Jedro

Revizijsko sodišče načelno sicer soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da v delovnih razmerjih rok več kot dve leti in pol ni razumen rok za vložitev tožbe, s katero bi delavec uveljavljal sodno varstvo svojih pravic. Načelo splošne pravne varnosti od obeh udeležencev delovnega spora zahteva hitro reagiranje v skladu s situacijo, še posebno zato, ker delovna razmerja niso statična kategorija, ampak se stalno spreminjajo. Vendar pa bi bilo možno v obravnavanem primeru tako zaključevati samo v primeru, če pristojni organ tožene stranke v letu 1996 ne bi obravnaval tožničinega ugovora, vloženega leta 1991.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba (sklep) sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15.9.1991 ampak 12.2.1996, ko je o njenem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončno odločil delavski svet tožene stranke.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno laično revizijo. V reviziji je navajala, da je sodišče v zadevi prezrlo vse dokaze, ki so bili v njeno korist. Navajala je, da glede sodnega varstva ni odlašala, saj je tožbo vložila takoj, ko ji je prenehalo delovno razmerje v podjetju, kamor je bila premeščena proti svoji volji. Ves čas si je prizadevala, da bi se vrnila na svoje delovno mesto pri toženi stranki, kar ji je bilo tudi obljubljeno. Ves čas je bila prepričana, da bo njen ugovor zanjo pozitivno rešen. To zato, ker je pri prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi v drugo organizacijo šlo predvsem za manipulacijo z delavci. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revidentka pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne zatrjuje, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni smelo preizkušati.

Čeprav je revizija izredno pravno sredstvo in se izpodbijana sodba preizkuša samo v skladu z določbo 386. člena ZPP, revizijsko sodišče mora zavzeti stališče, pa čeprav ne vpliva neposredno na odločitev v tej zadevi, na uporabo določb 369. člena ZPP.

Izrek prvostopne sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje spremenilo na podlagi drugega odstavka 369. člena ZPP, ni popoln. V tožbi ni bil postavljen samo en zahtevek ampak trije, kar je pritožbeno sodišče prezrlo, saj je tožbo zavrglo. Če je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni procesnih predpostavk za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi razporeditve tožnice v drugo organizacijo (1. točka tožbe), tega za denarni zahtevek pod 2. točko tožbe in izplačilo odpravnine pod 3. točko tožbe sploh ni ugotavljalo. Zato je imelo osnovo samo za zavrženje dela tožbe, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, ne pa za zavrženje tožbe v celoti.

Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju pritožbe ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka, ker tožnica ni vložila tožbe zaradi nerešenega ugovora zoper prvostopenjski sklep pri delodajalcu, kot to zahtevajo določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Pri tem določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91 in 71/93) rok, določen v ZTPDR sicer podaljšujejo, vendar po mnenju sodišča ne preko razumnega roka. Zato je spremenilo delno sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo.

Po mnenju revizijskega sodišča pritožbeno sodišče ni imelo pravne podlage za tako odločitev. Določbe drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP sicer predvidevajo tako možnost, vendar samo v primerih kršitev 3., 10. in 11. točke 354. člena ZPP. To pomeni, da sodišče druge stopnje lahko razveljavi prvostopenjsko odločitev in tožbo zavrže, če zadeva, o kateri je bilo odločeno na prvi stopnji, ne spada v sodno pristojnost - jurisdikcijo (3. točka 354. člena ZPP), če niso izpolnjene procesne predpostavke glede strank v postopku (10. točka 354. člena ZPP), ali če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, ali je bila sklenjena sodna poravnava (11. točka 354. člena ZPP). Vsi ti razlogi so procesne narave in pomenijo bistveno in absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Čeprav tudi vsi ti razlogi predstavljajo procesno predpostavko, pa te vsebinsko in glede možnosti odločanja niso enake, kot procesna predpostavka, ki izhaja iz materialnega predpisa - ZTPDR. V drugem odstavku 83. člena ZTPDR je določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji. Ugotavljanje dejstev v zvezi s tem vprašanjem in kasnejša odločitev, je vedno v sodni jurisdikciji, to pa pomeni, da ne gre za spor izven sodne pristojnosti. Ta je podana, če se tožba zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, ki jo v tem primeru predpisuje materialni predpis zavrže, in tudi v primeru ugoditve ali zavrnitve tožbenega zahtevka. Zato v tem primeru ne gre za situacijo iz 369.člen ZPP, ko bi sodišče druge stopnje lahko samo zavrglo tožbo, ampak bi moralo zadevo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (354. člen ZPP) vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Določbe drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP pomenijo samo procesno možnost za končanje postopka, ki je bil v bistvu začet v nasprotju z določbami ZPP brez osnovnih potrebnih elementov, med katere pa procesna predpostavka, ki je del drugega materialnega predpisa, ne sodi.

Vendar je tako možnost odločanja treba tolmačiti restriktivno in jo uporabljati samo v skladu z določbami predpisa, brez smiselnega širjenja na podobne institute, ki v členu niso določeni. Ne nazadnje tudi zato, ker je lahko s takim postopanjem, posebno če gre za primer kot je obravnavan, stranki vzeta možnost pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, ki je osnova take odločitve, to pa predstavlja ne samo kršitev določb pravdnega postopka, ampak tudi kršitev določb 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe. Možnost vložitve revizije, tudi če je podana, te napake ne more odpraviti, saj je revizija izredno in omejeno pravno sredstvo. Zato bi drugostopenjsko sodišče, če je ugotovilo, da postopek pri toženi stranki ni bil v redu izveden, moralo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Poleg povedanega pa revizijsko sodišče kot bistveno ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo določbo prvega odstavka 83. člena ZTPDR in določbo 105. ZDR. Revizijsko sodišče načelno sicer soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da v delovnih razmerjih rok več kot dve leti in pol ni razumen rok za vložitev tožbe, s katero bi delavec uveljavljal sodno varstvo svojih pravic. Načelo splošne pravne varnosti od obeh udeležencev delovnega spora zahteva hitro reagiranje v skladu s situacijo, še posebno zato, ker delovna razmerja niso statična kategorija, ampak se stalno spreminjajo. Vendar pa bi bilo možno v obravnavanem primeru tako zaključevati samo v primeru, če pristojni organ tožene stranke v letu 1996 (ne glede na zatrjevane razloge tako poznega obravnavanja) ne bi obravnaval tožničinega ugovora, vloženega leta 1991. To in tožničina trditev o vmesnem dogovarjanju s pristojnimi pri toženi stranki, da bo njen ugovor rešen, pa prej kaže na to, da je bil v spornem primeru postopek voden bistveno počasneje in manj formalno, kot običajno, zato ni mogoče govoriti o nerazumnih rokih pri vložitvi tožbe v letu 1994. Za vložitev tožbe se je tožnica odločila, ko ji je zaradi uvedbe stečaja nad Ž., prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena z izpodbijanim sklepom. Zato revizijsko sodišče sklepa, da je v spornem primeru lahko bil še odprt rok za vložitev tožbe oziroma je bila izpolnjena procesna predpostavka po določbi prvega odstavka 83. člena ZTPDR ob upoštevanju 105. člena ZDR, zato za zavrženje tožbe ni bilo pogojev.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bilo zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, materialnopravno zmotna in je zato v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (sklep), da bo pritožbeno sodišče o pritožbi meritorno odločalo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).