Jedro

Storilčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve. V nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost kljub obljubam ostala neporavnana. S tem v področje kaznovalnega prava neupravičeno uvrstimo domala vse civilne obveznosti, ki so ostale neizpolnjene.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca družbe J. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika in sodno takso v višini 380,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.H. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca kot tožilca družbo J. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom sodišče prve stopnje napotilo na pravdo ter po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovancu kot tožilcu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki jih bo odmerilo naknadno s posebnim sklepom, naložilo pa mu je tudi plačilo sodne takse v višini 300,00 EUR, v skladu s tarif. št. 7212 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca družbe J. d.o.o. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolženega S.H. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ker je po izvedenem dokaznem postopku, in sicer po oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazih zaključilo, da gre v konkretnem primeru med obdolženim in oškodovano družbo za civilnopravno razmerje, in ker obdolžencu ni dokazan subjektivni element kaznivega dejanja, in sicer naklep. Iz takšnih razlogov napadene sodbe pa je razbrati, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, kar je razlog za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP. Sicer je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe podalo tudi dokazno oceno izvedenih dokazov in obdolženčevega zagovora, ko je v točki 34 navedlo, da gre v konkretnem primeru med obdolženim in oškodovano družbo za civilnopravno razmerje in je zato obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, kot izhaja iz točke 37 napadene sodbe, ker ni dokazano, da je obdolženi storil dejanje, katerega je obdolžen. Zapisano pa ne pomeni, da je sodišče prišlo samo s sabo v nasprotje do te mere, da bi napadeno sodbo obremenilo s kršitvijo iz člena 371/I-11 ZKP. Kot je razvidno iz izreka napadene sodbe, je obdolženca oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, poenotena sodna praksa pa sicer ne zahteva, da bi v izreku napadene sodbe sodišče prve stopnje moralo navajati razlog za oprostitev (člen 364/IV ZKP). Tako je po oceni pritožbenega sodišča obrazložitev dokazne ocene v konkretnem primeru odveč, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravilnih razlogov, ki že sami zase utemeljujejo izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP.

5. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, namreč ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Z navedbo, da je obdolženi pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, z oškodovancem sklenil pogodbo za izgradnjo sončne foto napetostne elektrarne, sprejel avans v višini 29.370,00 EUR, pa je samo del sredstev porabil za nakup modulov, 14.547,46 EUR pa je porabil zase, ter kljub temu, da je oškodovancu obljubljal, da bo poravnal preostali znesek, pa tega ni storil, s tem pa oškodovanca spravil v zmoto in ga oškodoval za 14.547,46 EUR, pa zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Navedena zaveza obdolženca je namreč element slehernega pogodbenega razmerja, pri čemer pa opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z nobeno dodatno okoliščino ni konkretiziran, saj ni navedeno, na kakšen način je obdolženi oškodovanca preslepil. Storilčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve. V nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost kljub obljubam ostala neporavnana. S tem v področje kaznovalnega prava neupravičeno uvrstimo domala vse civilne obveznosti, ki so ostale neizpolnjene.

6. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, ki je storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Kaznivo dejanje kaže na zlorabo zaupanja, ki je značilno za poslovna razmerja. To kaznivo dejanje stori tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za drugega premoženjska škoda. Tako je eden od zakonskih znakov pri navedenem kaznivem dejanju preslepitev drugega, torej ustvariti pri drugem zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali pa ga pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec nesresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti1, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti, pri čemer mora biti med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca vzročna zveza.

7. Ustava v členu 28/I določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo. V obravnavani zadevi pa opis dejanja, kot se očita obdolžencu, ne obsega vseh njegovih zakonskih znakov. Opis kaznivega dejanja mora namreč skladno z načelom zakonitosti vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki morajo biti navedeni v opisu kaznivega dejanja, in sicer v tenorju obtožnega akta oziroma v izreku sodbe2. 8. V obravnavani zadevi v opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati na preslepitveni namen oziroma ravnanje obdolženega. Ravnanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, je namreč značilno za vsa pogodbena razmerja, saj gre za izjavo volje, ki je nujen element za sklenitev sleherne pogodbe, izpolnjevanje prevzetih obveznosti pa je v skladu z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti in temeljna dolžnost vsake izmed pogodbenih strank. Pogodbena zaveza ali obljubljanje plačila s strani dolžnika zato sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi zgolj za civilnopravno razmerje med obdolžencem in oškodovano družbo3. 9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napaden sodbe skladno z določbo člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, ne da bi se opredeljevalo do pritožbenih navedb, o pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določbi člena 96/II ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.

1 M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, stran 481. 2 Odločbe VS RS I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 22697/2011 z dne 29. 5. 2014 in druge. 3 Sodba VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.