Jedro

V skladu s 76. členom ZPP lahko v posameznih zakonsko določenih primerih kot stranka v postopku nastopajo tudi subjekti, ki sicer nimajo pravne sposobnosti. Tak primer je tudi določba drugega odstavka 5. člena ZDR-1, na podlagi katere se za delodajalca po tem zakonu šteje tudi diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ni dvoma, da je podana stvarna in procesna legitimacija toženca, ki je tuje veleposlaništvo v Republiki Sloveniji. V skladu s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar se je delo opravljalo na območju Republike Slovenije, tako kot to velja za ta spor.

Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženec obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019. Ker jo je vložila šele 22. 10. 2021, je rok zamudila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka delno razveljavi in se zavrže tožba za ugotovitev, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019; - v prvem odstavku IV. točke izreka delno spremeni, v prvih odstavkih V. in VI. točke izreka pa spremeni tako, da se v teh delih na novo glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v sistem obveznega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti v Republiki Sloveniji za obdobje od 1. 10. 2021 dalje, v roku 8 dni; v presežku, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v sistem obveznega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti v Republiki Sloveniji za obdobje od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019, se tožbeni zahtevek zavrne.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2019 v višini 73,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 dalje do plačila.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške prevoza na delo in z dela in prehrane med delom za mesec september 2019 v višini 138,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2019 dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdita izpodbijana zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sklepom ugotovilo, da je tožnica pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 9. 2019 dalje (I. točka izreka), da ji je 30. 9. 2021 delovno razmerje nezakonito prenehalo, da je v delovnem razmerju pri tožencu tudi od 1. 10. 2021 dalje in da jo je dolžan pozvati na delo (II. točka izreka). Naložilo mu je, da ji za čas od 1. 10. 2021 do vrnitve na delo plača mesečno plačo 1.609,96 EUR z obrestmi (III. točka izreka). Za obdobje od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019 in od 1. 10. 2021 dalje jo je dolžan prijaviti v sistem obveznih socialnih zavarovanj (prvi odstavek IV. točke izreka); za obdobje od 13. 12. 2010 do 31. 8. 2019 je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Dolžan ji je plačati regres za letni dopust za leto 2019 v višini 73,89 EUR z obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila (prvi odstavek V. točke izreka); tožbeni zahtevek za plačilo 591,08 EUR s pripadki in za plačilo obresti od prisojenega regresa za dan 1. 7. 2019 je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Plačati ji mora stroške prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom za september 2019 v višini 138,42 EUR z obrestmi od 16. 10. 2019 do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka); tožbeni zahtevek za plačilo obresti od prisojenega zneska za dan 15. 10. 2019 je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Zavrglo je tožbo, da je tožnica pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas od 13. 12. 2010 do 31. 8. 2019 (VII. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo regresov za leta 2010 do vključno 2018 ter stroškov prevoza in prehrane za obdobje od decembra 2010 do avgusta 2019, vse v zneskih, razvidnih iz VIII. točke izreka. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 223,99 EUR stroškov postopka (IX. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper druga odstavka IV. in V. točke izreka in zoper VII. ter VIII. točko izreka sodne odločbe. Ne strinja se s stališčem, da ji je delovno razmerje v vsakokratnem letu prenehalo z 31. 7. Takšne trditve ni podala, temveč je navajala, da je za toženca v obdobju od 13. 12. 2010 do 30. 9. 2021 opravljala delo, ki ustreza definiciji delovnega razmerja. Čeprav so se civilnopravne pogodbe iztekle 31. 7. tekočega leta, to ne pomeni, da v vsakokratnem mesecu avgustu ni delala. Sodišče bi zato moralo ugoditi vsem tožbenim zahtevkom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Zoper zamudno sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) pritožuje tudi toženec. Očita, da bi mu za odgovor na tožbo sodišče moralo dodeliti rok 30 dni in ne 15. Izpodbija ugotovitev, da mu je bila tožba vročena 19. 11. 2021, saj prevzema ni podpisala za to pristojna oseba. Ker tožba ni bila prevedena v A., je podana relativna bistvena kršitev določb postopka v zvezi s 102. členom ZPP. Tožba bi morala biti naslovljena na A. in vložena v A., zato ni bila podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Zmoten je zaključek o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je imel toženec svobodo pri odločanju, kakšen je obseg dela in kdaj potrebuje delavce za delo. Ni mu mogoče naložiti izvršitve sodne odločbe, saj ni več imel potrebe po delu tožnice. Tožba ni bila sklepčna. Zaradi neizpolnitve pogojev iz prvih dveh odstavkov 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) bi jo bilo treba v celoti zavreči. Do tega se sodišče ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodilo pristransko, je kršilo 22., 23., 27., 28. in 29. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter 6. člen EKČP. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je v zvezi s pritožbo toženca ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

K pritožbi toženca

9. Čeprav iz obrazložitve v nadaljevanju izhaja, da je pritožba delno utemeljena, to ne pomeni tudi utemeljenosti pavšalnega pritožbenega očitka o pristranskem prvostopenjskem sojenju in o kršitvi pravic iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena URS ter iz 6. člena EKČP. 10. Neutemeljen je očitek o stvarni nepristojnosti sodišča, ki ga pritožba utemeljuje s tem, da toženec ni samostojna pravna oseba v Sloveniji, da bi morala biti tožba naslovljena na A. in da bi bilo treba tožiti v A. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v zadevah VIII Ips 39/2017 in VIII Ips 311/2016, lahko v skladu 76. členom ZPP v posameznih zakonsko določenih primerih kot stranka v postopku nastopajo tudi subjekti, ki sicer nimajo pravne sposobnosti. Tak primer je tudi določba drugega odstavka 5. člena ZDR-1, na podlagi katere se za delodajalca po tem zakonu šteje tudi diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ni dvoma, da je podana stvarna in procesna legitimacija toženca, ki je tuje veleposlaništvo v Republiki Sloveniji. V skladu s 57. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar se je delo opravljalo na območju Republike Slovenije, tako kot to velja za ta spor. Tožba je bila zato pravilno vložena pred pristojnim delovnim sodiščem v Sloveniji. Ker stranke vlagajo sodišču tožbe v slovenskem jeziku (prvi odstavek 104. člena ZPP), je neutemeljen pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka, ker tožba ni bila vročena tožencu v odgovor v prevodu v A. jezik. Tudi sicer je toženec v diplomatski noti z dne 3. 12. 2021 uveljavljal le daljši rok za odgovor na tožbo, temu, da je sestavljena v slovenskem jeziku, pa ni oporekal. 11. Zmotna je pritožbena navedba, da bi moral biti določen 30-dnevni rok za odgovor na tožbo. Tožba se nanaša na spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) pravilno določilo 15-dnevni rok za odgovor nanjo. Tožnica je resda vtoževala tudi regrese za letni dopust in plačilo stroškov v zvezi z delom, vendar kot pravice, ki so vezane na predhodno priznanje obstoja delovnega razmerja, zato je bil tudi glede teh terjatev pravilno določen 15-dnevni rok za odgovor na tožbo. Enako stališče velja za plačo, ki jo je vtoževala za čas po zatrjevanem nezakonitem prenehanju pogodb o zaposlitvi za določen čas do vrnitve nazaj na delo. Glede na obrazloženo je zmotna tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo ugoditi toženčevi prošnji za podaljšanje roka za odgovor na tožbo. Tudi sicer je sodišče prve stopnje to prošnjo s pravnomočnim sklepom z dne 29. 12. 2021 zavrnilo in pravilno obrazložilo, da gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv (110. člen ZPP).

12. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da tožencu tožba ni bila vročena v odgovor 19. 11. 2021 oziroma da mu je bila vročena nepravilno, ker je prevzem poštne pošiljke podpisal B. B., ki za to ni bil pristojen. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila glede na vročilnico tožba s pozivom na odgovor tožencu vročena 19. 11. 2021 ter da je ta v diplomatski noti z dne 3. 12. 2021 zaprosil sodišče za podaljšanje roka za odgovor. To zaprosilo, podano pred iztekom 15-dnevnega roka za odgovor, po presoji pritožbenega sodišča dokazuje, da je bil toženec s tožbo in pozivom za odgovor seznanjen, zato se ne more sklicevati na morebitne kršitve pravil o vročanju (šesti odstavek 139. člena ZPP). Tudi sicer v potrditev pritožbenih navedb, da B. B. ni bil pooblaščen za prejem sodnih pisanj, toženec ni predlagal nobenih dokaznih sredstev, zgolj z navedbami pa ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi, ki temelji na podatkih vročilnice, ki je javna listina.

13. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je tožnica s tožencem sklenila dve zaporedni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, za obdobje od 1. 10. 2019 do 30. 9. 2021, za delovno mesto administrativno - tehnični sekretar, obe zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je glede na načelo afirmativne litiskontestacije sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično tožničino trditev, da začasno povečan obseg dela ni bil podan. Pritožbene navedbe, da je toženec sklenil pogodbi o zaposlitvi za določen čas zato, ker je moral v tem obdobju zaposliti lokalno osebje s kvalifikacijami, ki jih je imela tožnica, ter da po njunem izteku ni več imel potrebe po njenem delu, predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ker razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 56. člena ZDR‑1 pravilno zaključilo, da se ti pogodbi štejeta sklenjeni za nedoločen čas. Utemeljeno je ugodilo tožbenemu zahtevku, da ima tožnica od 1. 10. 2019 sklenjeno delovno razmerje s tožencem za nedoločen čas, da ji je delovno razmerje 30. 9. 2021 prenehalo nezakonito, ter reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku za čas od 1. 10. 2021 do vrnitve na delo.

14. Pritožba zmotno navaja, da bi bila tožba sklepčna le, če bi tožnica navedla vse potrebne trditve, predložila dokaze in bila zaslišana. Glede na načelo afirmativne litiskontestacije je sodišče pravilno štelo tožničine trditve o odločilnih dejstvih glede transformacije pogodb o zaposlitvi za resnične. O njih ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka, niti pozivati tožnice k predložitvi dokazov ter jo zaslišati, saj toženec na tožbo ni odgovoril. 15. Z navedbami, da je tuje veleposlaništvo svobodno in neodvisno pri odločitvi, kakšen obseg dela ima, kdaj je ta povečan, za kakšno obdobje zaradi tega potrebuje delavce in katera oseba je primerna, pritožba neuspešno nasprotuje transformaciji pogodb o zaposlitvi. Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZMZPP se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo. Skladno s tretjim členom ZDR-1 se ta zakon uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci oziroma za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Določbe ZDR-1 o transformaciji pogodbe o zaposlitvi (54., 56. člen) imajo naravo prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, zato zavezujejo tudi toženca. Kot je bilo že obrazloženo, je te določbe sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno uporabilo.

16. Pritožba očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do tega, da bi bilo treba zaradi neizpolnitve pogojev iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tožbo v celoti zavreči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 200. členu ZDR-1 urejeno uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo, do tega vprašanja pa se je sodišče opredelilo v 11., 13. in 15. točki prvostopenjske sodne odločbe, zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

17. Tožnica bi morala postopati po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1 le, če bi uveljavljala pri tožencu transformacijo pogodb o zaposlitvi za določen čas že tekom trajanja teh pogodb, za kar pa se ni odločila. Za nezakonito prenehanje sklenjenih pogodb o zaposlitvi je v vsakem primeru izvedela najkasneje ob poteku določenega časa, ko ji je delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je opravljala delo do 30. 9. 2021, tožbo za transformacijo pogodb o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas pa je vložila 22. 10. 2021, torej pravočasno, v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-11, zato je sodišče tožbo v tem delu utemeljeno obravnavalo po vsebini.

18. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je tožnica od 1. 9. 2019 dalje (najprej na podlagi civilnopravne pogodbe od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019, nato pa na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas) neprekinjeno opravljala delo do izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je štelo, da je tožba pravočasna tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019. To stališče je materialnopravno napačno. Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženec obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 20192. Ker jo je vložila šele 22. 10. 2021, je rok zamudila. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca delno ugodilo, I. točko izreka zamudne sodbe delno razveljavilo ter zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnica pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019 (prvi odstavek 274. člena ZPP). Prvi odstavek IV. točke izreka zamudne sodbe je spremenilo delno, prva odstavka V. in VI. točke izreka pa v celoti tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019, ki se nanašajo na prijavo tožnice v obvezna socialna zavarovanja, plačilo regresa za letni dopust in stroške prehrane in prevoza na delo.

19. V preostalem je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu zamudno sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo (priznanje delovnega razmerja in s tem povezanih pravic od 1. 10. 2019 dalje). Kljub delnemu pritožbenemu uspehu toženca ni bilo podlage za poseg v prvostopenjski stroškovni del odločitve, saj je tožnica s tožbenim zahtevkom za transformacijo pogodbe o zaposlitvi uspela in je do povračila prisojenih stroškov zato upravičena.

K pritožbi tožnice

20. Bistvo pritožbenih navedb, s katerimi tožnica izpodbija zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas od 13. 12. 2010 do 31. 8. 2019 in posledično zavrnitev tožbenih zahtevkov za priznanje pravic za to obdobje (prijava v obvezna socialna zavarovanja, plačilo regresov za letni dopust in stroškov prehrane in prevoza na delo), je v tem, da je sodišče prve stopnje mimo njenih trditev ugotovilo, da je na podlagi civilnopravnih pogodb z delom prenehala v vsakem letu dne 31. 7. za čas meseca avgusta; trdila je namreč, da je od 13. 12. 2010 do 30. 9. 2021 opravljala delo, torej tudi v vsakokratnem avgustu, sicer brez pisne pogodbe.

21. Že zato, ker je tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019 prepozna, tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za predhodno obdobje od 13. 12. 2010 do 31. 8. 2019, ki je bila prav tako vložena šele 22. 10. 2021, v nobenem primeru ni mogoče šteti za pravočasno v smislu tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in je torej pravilno zavržena. S pritožbenimi navedbami o odločanju mimo trditev zato tožnica ne more uspeti in se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožničino pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodne odločbe (353. člen in druga točka 365. člena ZPP).

22. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženec pa kljub delnemu uspehu zato, ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (41. člen ZDSS‑1).

1 Prim. VIII Ips 171/2011. 2 Prim. VIII Ips 284/2015, VIII Ips 287/2010 (tč. 8).