Jedro

Ni mogoče šteti, da so tujcu zagotovljena sredstva za preživljanje, če sam nima nobenih dohodkov, dohodki njegove žene pa ne dosegajo niti minimalnega zneska denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, določenega v 1. odstavku 24. člena zakona o socialnem varstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.2.1994, s katero je navedni upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje v 1.odstavku 16.člena zakona o tujcih (ZTuj, Ur.l. RS, št. 1/91-I) predpisana pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da nima sredstev za preživljanje in mu preživljanje v državi tudi ni kako drugače zagotovljeno. Tožnik živi v družinski skupnosti z ženo in hčerko, rojeno leta 1982. Edini vir sredstev za preživljanje tožnikove družinske skupnosti so ženini prejemki. Po podatkih delodajalca je tožnikova žena v obdobju od septembra do novembra 1993 prejemala povprečno mesečno neto plačo v znesku 22.722,30 SIT ter otroški dodatek mesečno v višini 6.794,30 SIT. Minimalni znesek, ki še zagotavlja socialno varnost je po zakonu o socialnem varstvu 60% zajamčene plače. Ker je ta v obdobju, na katerega se nanašajo podatki o ženini plači, znašala v bruto znesku 25.000 SIT, torej predstavlja minimalni znesek, ki še zagotavlja socialno varnost 15.000 SIT, za otroka od 7-14 let pa 8.500 SIT, skupaj torej 23.500 SIT, kar je več kot je znašala mesečna plača tožnikove žene, brez otroškega dodatka, ki pa je sicer namenjen za pomoč pri preskrbi otroka. Tožena stranka glede na navedeno zaključuje, da je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena, pri čemer se sklicuje na določbo 2. alineje 3. odstavka 19. člena ZTuj. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da so ugotovitve tožene stranke napačne in kot dokaz za to prilaga sklep z dne 18.1.1991, iz katerega izhaja, da je kot invalid I. kategorije upravičen do stalne denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Navaja še, da niti ni vedel, da je tujec, saj je v rojstni matični knjigi in drugi dokumentaciji vpisan kot državljan Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, prereka tožbene navedbe in v zvezi s tožbo še navaja, da tožnik dejansko nima lastnega vira za preživljanje, kar potrjuje tudi v svoji pritožbi z dne 25.3.1994 zoper prvostopno odločbo, to dejstvo pa dokazuje tudi izjava Centra za socialno delo z dne 12.1.1994. Glede na določbe zakona o socialnem varstvu bi morala njegova družina v času odločanja na prvi stopnji imeti za preživetje najmanj 36.500 SIT, družinski prejemki, skupaj z otroškim dodatkom, ki pa ni stalen vir prihodka, pa so znašali 29.516 SIT. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstaja razlog iz 2. alineje 3. odstavka 19. člena ZTuj, zaradi katerega tujcu ni mogoče izdati dovoljenja za stalno prebivanje. Po navedeni določbi dovoljenja za stalno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno. Da je v obravnavanem primeru podano dejansko stanje, ki je podlaga za uporabo navedene določbe, izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Zato sodišče nima podlage za dvom o tem, da je odločitev tožene stranke pravilna. Sklep z dne 18.1.1991 o priznanju pravice do stalne denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, namreč ne more biti dokaz o tem, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje, ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da mu je bila ta pravica s 1.1.1993 ukinjena, kar sam navaja v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Tožnik pa v postopku tudi ni izkazal, da bi mu bilo preživljanje v državi kako drugače zagotovljeno. Dohodki tožnikove žene, ki znašajo 22.722,30 SIT, kar niti ni sporno, tudi po presoji sodišča tožniku ne omogočajo preživljanja ob tem, ko je po določbi 1. odstavka 24. člena zakona o socialnem varstvu (Ur.l.RS, št.54/92) minimalni znesek denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, ki ga država zagotavlja zaradi preprečevanja socialne ogroženosti, 60 % zajamčene plače (po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je bil ta znesek v letu 1993 15.000 SIT). Tega zneska pa dohodki tožnikove žene tožniku ne zagotavljajo.

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I in 45/I/94).