Jedro

Po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona je bil lastnik dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo z upravičencem v 30 dneh po vložitvi zahteve za odkup. Če je tožnik vložil zahtevo za odkup šele 27.9.1993, bi tožnik zamudil prekluzivni rok iz 123. člena Stanovanjskega zakona, tudi če bi toženec pravočasno, kar pomeni vse do izteka tridesetdnevnega roka (27.10.1993), tožnika obvestil, da ni lastnik stanovanja, ampak zgolj upravitelj. Navedeno pomeni, da je vzročna zveza med škodnim dejanjem in prepovedano posledico pretrgana. Tožnik bi namreč zamudil omenjeni prekluzivni rok neodvisno od tega, ali ga je toženec pravočasno seznanil z dejstvom nelastništva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugoditvenem) delu v točki 1 izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, v točki 3 izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 213.731,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici omogočiti nakup drugega 2,5 sobnemu stanovanju, sestoječemu iz dveh sob, kuhinje, kopalnice, predsobe, lože in kleti v skupni izmeri 57,50 m, situiranega v pritličju stanovanjskega bloka v N., po vseh tamkajšnjih bivanjskih sposobnostih identičnega stanovanja za kupnino 853.965,00 SIT in plačilnim rokom 60 dni po sklenitvi prodajne pogodbe za to drugo nadomestno stanovanje. Prodajno pogodbo pa je toženka dolžna skleniti s tožnico v 15 dneh, pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vse kar je tožnica zahtevala več (povrnitev denarnih sredstev iz naslova najemnine v višini 186.500,00 SIT in plačilo pravdnih stroškov v zadevi IP 72/79 v višini 86.919,30 SIT). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 137.398,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točka 1 in 3 izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o njeni odškodninski odgovornosti napačen. Poudarja, da bi bila odgovorna le, če bi bili izpolnjeni vsi splošni pogoji civilnega delikta. Meni, da je sodišče spregledalo, da so bili po določbi 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91; v nadaljevanju SZ) lastniki stanovanj dolžni prodati stanovanje na zahtevo imetnikov stanovanjske pravice oziroma s pisno privolitvijo tudi njihovim ožjim družinskim članom. Kar pomeni, da so le ti morali, če so hoteli odkupiti stanovanje po pogojih SZ, vložiti zahtevo za odkup stanovanja pri lastniku stanovanja. Tožnica pa zahteve za odkup ni vložila pri lastniku, niti se ni pozanimala kdo je lastnik, pač pa pri toženki. Toženka, bi bila odškodninsko odgovorna le, če bi s svojim ravnanjem zavedla tožnico, da mora pri njej vložiti zahtevo za odkup stanovanja in ne pri lastniku stanovanja. Navedenega tožnica ne zatrjuje, zaradi česar toženka meni, da ni vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Škoda je tožnici nastala izključno zaradi ravnanja tožnice same, ker se ni pozanimala oziroma preverila kdo je lastnik stanovanja in pri njem vložila zahtevo. Toženka poudarja, da noben predpis, niti pogodba o izvajanju storitev upravljanja, ki jo je toženka sklenila z lastnikom stanovanja, toženki ne nalaga, da bi morala zahtevo tožnice takoj po prejemu odstopiti lastniku. Toženka je vlogo reševala v primernem roku, pri tem pa je prezrla, da ni lastnica stanovanja. Pomembno pri tem je, da tudi če ne bi prezrla, tožnica zaradi prekluzije roka ne bi imela več možnosti vložiti zahteve pri lastniku stanovanja. Tožnica je namreč pri toženki vložila vlogo 27.9.1993 in bi toženka morala skleniti pogodbo v 30 dneh, to je do 27.10.1993, če bi bila lastnica stanovanja. To pa je že po roku, do katerega so lahko imetniki stanovanjske pravice uveljavljali odkup (123. člen SZ). Podrejeno se toženka v pritožbi sklicuje tudi na določbo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju ZOR), ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožnici, vendar nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Prav ima pritožnica, ko poudarja, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podani vsi bistveni elementi odškodninske obveznosti tožene stranke, in sicer: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. Bistveno v tem postopku je vprašanje obstoja vzročne zveze. Ali je škodni dogodek, ki naj bi bil v opustitvi toženke, da ni pravočasno obvestila tožnice o tem, da ni lastnica spornega stanovanja oziroma, niti ni o prispeli zahtevi za odkup stanovanja obvestila lastnika stanovanja (tedaj Stanovanjski sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), res povzročil pravno priznano škodo, ki je v tem, da tožnica ni mogla odkupiti stanovanja pod ugodnimi pogoji SZ. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo obstoj vzročne zveze. Po določilu 123. člena SZ so imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi ožji družinski člani lahko uveljavljali pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi SZ, to je do 19.10.1993 (160. člen SZ). Navedeni dvoletni rok je prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati ter velja za vse zavezance in upravičence za privatizacijo enako. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica vložila zahtevo za odkup stanovanja dne 27.9.1993, torej (šele) tri tedne pred potekom roka za vložitev zahteve. V skladu z določilom četrtega odstavka 117. člena SZ je bil lastnik dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo z upravičencem v 30 dneh po vložitvi zahteve za odkup. Iz česar sledi, da bi tožnica zamudila prekluzivni rok iz 123. člena SZ tudi, če bi toženka pravočasno, kar pomeni vse do izteka zakonsko določenega tridesetdnevnega roka (v danem primeru do 27.10.1993), toženko obvestila, da ne bo sklenila kupoprodajne pogodbe, ker ni lastnica stanovanja, ampak zgolj upraviteljica. Navedeno pomeni, da je vzročna zveza, ki bi sicer bila podana, pretrgana. Opuščena obvestitev tožnice ali lastnika stanovaja, ki po oceni pritožbenega sodišča tudi ne pomeni opustitve dolžnostnega ravnanja toženke, namreč ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodo nastalo tožnici. Tudi če bi toženka tožnico obvestila katerikoli dan po 19.10.1993 pa do 27.10.1993, ko bi to bilo pravočasno (v okviru 30 dnevnega roka), bi tožnica zamudila rok za vložitev zahteve za odkup pri lastniku stanovanja. Tožnica bi namreč zamudila omenjeni prekluzivni rok neodvisno od tega, ali jo je toženka pravočasno seznanila z dejstvom nelastništva. Glede na to, da je pravočasna vložitev zahteve za odkup nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, toženka v nobenem primeru ne bi mogla odkupiti spornega stanovanja. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je v danem primeru vzročna zveza med škodnim dejanjem in prepovedano posledico pretrgana. Ker ob pomanjkanju vzročne zveze ni mogoče govoriti o odškodninskemu deliktu, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (4. točka prvega odstavka 358. člena ZPP). Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tej pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek. Toženka je po spremenjeni sodbi uspela s 100%, zaradi česar ji mora tožnica na podlagi določila prvega odstavka 154. člena povrniti njene pravdne stroške v višini 137.078,00 SIT, kot jih je že pravilno odmerilo sodišče prve stopnje. Ker pa je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožnica povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Le te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95, v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/78, v nadaljevanju ZST). Pritožbeni stroški znašajo 76.653,00 SIT in predstavljajo strošek za sestavo pritožbe (priglašenih 425 točk, priznanih le 375 točk v skladu z tar. št. 16 v zvezi s tar. št. 13 OT) torej 37.500,00 SIT, strošek obvestila stranki (priglašenih 20 toč, priznanih le 10 točk v skladu z 4. točko prvega odstavka tar. št. 33 OT) torej 1.000,00 SIT, materialne stroške PTT storitev v višini 200,00 SIT, takso za pritožbo v višini 30.600,00 SIT in 19% davek na dodano vrednost (7.353,00 SIT). Skupno mora torej tožeča stranka toženi stranki povrniti 213.731,00 SIT pravdnih stroškov.