vedenju o nepogodbenem obračunavanju rabatov ni pridržala pravice do vračila plačanega, ji zato na podlagi 191. člena OZ vračilo navedenega zneska ne gre. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi četrte alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostanku glede plačil tožeče stranke v letu 2009, pa bo prvostopenjsko sodišče moralo ugotoviti, koliko je tožeča stranka toženi stranki plačala do 5. 5. 2009 in koliko po tem datumu. Od tega bo odvisno, v kolikšnem delu je tožeča stranka še upravičena do vračila preplačil in v kolikšnem delu njen zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), ker je ocenilo, da glede na odsotnost pravno relevantnih dejstev v izpodbijani sodbi, ki bi jih pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo, samo tega ne more sanirati, ne da bi s tem strankama okrnilo ustavno pravico do pritožbe.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).