Jedro

Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.

Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi v celoti ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje grožnje pa dva meseca zapora, nakar mu je določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in potrebne izdatke oškodovanca B. B.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in kršitve določb Ustave. Predlagala je, da višje sodišče sodbo razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje "spremenjenemu" sodniku.

3.Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba v celoti razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4.Pregled podatkov spisa v okviru pritožbenega postopka je pokazal, da je sodnica C. C. pred začetkom glavne obravnave 27. 2. 2025 obdolženčevo priznanje krivde za kaznivo dejanje grožnje pod tč. I/2 izreka izpodbijane sodbe sprejela kot jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. V opisu dejanja pod tč. I/2 izreka sodbe se obdolžencu očita tudi, da je oškodovancu 28. 12. 2023 v lokalu Tas bar zagrozil, da ga bo pretepel še bolj, kot ga je nazadnje (tj. 15. 12. 2023, v historičnem dogodku, ki ga uokvirja obtožbeni očitek kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe), oškodovanec pa da je grožnje vzel za resne in zmožne uresničitve (med drugim) zato, ker ga je obdolženec že pretepel dne 15. 12. 2023. Kljub takšnemu opisu kaznivega dejanja grožnje je obdolženec v isti sapi pred začetkom glavne obravnave zanikal, da bi zoper oškodovanca izvršil tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, češ da ne ve, za kaj pri tem gre.

5.Če obdolženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, mora sodnik presoditi, ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje podano prostovoljno ter ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (prvi odstavek 285.c člena ZKP). Obdolženčevo priznanje krivde za kaznivo dejanje grožnje (v opisu katerega je meritorno že vsebovano ravnanje, ki je predmet očitka kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, sedaj vsebovanega v tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe), obenem pa zanikanje krivde za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, je samo s seboj v evidentnem nasprotju ter ne more biti jasno in popolno. Razpravljajoča sodnica je takšno priznanje zmotno sprejela in ga na podlagi drugega odstavka 285.c člena ZKP ni zavrnila, kar bi bilo procesno pravilno postopanje, ki bi se navsezadnje moralo izteči tudi v izločitev sodnice iz razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP.

6.Zagovornica torej v pritožbi utemeljeno ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja grožnje v trdilni in afirmativni obliki že vsebovan očitek, da je obdolženec izvršil tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe dne 15. 12. 2023, oziroma najmanj, da je bil prav takrat oškodovanca že pretepel. Kljub temu je ista sodnica (potem ko je, sicer nezakonito, že sprejela priznanje za kaznivo dejanje grožnje) izvedla dokazni postopek tudi glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in zoper obdolženca izrekla obsodilno sodbo za obe očitani mu kaznivi dejanji. V tč. 19 in 24 obrazložitve se je pri utemeljevanju krivdoreka glede kaznivega dejanja pod tč. I/1 izreka (tj. ko je po eni strani verjela obremenilni izpovedbi oškodovanca, po drugi pa ni verjela obdolženčevemu zagovoru, ki je povzročitev lahke telesne poškodbe zanikal) celo izrecno sklicevala na priznanje krivde za kaznivo dejanje grožnje, češ da iz tamkajšnjega opisa dejanja že izhaja očitek, da bo obdolženec oškodovanca "pretepel še bolj, kot ga je nazadnje".

7.Takšen prerez procesnega stanja stvari pritrjuje pritožbenim izvajanjem, da sta postopek pred sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba glede dejanja pod tč. I/1 obremenjena s kršitvijo že ustavno zagotovljene pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pri čemer ustavnoskladna razlaga zakonske ureditve bistvenih kršitev določb kazenskega postopka narekuje sklep, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo v posledici kršitve 23. člena Ustave RS sodišče prve stopnje pri obravnavanju kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe nepravilno sestavljeno. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. Za ugotovitev kršitve pravice do nepristranskega sodišča zadostuje že t. i. videz pristranskosti, kar pomeni, da obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu človeku vzbudile upravičen dvom o nepristranskosti sodnika (gre za objektivni vidik nepristranskosti). Pri videzu nepristranskosti gre za vprašanje elementarnega zaupanja, ki ga sodišča v demokratični družbi vzbujajo v javnosti. Sodišče druge stopnje je prav tako že judiciralo, da vprašanje (ne)uresničevanja ustavne pravice do nepristranskega sodišča presega interese strank konkretnega postopka, višje sodišče pa je dolžno zagotavljati ustavnost odločitev, predloženih v instančno kontrolo. Zato ni odločilnega pomena, če je obramba problematiko okrnjenega videza nepristranskosti izpostavila šele v pritožbi, izločitve sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala; navsezadnje bi procesni položaj po sprejemu priznanja krivde za kaznivo dejanje grožnje tudi od sodnice narekoval ustrezno postopanje v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZKP, tj. če se zanemari ugotovitev, da bi se sodnica morala izločiti že po prepoznanem temelju za zavrnitev priznanja krivde.

8.Tako ne more biti nobenega dvoma, da je sodnica ob sprejemu priznanja krivde, tj. ko je opravila vsebinsko presojo zakonskih kriterijev za sprejem priznanja, pri razumnem zunanjem opazovalcu ustvarila vtis, da že ima ustvarjeno mnenje tudi glede očitka kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vsebovanega v krivdoreku za kaznivo dejanje grožnje. Ustvarjen je bil vtis prejudiciranja krivde obdolženca tudi glede kaznivega dejanja pod tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe in s tem kršen objektivni videz nepristranskosti sodišča, zagotovljen v prvem odstavku 23. člena Ustave. Posledično je bilo že v tem delu utemeljeni pritožbi treba ugoditi, presoja preostalih pritožbenih navedb pa je ob upoštevanju sprejete odločitve odpadla.

9.V dognano kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave je višje sodišče poseglo tako, da je ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti na podlagi prvega ter četrtega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom. Kljub temu, da pritožnica ni izrecno izpodbijala krivdoreka v tč. I/2, tj. glede kaznivega dejanja grožnje, je višje sodišče sodbo (konsekutivno) razveljavilo tudi glede tega dejanja, saj je bila obsodilna sodba v tem delu izrečena na podlagi nezakonitega sprejema priznanja krivde. V primeru potrditve krivdoreka za kaznivo dejanje grožnje bi prišlo do procesno nevzdržnega položaja, ko bi bil obdolženec že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje z zajetim očitkom drugega kaznivega dejanja, glede katerega pa bo dokazni postopek še v teku in obdolženca varuje načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Enako nevzdržna bi bila situacija, ko obdolžencu iz katerega koli razloga za kaznivo dejanje pod tč. I/1 izreka ne bi bila izrečena obsodilna sodba. Zato je očitno, da bo moralo sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju pred drugim sodnikom oba obtožbena očitka, ki sta neločljivo povezana, obravnavati v enotnem (dokaznem) postopku in sprejeti konsistentno odločitev.

-------------------------------

1Sklepa VSC II Kp 71789/2023 z dne 3. 3. 2026 (tč. 4 obrazložitve) in II Kp 26802/2018 z dne 23. 9. 2025 (tč. 4).

2Sklep VSC II Kp 71789/2023 z dne 3. 3. 2026 (tč. 9 in 12 obrazložitve).