Jedro

Določba sedmega odstavka 129.a člena ZP-1 omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1).

Združitev postopka je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor obdolženca zoper sodbo izdano v skrajšanem postopku, s katero ga je sodišče spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu izreklo globo 1.350,00 EUR, stransko sankcijo 18 kazenskih točk za B kategorijo ter naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo je obdolženec (po zagovorniku) pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe Zakona o prekrških (ZP-1) in večih bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je zoper sodbo izdano v skrajšanem postopku pravočasno ugovarjal, zato bi moralo sodišče, da bi zadostilo zahtevam iz 129.a člena ZP-1 in 22. člena v povezavi z 29. členom Ustave RS, obdolženca zaslišati. Ker je bil njegov ugovor zavrnjen, je bil tudi prikrajšan za pravico predlagati izvedbo dokazov v svojo korist. Sodišče bi moralo po vloženem ugovoru v postopku izvesti redni sodni postopek. Obdolženec je vložil tudi zahtevo za sodno varstvo, zoper plačilni nalog, ki izhaja iz istega historičnega dogodka, v kateri zanika storitev prekrška in v zvezi s svojo obrambo navaja dejstva in okoliščine, ki ga razbremenjujejo in v ta namen predlaga številne dokaze, ki jih ponavlja tudi v predmetni pritožbi. Prvostopenjsko sodišče bi moralo glede na to, da zoper obdolženca tečeta dva ločena postopka, oba postopka, skladno z določili ZP-1 obravnavati enotno, saj bi bilo le na ta način zagotovljeno pošteno obravnavanje. Predlaga naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca.

5. Iz dokumentov spisa je razvidno, da je prekrškovni organ pri Okrajnem sodišču v Ljubljani zoper obdolženca podal obdolžilni predlog iz katerega je razvidno, da je obdolženec, kot voznik osebnega avtomobila dne 8. 10. 2020 v naselju Ljubljana odklonil strokovni pregled, ki mu ga je odredil policist na podlagi določbe osmega odstavka 107. člena ZPrCP po tem, ko je bilo z izvedenim postopkom za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo sposobnost za vožnjo in preizkusom z napravo DrugWipe 6S ugotovljeno, da je le ta pokazala pozitiven rezultat na canabis, kokain in bezodiazepine ter je s tem kršil deseti odstavek 107. člena ZPrCP in storil prekršek po dvanajstem odstavku istega člena. Obdolžencu je bil na kraju storitve prekrška zaradi kršitev po 1. točki šestega odstavka 25. člena, drugem odstavku 34. člena in sedmem odstavku 49. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1) izdan plačilni nalog. Obdolžilnemu predlogu je priložil potrdilo o izrečeni prepovedi nadaljnje vožnje, zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo sposobnost za vožnjo, hitri test za ugotavljanje prisotnost prepovedanih drog DrugWipe 6S, kopijo plačilnega naloga št. 000 in seznam pravnomočnih odločitev prekrškonih organov.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 129.a ZP-1 člena izdalo sodbo v skrajšanem postopku, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve navedenega prekrška, saj je na podlagi s strani obdolženca podpisanega zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (priloga A2), potrdila o prepovedi vožnje (priloga A1) in naprave DrugWipe S6 (priloga A3) ugotovilo, da je obdolženec storil prekršek in je zanj odgovoren. V pravnem pouku je obdolženca skladno s petim, šestim, sedmim in osmim odstavkom 129.a členom ZP-1 poučilo o pravici do vložitve ugovora ter o roku za vložitev, organu, pri katerem je potrebno ugovor vložiti, vsebini ugovora, možnosti odpovedi pravici do ugovora in umiku ugovora. Obdolženec je v pravočasno vloženem ugovoru navedel le: „V nadpisani zadevi o prekršku obdolženi po svojem zagovorniku vlaga ugovor zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, PR 1752/2020 z dne 21. 10. 2020.“ Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero je sodišče obdolženčev ugovor zavrnilo, izhaja, da je sodišče prve stopnje ponovno ocenilo vsebino obdolžilnega predloga in priloženih dokazov ter ugotovilo, da je obdolženec storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, ki je opisan v izreku sodbe tega sodišča PR 1725/2020 z dne 21. 10. 2020, zato je pravilno odločilo, ko je na podlagi enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

7. ZP-1 v določbah 129.a člena omogoča izjemo od načela, da mora biti obdolženec pred izdajo sodbe zaslišan. V prvem odstavku določa, da sodnik, ki vodi postopek o prekršku, lahko odloči brez zaslišanja obdolženca, če na podlagi obdolžilnega predloga ter vsebine dokazov, ki so priloženi obdolžilnemu predlogu spozna, da je obdolženec storil prekršek. Res je, da je v šestem odstavku citiranega člena določeno, da mora ugovor (kot obvezno vsebino) vsebovati le navedbo sodbe, izdane v skrajšanem postopku in podpis pritožnika, vendar pa glede na določbo sedmega odstavka citiranega člena, iz katere je razvidno, da obdolženec lahko ugovoru priloži pisni zagovor ali zahteva, da ga sodišče zasliši, ni dvoma, da mora pritožnik izrecno zahtevati, da ga sodišče zasliši. K takšnemu zaključku navaja tudi določba osmega odstavka citiranega člena, iz katere izhaja, da v primeru, ko obdolženec zahteva, da ga sodišče zasliši, pa na zaslišanje, na katero je bil pravilno vabljen, ne pride in izostanka ne opraviči, odloči sodišče brez njegovega zaslišanja.

8. V skladu z določbo devetega odstavka 129.a člena ZP-1 mora biti obdolženec v pouku o pravici do ugovora poučen, da lahko hkrati z ugovorom poda pisni zagovor ali zahtevo, da ga sodišče zasliši in da bo v primeru, če ne bo podal pisnega zagovora niti zahteval zaslišanja, sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja. Poučiti ga je tudi treba, da mora hkrati z ugovorom navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Kot je razvidno iz sodbe izdane v skrajšanem postopku, je bil obdolžencu dan pravni pouk, ki je v skladu z navedeno zakonsko določbo. Glede na to, da je obdolženec v ugovoru zoper takšno sodbo zgolj navedel, da vlaga ugovor, ni pa podal pisnega zagovora niti zahteval, da ga sodišče zasliši, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo brez obdolženčevega zaslišanja in ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje, ki pred izdajo izpodbijane sodbe obdolženca ni zaslišalo, ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Zadeva je jasna in neposredno zaslišanje obdolženca ni potrebno. Obdolžencu se očita odklonitev strokovnega pregleda, da bi se ugotovilo ali ima v organizmu prisotno prepovedano drogo, pri čemer je odklonitev razvidna iz zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Navedeni zapisnik je s strani obdolženca podpisan in je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku ter je na podlagi 80. člena tega zakona dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Zato višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitani prekršek in je zanj tudi odgovoren.

10. Višje sodišče ne more slediti pritožbi, ki navaja, da ni pravilna interpretacija sodišča prve stopnje, da bi moral obdolženec izrecno zahtevati lastno zaslišanje v ugovoru, saj je z ugovorom izrazil ne le nasprotovanje izdani sodbi (ki ni bila izdana v kontradiktornem postopku), pač pa je s tem podal tudi zahtevo biti slišan v postopku. Določba sedmega odstavka 129.a člena določa, da obdolženec lahko ugovoru priloži pisni zagovor ali zahteva, da ga sodišče zasliši. Navedena določba omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1). Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 86/2013 z dne 15. 10. 2013 odločilo, da v primeru, če je bil obdolženec seznanjen, da mora svoje zaslišanje izrecno zahtevati oziroma podati pisni zagovor in da v kasnejših fazah postopka ne bo imel več možnosti navajati dejstev in predlagati dokazov; ima opustitev teh procesnih dejanj v ugovoru zoper sodbo zanj negativne pravne posledice.

11. V obravnavani zadevi sodba, izdana v skrajšanem postopku, vsebuje pouk iz devetega odstavka 129.a člena ZP-1 (prvi odstavek pravnega pouka na listini št. 16). Višje sodišče se zato strinja z navedbami sodišča prve stopnje, da bi obdolženec moral dokazne predloge podati najkasneje ob vložitvi ugovora zoper sodbo. Ker je bil obdolženec o omejitvi navajanja novih dejstev in dokazov pravilno poučen se ne more uspešno sklicevati, da mu v celotnem postopku ni bila dana možnost, da se ustrezno, v kontradiktornem postopku izjavi o očitku iz obdolžilnega predloga oziroma, da mu je bila kršena pravica do izjave. Z zahtevo po lastnem zaslišanju, dejstvi in dokazi, ki jih je predlagal oziroma predložil šele v pritožbi pa je obdolženec prekludiran.

12. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče vse kršitve, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka obravnavati enotno in da bi moralo združiti predmetni postopek s postopkom odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog niso utemeljene. Glede na določbo drugega odstavka 55.a člena ZP-1 ima prekrškovni organ oziroma pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa diskrecijsko pravico, da v primeru, če zoper istega kršitelja hkrati obravnava prekrške, storjene v medsebojni zvezi, o katerih se odloča po hitrem postopku, in prekrške, o katerih se odloča v rednem sodnem postopku, pri pristojnem sodišču za posamezne ali za vse prekrške lahko vloži enoten obdolžilni predlog. Prekrški v zvezi s katerimi je bil obdolžencu skladno z določbama prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 57. člena ZP-1 izdan plačilni nalog (priloga A4) se nanašajo na kršitve določb ZMV-1, kar pomeni, da niso v zvezi s prekrškom, ki je predmet tega postopka. Zgolj navezna okoliščina, da so bili prekrški storjeni z istim vozilom in istočasno ugotovljeni namreč ne zadostuje. Tudi sicer pa s tem, ko je bil obdolžencu za te prekrške izdan plačilni nalog, niso bile z ničemer kršene njegove z Ustavo zagotovljene pravice. Pogoje za združitev postopka določa ZP-1 v 107. členu, ki določa, da če je obdolženec z enim dejanjem ali več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni bila izdana sodba, za vse prekrške pa je pristojno isto sodišče, se izvede praviloma enoten postopek in izda ena sama sodba o prekršku. Vendar pa zadev iz različnih postopkov npr. odločanje sodišča o vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in v rednem sodnem postopku na podlagi vloženega obdolžilnega predloga ni mogoče združiti, ker je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku. Ko sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo, pa odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa.

13. Ob preizkusu odločitve o sankcijah, na podlagi 165. člena ZP-1, je višje sodišče ugotovilo, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v zakonitih mejah, pri čemer mu je bila globa odmerjena v nekoliko nad spodno mejo v ZPrCP predpisanem znesku (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR) ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1, ki so navedene v razlogih sodbe. Pravilno je bila obdolžencu izrečena poleg globe še stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je ta obvezno predpisana v določbi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP.

14. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato mu je na podlagi določbe 147. člena ZP-1 višje sodišče naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Sodno takso je višje sodišče določilo na podlagi tar. št. 8405 tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodno takso mora obdolženec plačati v roku in na račun, ki bo določen v pozivu sodišča prve stopnje. Neplačana sodna taksa bo prisilno izterjana.