Jedro

Če šola med rekreativnim odmorom, kot delom pouka, ne zagotovi nadzorstva nad učenci, in ti izvajajo zahtevnejši element (kolo) na mokri travi, je odškodninsko odgovorna, če se učenec 2. razreda osnovne šole poškoduje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obe stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče obvezalo toženo strank k plačilu 10.849,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka ter izpodbija odškodninsko odgovornost zavarovanca in višino dosojene odškodnine. Zanika pomanjkljiv nadzor, saj so bili otroci seznanjeni z navodili glede varnosti. Res je, da dežurna učiteljica ob dogodku ni bila v neposredni bližini, kar pa ne pomeni, da je ni bilo. Učenci niso bili pozorni na dežurnega učitelja. Ni mogoče od šole zahtevati konkreten nadzor vsakega učenca, saj je to v nasprotju z rekreativnim odmorom. Učitelji niso mogli pričakovati ravnanja tožnice. Priča F. – razredničarka je povedala, da premet niso izvajali v drugem razredu osnovne šole. Tožnica se je samovoljno odločila za premet. Tožena stranka nikoli ni zatrjevala mokrega spolzkega terena. Površina ni bila nevarna, le trava je bila rosna, zato niso bili potrebni posebni ukrepi. Tožnica ni vedela, zakaj se je poškodovala, zato mokra trava ni vzrok za poškodbo. Sklicuje se na sodno prakso glede neobstoja odškodninske odgovornosti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ugotovilo odgovornost zavarovanca tožene stranke Osnovne šole R. Pravilna je ugotovitev, da se je tožnica poškodovala zaradi odsotnosti nadzorstva in da škoda pri skrbnem nadzorstvu ne bi nastala (čl. 167/I Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče je ugotovilo, da se je nesreča zgodila med rekreativnim odmorom, ki je del rednega pouka. Tožnica ni kršila pravil, saj so premet učenci izvajali tudi v šoli pred očmi učiteljev, čeprav ne pri rednem pouku. Šola je vedela, da učenci sami izvajajo tudi premete.

Sodišče je ugotovilo, da je bila dežurna učiteljica odsotna, ko je prišlo do nesreče (priče Z., J. in S.). Poleg tega je sodišče ugotovilo, da ima dvorišče šole obliko črk “L” in tudi če bi bil dežurni učitelj zunaj, ne bi mogel nadzorovati celotnega dvorišča in vseh otrok.

Sodišče je ugotovilo, da vaja ni bila za šolo nepričakovana, saj je po mnenju zavoda za šolstvo predvidena za začetno učenje v starosti od 6 do 9 let (tožnica drugi razred osnovne šole), kasneje pa za starost 9 do 12 let na višji stopnji. Priče so potrdile izvajanje vaje po koncu pouka z dovoljenjem učiteljev. Tožnica je povedala, da se je vajo učila v šoli.

Zelo pomembno dejstvo izhaja iz izpovedbe tožnice, da se ni poškodovala pri prvem poskusu vaje, ampak je vajo ponavljala skupaj s sošolkami in se potem poškodovala.

Pritožnica celo v pritožbi priznava, da je bila trava rosna, zato je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bila podlaga spolzka. Glede na to, da je šlo za zahtevnejši telovadni element in glede na to, da je šola vedela za roso na travi, bi prisotnost dežurne učiteljice preprečilo nesrečo. To namreč izhaja iz izpovedbe T. A. na listni številki ... (izpovedbo je sodišče v celoti sprejelo kot verodostojno), da bi prepovedala izvajanje vaje, če bi se otroci množično pripravljali na njeno izvajanje. To pomeni, da je delavka šole štela vajo za nevarno.

Iz izpovedbe tožnice (listna številka ...) pa ravno izhaja, da vajo ni delala sama, ampak z več sošolkami. Tožnica je tudi izpovedala, da so prej preverile prisotnost učiteljev in ker ni bilo nobenega, so si upale delati vajo, v prisotnosti učitelja pa vaje ne bi upale delati.

Pravilna je ugotovitev, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je skrbno nadzorovala učence med rekreativnim odmorom, kot delom pouka; tožena stranka tudi ni dokazala, da ob skrbnem nadzorstvu ne bi prišlo do nesreče, saj bi prisoten učitelj prepovedal vajo več učenkam.

V pritožbi se izrecno ne zatrjuje soodgovornost tožnice, čeprav je res, da od otroka v drugem razredu osnovne šole še ni mogoče pričakovati popolnoma treznega ravnanja in ocenjevanja vseh nevarnosti, na kar mora šola računati, zato po mnenju pritožbenega sodišča soodgovornost tožnice ne bi bila podana, četudi bi bila pritožbeno zatrjevana.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil potreben konkreten nadzor vsakega učenca, ampak da bi prisotnost učitelja preprečila izvajanje zahtevnejše vaje, ki jo je izvajalo več učenk in ne samo tožnica.

Res tožnica ni mogla opisati poteka padca in navesti vzroka padca, vendar pa je sodišče ugotovilo, da je šola z opustitvijo potrebnega nadzorstva ustvarila situacijo, v kateri se je tožnica poškodovala.

Za telesne bolečine in neugodnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 800.000,00 SIT (čl. 200 in 203 ZOR). Tožnica je trpela en mesec hude bolečine, dva meseca srednje hude bolečine. Tožnica bo trpela bodoče bolečine ob obremenitvah. Tožnica je bila trikrat operirana ob anesteziji. Nosila je mavec in longeto ter doramensko korito. Postavljene in odstranjene so bile oporne žice. Tožnica je bila cca. 12 dni v bolnici. Prestala je kontrolen preglede in uživala oz. prejemala analgetike. Začasno je potrebovala tujo pomoč, sedemkrat je bila rentgensko slikana, začasno je bila oproščena telovadbe in začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bilo podano v višini 2 %.

Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 300.000,00 SIT. Tožnica je po ugotovitvi sodišča prestajala 12 dni hud primarni strah, sekundarni strah pa je trajal tri mesece in sicer na začetku tega obdobja je bil hud, nato pa srednji. Tožnica je morala prestati tudi več kirurških posegov, kar je pri otroku v drugem razredu osnovne šole še povečalo duševno obremenitev.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 1,5000.000,00 SIT. Sodišče je ugotovilo 10 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, saj so tožnici ostale kostne brazgotine. Pri tožnici je za 1/3 zmanjšana groba moč pesti. Več truda mora vložiti pri zahtevnejših fizičnih delih, pri dvigovanju in nošenju bremen. Tožnica je dijakinja gostinske šole in bo prizadeta pri poklicnem delu, ko bo izpostavljena fizičnim obremenitvam. Tožnica je omejena tudi v prostem času pri športu, na primer pri plezanju in pri izvajanju stoje.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potreben pritožbeni strošek.