Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na odpravo ukaza. Tožnik je bil namreč s tem ukazom razrešen z dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj in bil razporejen na dolžnost načelnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu podpolkovnik. Zoper ta ukaz o razporeditvi je tožnik sicer ugovarjal, vendar razen pravice do ugovora po službeni poti po 38. členu ZSSloV in pritožbe na odločitev po 40. členu ZSSloV, niti ZSSloV niti ZObr zoper ukaz ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS kot Ustavno sodišče RS sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu.

Tožnik je v tem sporu postavil zahtevek na ugotovitev, da od določenega dne dalje opravlja dela v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to bilo določeno z ukazom. Ta del tožbenega zahtevka se glasi na ugotovitev dejstva, kar pa skladno z določbo 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, ker ne gre za ugotovitev obstoja pravic, pravnega razmerja ali (ne)pristnosti kakšne listine, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči. Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba in sklep se delno razveljavita v I/2. točki izreka, ki se nanaša na plačilo po dejanskem delu, ter v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in sklepa (I/1. točka in II. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - ugotovitev, da je odločba št. ... z dne 14. 1. 2010 nezakonita in neveljavna, in da se tožniku odmerja osnovna plača ter ostale pravice iz delovnega razmerja kot to določa odločba št. ... z dne 20. 10. 2009 (točka I/1); - da mu je tožena stranka za čas od decembra 2009 do oktobra 2012 dolžna obračunati in izplačati razliko med dolgovano bruto plačo, upoštevaje 53. plačni razred, ter obračunano bruto plačo, upoštevaje 48. plačni razred, povečano za morebitne dodatke, od tega zneska odvesti in na ustrezen račun plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter mu dobljeni znesek plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I/2 izreka).

Sklenilo je, da se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da je ukaz št. ... z dne 8. 12. 2009 nezakonit in neveljaven in da tožnik od 14. 12. 2009 dalje opravlja dela v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to določeno z ukazom št. ... z dne 18. 9. 2009 (II. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 627,52 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi poudarja, da je njegov osnovni namen, da prejme plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal. Ne glede na ukaz z dne 8. 12. 2009 še vedno opravlja enako delo kot pred izdajo tega ukaza, kar je ugotovilo tudi sodišče. Tožnik se strinja z ugotovitvijo, da je na Centru A. prišlo do spremembe strukture in kadrovske sestave formacije in ukinitve prejšnje formacijske dolžnosti tožnika, a le na papirju, saj se delovne naloge tožnika niso spremenile. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo zaključka glede tožnikovih navedb, da opravlja dela, ki sodijo med formacijske dolžnosti specialistov. Tožnik je dokazal, da njegovo delo pomeni delo pilota in ustreza specialistični formacijski dolžnosti, tudi tožena stranka takim navedbam ni izrecno nasprotovala in ni pojasnila, zakaj je pred tem ukazom delo tožnika pomenilo specialistično formacijsko dolžnost, po izdanem ukazu pa ne več. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz zmotne in neutemeljene predpostavke, da je pri odločanju o plačilu za dejansko delo nujno potrebno, da obstoji konkretna formacijska dolžnost, glede katere se plačilo zahteva in da sodišče nima pristojnosti za samostojno vrednotenje dela tožnika. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da formacijske dolžnosti, glede katere tožnik zahteva plačilo, na konkretni ravni ni. Bistveno vprašanje je, ali tako delo predstavlja specialistično formacijsko dolžnost, po kateri glede na 2. odstavek 4. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba) delavcu pripada za 5 plačnih razredov višja plača. Sodišče je pristojno za odločitev, ali tožena stranka pri plačilu za delo glede na delavcu odrejeno delo spoštuje Uredbo. Tožnik res nima vpliva na oblikovanje posameznih formacijskih dolžnosti, saj je to v domeni delodajalca. Nepravilno pa je stališče sodišča, da delodajalec lahko kadarkoli sprejme odločitev o ukinitvi določene specialistične formacijske dolžnosti, pri čemer delo ostane enako. Po mnenju tožnika se je sodišče prve stopnje oprlo na odločitev v zadevi, opr. št. Pdp 159/2013, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo s sklepom, opr. št. VII DoR 75/2013, ki je bila tudi vložena. Prav tako ni pravilno stališče, da ima tožnik na voljo odškodninski zahtevek, saj ni jasno, kako bi bilo mogoče uporabiti ta institut, saj se dosedanja sodna praksa v primeru dejanskega dela nikoli ni opirala nanj. Gre za sodbo presenečenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je sicer podal ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče moralo presojati zahtevek tudi skozi to pravno podlago.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo jasno obrazložilo v vseh relevantnih delih. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, kakšne naloge oziroma dela katerega delovnega mesta je tožnik opravljal od decembra 2009 do oktobra 2012 in ali je zaradi opravljanja zahtevnejšega dela upravičen do višje plače, kot jo je dejansko prejemal. Tožnik je zahteval tudi odpravo ukaza št. ... z dne 8. 12. 2009 in odločbe št. ... z dne 14. 1. 2010 ter ugotovitev, da se mu osnovna plača in ostale pravice iz delovnega razmerja odmerjajo po odločbi št. ... z dne 20. 10. 2009 in da od 14. 12. 2009 dalje opravlja delo v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to določeno z ukazom št. ... z dne 18. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo po dejanskem delu, na odpravo odločbe št. ... z dne 14. 1. 2010 ter ugotovitev, da se mu osnovna plača in ostale pravice iz delovnega razmerja odmerjajo po odločbi št. ... z dne 20. 10. 2009 zavrnilo, v preostalem pa je tožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na odpravo ukaza z dne 8. 12. 2009. Tožnik je bil namreč s tem ukazom s 14. 12. 2009 razrešen z dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj in bil s 15. 12. 2009 razporejen na dolžnost načelnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu podpolkovnik. Zoper ta ukaz o razporeditvi je tožnik sicer ugovarjal, vendar razen pravice do ugovora po službeni poti po 38. členu Zakon o službi v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in spremembe; v nadaljevanju: ZSSloV) in pritožbe na odločitev po 40. členu ZSSloV, niti ZSSloV, niti Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe; v nadaljevanju: Zobr), zoper ukaz ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS (opr. št. VIII Ips 83/2004 z dne 9. 11. 2004) kot Ustavno sodišče RS (opr. št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998) sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS pa je v zadevah opr. št. VIII Ips 302/2002 in opr. št. VIII Ips 159/2005 izrecno zapisalo, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da tožnik od 14. 12. 2009 opravlja dela v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to bilo določeno z ukazom z dne 18. 9. 2009. Ta del tožbenega zahtevka se glasi na ugotovitev dejstva, kar pa skladno z določbo 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, ker ne gre za ugotovitev obstoja pravic, pravnega razmerja ali (ne)pristnosti kakšne listine, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Skladno z 2. in 3. odstavkom izpodbijanega ukaza je bila tožniku nadalje določena plača za delovno mesto načelnik oddelka z odločbo z dne 14. 1. 2010, ki jo tožnik prav tako izpodbija. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je bila sporna odločba izdana na zakoniti pravni podlagi (na podlagi ukaza z dne 8. 12. 2009) in je veljavna. Tožniku je bila plača določena pravilno in zakonito, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo te odločbe in na ugotovitev, da se mu osnovna plača in ostale pravice iz delovnega razmerja odmerjajo po odločbi z dne 20. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil izpodbijani ukaz z dne 8. 12. 2009 in imenovanje tožnika na formacijsko dolžnost načelnik oddelka dejansko posledica odredbe z dne 25. 11. 2009, s katero se je v formaciji št. ... - Center A. spremenila struktura in kadrovska sestava. Pri tem se je ukinila formacijska dolžnost višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj (ki je po Uredbi o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/2008 in spremembe; v nadaljevanju: Uredba) spadala pod specialistične formacijske dolžnosti), odprla pa se je nova formacijska dolžnost načelnik oddelka (kot splošna formacijska dolžnost). Med strankama ni sporno, da je tožnik tako pred izdajo spornega ukaza z dne 8. 12. 2009 in tudi potem vseskozi opravljal popolnoma enake naloge, v enakem obsegu in v enakem kraju dela. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravici do plačila po dejanskem delu izhajalo iz neutemeljene predpostavke, da je pri odločanju o plačilu za dejansko delo nujno potrebno, da obstoji konkretna formacijska dolžnost. Vrhovno sodišče je namreč v podobni zadevi, opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014 (v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 159/2013, v kateri je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS dopuščena revizija opr. št. VIII Dor 75/2013, na katere se sklicuje pritožba) odločilo, da delavcu (vojaku) pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi nadalje zavzelo stališče, da mora tožena stranka v formaciji določiti formacijske dolžnosti glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. To pomeni, da mora oblikovanje formacijskih dolžnosti slediti dejanskim potrebam dela in da mora, v kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog, ki se tudi dejansko opravljajo, formacija vključevati ustrezno formacijsko dolžnost, v okviru katere se te naloge opravljajo.

Uredba res ne določa konkretnih del in nalog za posamezno formacijsko dolžnost, a je glede na sodno prakso, t.j. stališča Vrhovnega sodišča v podobnih primerih možno vsebino zahtevnejših del in nalog, ki jih je tožnik dejansko opravljal in ne spadajo v opis delovnega mesta, na katerega je bil formalno razporejen, ugotoviti na drugačen način - s primerjanjem del in nalog, ki jih je vsebovala formacijska dolžnost pod šifro ... višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj v formaciji ... . Glede na vse navedeno je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za tožnikov zahtevek ni podlage, ker je bila formacijska dolžnost višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj ukinjena in da lahko sodišče izhaja le iz veljavne formacije.

Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek lahko utemeljen le od 15. 1. 2010 do 1. 7. 2010, ker so bile tožniku s spornim ukazom z dne 8. 12. 2010 in odločbo z dne 14. 1. 2010 določene pravice in obveznosti le do vključno 1. 7. 2010, nato pa je prejel druge ukaze in odločbe (ukaz z dne 2. 7. 2010, odločbo z dne 24. 6. 2010, ukaz z dne 4. 10. 2010 in odločba z dne 15. 12. 2010 ipd), zoper katere ni zahteval sodnega varstva, zaradi česar so ti ukazi in odločbe postali dokončni in pravnomočni. Pri uveljavljanju tožbenega zahtevka za plačilo glede na dejansko delo namreč ni pomembno, ali je tožnik izpodbijal posamezne ukaze oziroma odločbe, ker gre za denarno terjatev, ki jo je dopustno uveljavljati neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik namreč zatrjuje, da je ves čas od prejema spornega ukaza z dne 8. 12. 2009 opravljal enako delo kot pred prejemom tega ukaza (dela formacijske dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj), in za ves ta čas zahteva tudi plačilo po dejansko opravljenem zahtevnejšem oziroma višje ovrednotenem delu, ker je bil pri plači prikrajšan.

Ker so v delu odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo po dejanskem delu uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo v I/2. točki, ki se nanaša na plačilo po dejanskem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve tega dela odločitve se sodišče ni ukvarjalo s preostalimi nebistvenimi pritožbenimi navedbami v zvezi s tem. Razveljavitev stroškovne odločitve v III. točki izreka pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, katera dela je tožnik dejansko opravljal od 15. 1. 2010 dalje - ali je dejansko opravljal dela formacijske dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, kakor zatrjuje, ali je opravljal dela formacijskih dolžnosti, na katere je bil razporejen v tem času skladno z veljavnimi odločbami, ki urejajo njegove pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bo moralo pri tem izhajati iz sistemizacije delovnih mest in formacij pri toženi stranki ter primerjati opis del in nalog formacijskih dolžnosti, na katere je bil tožnik v tem času formalno razporejen, in formacijske dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, pri čemer naj po potrebi pridobi ustrezne formacije. Razišče naj, ali je tožnik opravljal vsa ali le nekatera dela delovnega mesta višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ter kolikšen del svojega delovnega časa je ta dela opravljal - če je tožnik dela in naloge tega delovnega mesta opravljal le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu. Sodišče naj po tako dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo po dejanskem delu.

V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo ter potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (točki I/1. in II).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.