Jedro

Toženka je bila imetnica stanovanjske pravice, toženkin mož pa je kupil stanovanjsko hišo že sredi osemdesetih let. Hiša je bila prazna in primerna za bivanje, saj jo je oddajal podnajemnikom. Kupljena je bila z denarjem, ki je bilo pridobljeno z delom zakoncev v času trajanja zakonske zveze, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo drugega odstavka 51. člena ZZZDR in ugotovili, da je postala hiša skupno premoženje tožene stranke in njenega moža. Ob takem stanju pa je bil izpolnjen pogoj za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), zato tožeča stranka po drugem odstavku 128. člena SZ ni dolžna prodati spornega stanovanja.

Izrek

Revizija, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja (I. točka izreka prve sodbe), se zavrže. Revizija, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za odkup stanovanja (II. točka izreka prve sodbe), se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo trikrat. Zadnjič je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora toženka izprazniti stanovanje v Kopru, ki obsega dve sobi, kuhinjo, sanitarije in klet ter ga praznega izročiti toženi stranki. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženka zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za navedeno stanovanje, proti plačilu kupnine 397.800 tolarjev.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Predlaga njeno spremembo in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da uveljavlja predvsem revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in opozarja, da se je z možem razvezala pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 1/2000) zaradi tega, ker je imel mož drugo partnerko in ker se je med delom v Italiji tudi sama navezala na drugega, s katerim ima sedaj otroka. Po razvezi sta z bivšim možem razdružila tudi premoženje, tako da je on obdržal hišo, ki jo je kupil z v Iraku zasluženim denarjem in je bila vpisana nanj, ona pa je dobila drugo premoženje, med katerim je bilo tudi imetništvo stanovanjske pravice. Tožena stranka ne razume, zakaj naj bi ravnala v škodo svojega deleža na skupnem premoženju, saj je mož obdržal svojo staro hišo zunaj mesta, ona pa je obdržala pravico do družbenega stanovanja v središču Kopra (kjer se šolata otroka) z namenom, da ga bo nekega dne z novim partnerjem tudi odkupila. Poudarja, da ima s svojim italijanskim partnerjem tudi otroka in da razveza zakonske zveze ni bila simulirana. Pojasnjuje še, da sta zakonca že pred razvezo ločeno živela in nista bila navezana drug na drugega, zaradi česar sta lahko sporazumno uredila medsebojno razmerje in tudi po razvezi zakonske zveze ohranila normalne stike - predvsem zaradi vzgoje skupnih otrok.

Po 390. členu člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo ni odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče zavrne kot neutemeljeno in opozarja, da tožena stranka v bistvu izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za uporabo materialnega prava. Sodišči sta presojali razloge za sklenitev najemne pogodbe po 128. členu in po 148. členu SZ za odpoved pogodbe brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov in sta popolno ugotovili dejansko stanje. Poleg tega je toženka med postopkom v nasprotju z revizijskimi navedbami izjavila, da ne živi z novim partnerjem in ker tudi njen mož ne živi z drugo partnerko, se je njuna zveza kljub razvezi nadaljevala kot izvenzakonska skupnost, delitev skupnega premoženja pa je bila le navidezen, simuliran pravni posel. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Kolikor se revizija nanaša na del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je postala pravnomočna odločitev zahtevka za izpraznitev spornega stanovanja, revizija ni dovoljena. Po drugem odstavku 382. člena ZPP 1977 namreč revizija ni dovoljena v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000 tolarjev. Ker je tožeča stranka kot vrednost tožbenega zahtevka za izpraznitev in izročitev stanovanja označila znesek 20.000 tolarjev, revizija ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo po 392. členu ZPP 1977. Drugače je z revizijo, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožene stranke za odkup spornega stanovanja. V tem delu sodbe je revizija dovoljena, a ni utemeljena.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o pomembnih pravnih vprašanjih, je revizijsko sodišče pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Navedeni sodišči sta se na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič ter pravdnih strank prepričali: - da je sporno stanovanje last tožeče stranke in da je imela toženka na njem stanovanjsko pravico; - da je v njem živela skupaj z Ž. M. in njunima skupnima otrokoma; - da je bila z Ž. M. poročena od 25.2.1969 do 13.11.1991; - da je bil Ž. M. v letih 1982 do 1984 na delu v Iraku, toženka pa je bila zaposlena pri ... kot čistilka in je skrbela za preživljanje in vzgojo njunih otrok; - da je Ž. M. dne 7.12.1985 kupil hišo in se po predlogu z dne 14.1.1987 vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik pri nepremičnini parc.št... v vl.št... k.o..., čeprav je bilo premoženje pridobljeno z delom, v času trajanja zakonske zveze; - da gre za bivalno hišo, ki ima enako število prostorov kot sporno stanovanje, poleg tega pa ima še dvorišče v izmeri 228 m2 in njivo v izmeri 75 m2, tako da bi bil stanovanjski standard M. M. in otrok v njej najmanj enak tistemu, ki ga ima sedaj.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. SZ, ki je pod določenimi pogoji uzakonil obvezno prodajo stanovanj, je določil tudi izjeme. Med njimi je v drugem odstavku 128. člena SZ določil, da lastniki stanovanj le-teh niso dolžni prodati, če so podane okoliščine, zaradi katerih je bilo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice po tedaj veljavnem zakonu mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov.

V konkretnem primeru je toženkin mož kupil stanovanjsko hišo že sredi osemdesetih let. Hiša je bila prazna in primerna za bivanje, saj jo je oddajal podnajemnikom. Kupljena je bila z denarjem, ki je bil pridobljen z delom zakoncev v času trajanja zakonske zveze, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 15/76 oz. prečiščeno besedilo 14/89) in ugotovili, da je postala hiša skupno premoženje tožene stranke in njenega moža. Ob takem stanju pa je bil izpolnjen pogoj za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Prvi in drugi odstavek navedenega člena sta namreč omogočala stanodajalcu, da odpove stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, ki ima v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo, če je stanovanje primerno, in to brez obveznosti, da zagotovi najpotrebnejše prostore.

Ker bi bilo torej toženki mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje po določilih ZSR, je bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 128. člena SZ in tožeča stranka ni dolžna prodati spornega stanovanja. Na to ne moreta vplivati naknadna razveza toženke in njenega moža ter hitra delitev skupnega premoženja, do katerih je prišlo prav v času sprejemanja SZ. Tožena stranka v reviziji navaja kup razlogov za razvezo zakonske zveze in za to, da se razvezana zakonca še vedno razumeta in skrbita za skupna otroka, vendar gre za pojasnjevanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni predmet revizije. Dejstvo je, da sta z možem že večkrat ločeno živela, razvezala pa sta se prav v času sprejemanja nove stanovanjske zakonodaje, ki je obljubljala prodajo stanovanj. Željo po odkupu spornega stanovanja potrjuje tudi revizija, dejstvo, da sta imela in imata razvezana zakonca občasne partnerje, pa ni pomembno, saj nista izkazala skupnega življenja z njimi v času, ko je veljal ZSR.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena in ker tožena stranka ni opredelila svoje zahteve za povrnitev revizijskih stroškov, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi njen predlog za povrnitev revizijskih stroškov. Tožeča stranka pa ni uveljavljala povrnitve revizijskih stroškov in sodišče ni odločalo o njih.