Jedro

V nepravdnih postopkih po ZDZdr se nagrada za postopek na prvi stopnji in nagrada za narok določata glede na vrednost predmeta 4.000,00 EUR v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOdvT s pomočjo ustreznega količnika iz tretjega odstavka tarife ZOdvT, zaradi česar je potrebno pri odmeri upoštevati tudi 36. člen ZOdvT. Glede na tako predviden način določanja nagrade ne pride v poštev uporaba 5. točke opombe 3 v 3. delu tarife ZOdvT. Ta se nanaša na situacije, ko je nagrada določena na druga dva načina, ki ju predvideva ZOdvT v 3. členu: v nespremenljivi vrednosti (zneskih) ali v razponu dveh nespremenljivih zneskov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se Odvetniški pisarni D. d.o.o. poleg že priznane nagrade za zastopanje z DDV (skupno 168,00 EUR) prizna še nagrada v znesku 28,50 EUR in 20 % DDV v znesku 5,70 EUR (v seštevku torej še 34,20 EUR).

II. Sicer se pritožba (glede kilometrine in materialnih stroškov) kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odvetniški pisarni D. d.o.o. se priznajo stroški pritožbenega postopka in sicer nagrada v znesku 16,30 EUR z 20% DDV v znesku 3,30 EUR (skupaj 19,60 EUR), kar se izplača iz proračunskih sredstev sodišča na TRR navedene družbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje Odvetniški družbi D. d.o.o. (pravilno ime po podatkih spisa Odvetniška pisarna D. d.o.o.) za zastopanje zadržane osebe v tej zadevi priznalo nagrado v višini 140,00 EUR (I. točka izreka), odločilo, da se od tega zneska obračuna 20% davek za dodano vrednost v višini 28,00 EUR (II. točka izreka) in da se skupni stroški v znesku 168,00 EUR na v sklepu navedeni račun odvetniške družbe izplačajo iz proračunskih sredstev sodišča (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev se Odvetniška pisarna D. d.o.o. pritožuje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ne pozna posebne tarife za obravnavani postopek po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), zato je zaradi odmere nagrade ocenilo vrednost spornega predmeta na 1.200,00 EUR, pri čemer je to višino presojalo po prostem preudarku. Po že ustaljeni sodni praksi pa ni mogoče določiti vrednosti spornega predmeta niti skladno z določili 21. člena ZOdvT niti po prostem preudarku. Sodišče bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 22. člena ZOdvT, ki določa, da znaša vrednost spornega predmeta v takih primerih 4.000,00 EUR. Ob upoštevanju določbe 36. člena ZOdvT znaša nagrada v tem primeru 135,00 EUR, hkrati pa je treba uporabiti še 3. del tarife in glede na tarifno številko 3100 pripada odvetniku nagrada za postopek na prvi stopnji v višini količnika 1,3, za narok pa skladno s tarifno številko 3102 še nagrada v višini količnika 1,2. Ker gre za nagrade v nespremenljivi višini, je potrebno upoštevati, da postavljenemu odvetniku pripada nagrada v polovici določene nagrade, ki jo v konkretnem primeru predstavlja količnik 1,25. To pomeni, da znesek 135,00 EUR s količnikom 1,25 predstavlja znesek nagrade v višini 168,50 EUR. Odvetniku pripada tudi povračilo materialnih stroškov po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR ter morebitna kilometrina. Glede na navedeno pritožba predlaga spremembo sklepa tako, da prizna nagrado v višini 188,50 EUR, povečano za 20 % DDV ter še zahtevane stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Gre za nepravdni postopek po ZDZdr, zaradi zadržanja osebe v obravnavo v varovani oddelek socialno – varstvenega zavoda. ZOdvT nima določbe, ki bi izrecno urejala ugotovitev vrednosti predmeta v tovrstnih zadevah, prav tako pa ne Zakon o sodnih taksah (na katerega med drugim napotuje ZOdvT v 21. členu). Sodišče prve stopnje se je ob navedenem oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZOdvT, ki določa, da se tedaj, ko vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah predhodnega 21. člena zakona, vrednost določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Vrednost predmeta po prostem preudarku je določilo na 1.200,00 EUR in ob tem izhodišču odmerilo nagrado za postopek in nagrado za narok, skupaj 140,00 EUR ter na to obračunalo še 20% DDV. Pritožba v tej zvezi utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Sodna praksa je po uveljavitvi ZOdvT že večkrat zavzela stališče, da bi bilo v tovrstnih zadevah, ko ni objektivnih meril za določanje vrednosti (ki bi omogočala preverjanje pravilnosti določene vrednosti), vrednotenje predmeta po prostem preudarku arbitrarno. Zato je na mestu uporaba drugega odstavka 22.člena ZOdvT, ki predvideva enotno vrednostno izhodišče – znesek 4.000,00 EUR v tovrstnih primerih. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi, enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. II Ips 189/2011. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da ob pravilni uporabi materialnega prava znaša vrednost predmeta, ki jo je potrebno upoštevati pri odmeri nagrade, 4.000,00 EUR.

5. Ker gre za nepravdni postopek, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pripada odvetniški družbi po določbah 3. dela tarife ZOdvT nagrada za postopek na prvi stopnji in nagrada za narok, ki je bil po podatkih spisa opravljen. Ker pa gre za nagradi, ki v tarifi nista določeni v nespremenljivih zneskih ali v razponu, temveč se izračunata z uporabo količnika, je potrebno glede na vrednost predmeta 4.000,00 EUR in dejstvo, da gre za postavljenega odvetnika oz. družbo, za katerega se nagrada izplačuje iz proračuna, pri odmeri nagrade upoštevati tudi 36. člen ZOdvT in sicer, da nagrada s količnikom 1,0 znaša 135,00 EUR. Pritožba to pravilno izpostavlja.

6. Glede na zgoraj navedeno in dejstvo, da je bila pritožničina dejavnost v tem postopku po ZDZdr (če se ne upošteva naroka, za katerega je predvidena posebna tarifna postavka) omejena na pregled predloga in izvida ter prejem odločbe, je potrebno nadalje upoštevati tarifno št. 3101. Po tej glede na obseg dela pripada pritožnici (napram splošni določbi nagrada za postopek po tarifni številki 3100) znižana nagrada za postopek in sicer po izračunu 108,00 EUR (135,00 EUR x 0,8) ter na to še 20% DDV. Za narok, na katerem je bila navzoča, bi ji šlo glede na že navedeno izhodišče za količnik 1,0 ob uporabi tarifne št. 3102 162,00 EUR nagrade (135,00 EUR x 1,2) ter na to še 20 % DDV.

7. Skupno bi torej odvetnica lahko v konkretni zadevi uveljavljala nagrado za delo v seštevku zgoraj navedenih odmerjenih postavk z DDV, torej več, kot ji je prisojeno. Vendar pa je pritožnica že v stroškovniku postavila nižji zahtevek (za omenjeni postavki je uveljavljala skupno 217,10 EUR in 20% DDV), poleg tega pa je glede na prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče pri odločanju omejeno z višino, v kateri pritožba izpodbija sklep sodišča prve stopnje – zdaj meni, da bi ji šlo za samo delo 168,50 EUR nagrade z 20 % DDV. Izhajajoč iz vsega navedenega je pritožbeno sodišče glede same nagrade utemeljeni pritožbi ugodilo in odločitev ustrezno spremenilo tako, da je pritožnici priznalo še 28,50 EUR, kar predstavlja razliko med v pritožbi uveljavljanim zneskom 168,50 EUR in zneskom 140,00, ki ga je priznalo sodišče z izpodbijanim sklepom ter na to še 20 % DDV od 28,50 EUR, to je 5,70 EUR (I. točka izreka).

8. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da v ZOdvT ni podlage za izračun končnega enotnega faktorja za postopek in narok in posledično združevanje obeh postavk, kot ga ponuja pritožba. Pritožnica se je očitno oprla na (5.) točko opombe 3 v 3. delu tarife, ki predvideva, da če so pri posamezni tarifni številki določene nagrade v nespremenljivi vrednosti, dobi postavljeni ali dodeljeni odvetnik polovico tako določene nagrade, če pa so pri posamezni tarifni številki določene nagrade v razponu, dobi postavljeni odvetnik polovico srednje vrednosti tako določene nagrade. Iz teksta te in siceršnjih določb ZOdvT (primerjaj zlasti 3. člen ZOdvT) pa izhaja, da se navedena opomba ne more uporabiti v konkretni zadevi, ko gre za nagradi za postopek in narok, ki se glede na zakon določata glede na vrednost predmeta s pomočjo količnika in nista določeni v nespremenljivi vrednosti – znesku (kot npr. v tarifni št. 3220), niti ne v razponu (kot npr. v tarifni št. 3420). Tak primer, kot je konkretni, ko se nagrada določa s pomočjo količnika in vrednosti predmeta in gre hkrati za specifično situacijo, ko je potrebno izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetnika, zakon ureja z določbo že navedenega in tudi v tej zadevi uporabljenega 36. člena ZOdvT.

9. Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da bi ji bilo potrebno priznati tudi zahtevanih 20,00 EUR (z DDV) za izdatke - materialne stroške oz. kilometrino. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil predlog glede kilometrine neopredeljen in da v spisu tudi niso izkazana dejanja, ki bi opravičevala materialne stroške (pošiljanje vlog), držijo in jih pritožba niti ne izpodbija. Posledično pravilne odločitve, da ji na ta račun stroškov ni mogoče priznati, z zatrjevanjem nasprotnega ne more izpodbiti. Povrnitve izdatkov ne more uspešno zahtevati, če ji ne nastanejo in jih pri tem opredeljeno ne izkaže. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka.

10. Odločitev temelji na določbah 3. in 2. točke 365. člena ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo delno – približno 60 % uspela, ji pripada tudi sorazmeren del uveljavljane nagrade za pritožbeni postopek, to je po izračunu 16,30 EUR in na to pripadajoči 20% DDV v znesku 3,30 EUR. Nagrada, odmerjena izhajajoč iz vrednosti izpodbijanega dela stroškovne odločitve (58,20 EUR), ob upoštevanju 12. člena v zvezi s 36. členom ZOdvT in tarifne št. 3100 ZodvT, v celoti znaša 27,20 EUR. Pavšalni znesek izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR (po tar. št. 6200) v zvezi s pritožbenim postopkom pritožnica neutemeljeno uveljavlja, saj podatki spisa ne izkazujejo, da bi ji tovrstni izdatek sploh nastal, pri čemer je pritožba vložena neposredno na sodišču. Tudi priznani znesek pritožbenih stroškov bo skladno z določbo 68. člena ZOdvT pritožnici izplačan iz proračunskih sredstev sodišča.